Božični utrinki

Pa smo že po božiču! Je bil tak kot smo si želeli? Je bil le eden izmed božičev, kot vsi doslej? Bi bilo lahko kako drugače? Vsak naj sodi sam, jaz pa sem ga doživela takole:

V izdelovanju voščilnic in pošiljanju najlepših želja. Letošnja idela moje voščilnice je bila nekoliko bolj kičasta.

Vesela sem bila vsakega voščila, ki je prispelo do mene:

Dobri dome Božić stiže,
dragom Bogu da smo bliže,
da te grije vatra sveta,
da ti sreća kućom šeta,
da krst časni kolo vodi
i Bog kaže:
Krist se rodi !
Sve najbolje želje za Božić!

Božični večer je. Naj praznovanje rojstva luči-Jezusa, napolni tudi tvoje srce z ljubeznijo in toplino. V novem letu pa ti želim veliko trenutkov, ki ti prikličejo nasmeh na obraz!

May you and your loved ones be blessed with the peace and joy of Jesus this Christmas and throughout the New Year of 2009.

Na božični večer smo se cela družina zbrali skupaj in pokadili in pokropili dom. Nato smo imeli božično večerjo. Tokrat je bila francoska solata ena izmed stvari, ki ni pogosto na jedilniku, zato nam je teknila. Mmmm, njama, njama. Po večerji se je začela debata, kam k polnočni maši. Odšli smo na Veliko Planino. Bogoslužje je vodil škof Jamnik. In moj pogled na to polnočnico. V javnosti sicer odmeva glas, da je bilo oh in sploh vse lepo, krasno, velika udeležba, preko 6000 ljudi, prisotnos škofa, ampak v resnici, je bilo zelo drugače. Šla sem z veseljem tja, morda sem preveč pričakovala, ampak jaz kakega posebnega božičnega vzdušja nisem čutila. Božična pesem ni zvenela tako, kot bi morala. Že res, da je morda kupilo karto za gondolo 6000 ljudi, ampak pri kapeli bi s štetjem komaj prišli do 1000. Še to ne. Ni vredna taka hvala po radiu in televiziji, če pa jaz, ki sem bila tam vem, da so vsi ostali, mnogo drugače preživeli božič, kot pa se spodobi. Večinoma so se utapljali v alkoholu, zelo imam proti, res proti, žal to težko prenesem in toleriram. Pa naj bi potem ostali gor dlje, ne pa, da so se valili v dolino istočasno z nami, ki smo bili pri polnočnici. Posledično smo bili šele ob 5.00 doma. K sreči na naši gondoli ni nihče klical jelenov, ker če bi, potem bi se meni lahko poslabšalo, že tak sem eni kozi rekla, o kok je smešen, dejmo se vsi smejat. Mimogrede, v torek sem morala na busu trpet klicanje jelenov, ne res ni prijetno, komaj sem zdržala do Krtine, presneti razvajeni in nevzgojeni mulci. Edino le res, pokrajina na Velki je bila idilična, lepa, snega ogromno, hoja po snegu božanska, hladno ni bilo preveč.

Današnji dan pa je bil lep, pogled na gore je bil mikaven, vleklo me je, a kaj ko piha. Ustvarila sem en kratek božični filmček, pa mi še ni uspela, da bi ga delila. Morda dodam naknadno, če mi seveda uspe.

Evo link, drugače ne rata:

http://www.youtube.com/watch?v=Ot8UozVMlhs&feature=channel_page

Danes pa sem že začela pripravljati prtljago za na kratko potovanje! Pustimo se presenetit.

Božič

Božično drevce, jaslice, spominjajo ne tebe! Bodeče veje, mah zelen, trpljenje, upanje ljudem. Božično drevce jaslice, spominjajo na tebe!

Božič je! Želim vsem doživetega v srcu. Mirnega, radostnega, toplega, pa naj še kaka snežinka pade.

Hvala za vsa voščila, od daleč in od blizu.

Naj pada zdaj dež

Katastrooofffaaaa! Mi je vse skupaj že v sredo presedlo, beda od bede.

Trenutno sem na smrt zmatrana, full lačna, brez apetita, brez volje, ampak nisem zamorjena.

Sploh ni hudo, da že toliko časa dež pada, kar naj pada, še bolj naj pada, meni je to itak ravno. Sedaj sem že popolnoma prilagojena, še malo pa mi bodo od te vlage in mokrote še škrge pognale. Pada naj dež, meni v čast, da bom še v naprej uspešno hodila zjutraj na ta bemtižev bus (kjer se vsi tlačijo in butajo z mokrimi marelami), da bom še naprej ob 6.00 v nalivu šla na bus, po pločniku, ki sploh bemti ni raven, v temi pa stopim v vsako lužo, bemti, da bom še naprej bemti mokra do kolen, lase so tudi vse vlažne in zato vse razmršene, mokre roke, vse mokro, prokleto bemti. Ne, jaz, samo jaz, moram hodit na ta kurču bus.

Delam 10 ur na dan, edino kar je trenutno zelo ok, ker imam vsaj kaj od tega. Včeraj je bila fešta, domov sem prišla kar danes, in bemtiš, da zdele zgledam, kot da bi me kdo pohodil, in tu, kao se trudim, da bi vsaj sedela pokonci, kaj šele nekaj ornk začela knjižit, ker bo itak vse narobe.

Helijevi baloni so prokleto draga reč.

Prekleto dolgo potrpežljivo čakam novembersko plačo, za katero imam že plan kako jo bom zapravia, pa še malo se mi že mudi. Moram malo posodobiti bordarsko opremo, oz nujo je.

Včeraj sem dobila pliškota v podobi moje najljubše zivali, najljubše že od otroštva. Pa ni pes. In fulll sem bila vesela.

Bonny ima mladičke

Tale črna lepotica je Bonny. Ona je bla nekdaj moja ljubljenka, ker je bila tako zelo podobna Tedy. Takrat sem jaz obdržala mojo Mili, Bonny pa sem podarila sošolki.

Sicer sem bila dokaj redno obveščena, kako in kaj je z njo. Včeraj pa me kljub temu preseneti in razveseli novica, da je Bonny na svet skotila 9 malih kepic. Fulll sem bila vesela, in full so hudo luštkani. Barvna paleta je zelo pestra.

Prava zimska pravljica

Zunaj je prav prečudovito lepo. Že ponoči sem se odpravila na krajši sprehod, ker je bilo vse tako lepo pravljično, padal je sneg, bil je popoln mir, in zelo svetlo. Zgodila se je prava zimska pravljica.

Danes sem šla na sprehod ponovno in skušala v objektiv ujeti kaj lepega. Mislim, da mi je uspelo. Tekanje nas treh za srnami je bilo zelo razburljivo.

A.K.M.J. se dobijo

Četrtek, to je baje eden izmed edinih dnevov, ko sem jaz popoldan brez kakšnih posebnih obveznosti. Trenutno sem po napornem dnevu res mal že utrujena, zato bom sam na hitro napislala, kaj pa kako se je dogajalo danes.

Hotela sem se učiti in si zaželela, da bi to izvedla v knjižnici. Po navodilih Ka. (majhna vrata, veliko koles, po stopnicah gor, not, mimo pulta, levo, potem pa levo in desno mize, učilnica, računalniki) sem se odpravila v CTK. Jupi, tako kot sem bila hitro notri, sem po hitrem obhodu tudi priletela ven. Situacija polno folka, nametanega po vsem prostoru, ki se ful uči, tooo pa mene povsem spsihera. Na vhodu, ko sem priletela ven, sem srečala Me., ki pa pove, da je Kr. tudi v tej knjižnici. Kakšno naključje, da smo se vse ob 15ih srečale v knjižnici, če pa smo zmenjene, da se dobimo ob 17ih pri Nami. O kakršni koli knjižnici se prej nismo pogovarjale.

Potem smo se skupaj odpravile v Cankarjev dom, kjer se je dogajal knjižni sejem. Našla sem eno knjigo z zanimivim naslovom, morda jo enkrat celo preberem. Naslov pa je Najboljši mož (moški), je mrtev mož (moški). Spomin mi ne da, da bi se spomnila ali gre za moža ali za moškega.

Potem smo se odpravile mal po mestu (nekaj malih nakupov, parfumerija, nakup kinderjajčkov,...), se spotoma ustavile še na Pošti, da smo mal pokramljale s Ks.

Potem se nam je pridružila še Je. In 4 babure smo vreščale in se smejale po Lj, odšle v tajsko restavracijo, potem mi je bilo kar slabo. Ta hrana res ni zame, že same začimbnice mi ne potegnejo. To sem opazila že v Koreji. Že sam vonj mi je jako neprijeten. Nikoli več,....

Potem smo debatirale, naredile plane za NY, plane za poletno potovanje, plane za naslednje naše srečanje, kjer bo Je. spoznala še Tj. Potem smo bile ful pozne, zamudile zadnji bus zato nas je Je. dostavila v Krtino, vmes smo še enega Ju. pobrale, potem smo pa pešačile od avtoceste do mene 20 min, ker smo se v novem naselju tok izgubile, pa po enem blatu hodile, pa slabo mi je bilo, pa zmrzovale smo, ...

Pa Je. mi spet ni prinesla darila za rojstni dan. Smotka!

Ekonomsko načelo: Več je bolje kot manj

S tem načelom se popolnoma strinjam, če se nanašajo na stvari, ki so dobre, koristne, oz imajo pozitiven pomen. Deloma ga že upoštevam (zato se sedaj bašem z dvema lučkama, in ne le z eno, in trenutno imam občutek, da mi je zmrznil jezik), deloma pa bom to načelo še začela upoštevati.

Ker sem danes zjutraj zaspala, posledično morala iti na bus, posledično se primajala v pisarno šele ob 8.30, namesto ob 7.00, sem skelnila, da bo bolje če si privoščim več spanca.

Ker me je zjutraj fulll zeblo, sem sklenila, da se naslenje dneve absolutno več oblečem.

Ker sem izpit, ki sem ga pred kratkim pisala, ruknla, sem sklenila, da se bo dobro več učit, učit v smislu kar učenje v resnici je.

Ker sem bila na omenjenem izpitu, popolnoma nepripravljena, brez kalkulatorja, s popolnoma napačnimi pripomočki, sem sklenila, da bo koristno, če malo bolj spremljam, dogajanje in novosti, ki se dogajajo na faksu.

Ker sem ugotovila, da za učenje in študij potrebuješ veliko mero motivacije, sedaj iščem nove morivacijske faktorje.

Pa tu bi lahko še full, full, naštevala, ....,....,....

Vsekakor pa je sledeča stvar, ki sem jo sklenila, da pa bo ravno obratno. Do konca januarja ne bom in ne smem več nič zapravljati. Naj tu velja: več varčevanja je bolje kot manj varčevanja, oz manj zapravljanja je bolje kot več zapravljanja.

Dvojno veselje

Ponedeljek, žal res, pa nimam nič proti ponedeljku, samo je pač ponedeljek in ima prizvok napornega začetka tedna. In se je začel, kot ponavadi, se uredim, in greva z mami v Lj. Zjutraj, če grem z njo, vedno vozim jaz. In ne glede na to, da sem se že prav navadila gneče na relaciji Domžale- Zadobrova, moram povedati, da danes je bilo pa neznosno. Kolona se je začela že tik za priključkom Krtina. OMG, kok časa smo lezli po polžje, mene so že prav noge bolele, zraven pa sem razmišljala, da je ta vožnja v bistvu kot vožnja sredi sezone na morje. Edina tolažba in kar me je razveseljevalo, je bila tisti moment pesen Bela snežinka, ki se je vrtela na radiu.

Super, ostanem hiper dobre volje, ker se obeta sneg, sneženje, plundra,....In sedim in delam in vsake toliko časa, se mi pogled usmeri proti oknu. Je že začelo, ali ne? In naposled vendar, začnejo poplesavarti po nebu drobne snežinke, nato vse večje, na koncu pa je že močno snežilo. Superrrrrrr! Jaz se vse bolj veselim, da se ura bliža 15.00, ko nameravam prenehati z delom, in odbrzeti ven, na luft, med sneženje. In sem že vzunaj, znajdem se sredi pločnika, v petkah, cepljam sem in tja po Lj, peš, zelo mi drsi, imam ogromno opravkov, na koncu pa izvem, da moram celo pripešačiti do Kliničnega centra. Ouje! Cepljam, cepljam, pazim, da se ne zvrnem, medtem ko se bi v bistvu morala jeziti na sneg, na nemogoče razmere, na mokre čevlje, na mraz, na to da se lomim iz koraka v korak, na neposoljene pločnike, se jaz preprosto veselim.

Vožnja domov traja uro in pol, Šmartinka je bila ozko grlo.

Zdele zvečer, pa drugo veselje. Naša zmrzovalna skrinja je postala bogatejša za 2 paketa lučk, pa to ne za dve škatli z osmimi lučkami, ampak za dva paketa v katerih je še polno manjših škatel. Pravo sladoledno bogastvo. temu jaz rečem ozimnica. In mljask, mljask si takoj privoščim eno, njami, njami, si lahko kdo sploh predstavlja, kako je to dobrrrrrrrr. In sedaj me bo skrinja mikala iz dneva v dan.

Obljuba dela dolg

Ker si nekateri želijo objave oz. želijo biti poimensko izpostavljeni, jaz pa sem rekla 'ja, bom', moram sedaj to tudi narediti.

Sicer sem določene namige in usmeritve že dobila, kaj naj napišem, vendar se bom raje poslužila svobode pisanja. Upam, da ne bom izjavila kaj spornega, in da ne bo kakšnih posledičnih izpadov.

Rok Pirnat (Krtina) je še vedno tak, kot je bil!

Pevska revija

V nedeljo (Martinova nedelja), je bila izvedena pevska revija, vseh odraslih pevskih zborov domžalske dekanije. Zgodila se je v vasici Češnjice nad Blagovico. Bdw, to je najvišje ležeča župnija domžalske dekanije. In tja smo se odpravili tudi mi - pevski zbor Dob. Peli smo Svetega Martina in hm, naslov ta druge pesmi pa se ne spomnim. Sicer so mi take revije bl dolgočasne, kot pa kej drugega, ampak je vseeno fajn, rada slišim, če kateri drugi zbor izvaja pesem, katero znamo tudi mi. In pomoje, da smo se kar dobro odrezali. Komentar na nas: Iz župnije Dob so pod taktirko Janeza Osredkarja prišli pevci in pevke ,vendar v majšem številu kakor smo bili vajeni do sedaj, da se le niso ustrašili majhnosti cerkve.

Vreme je bilo ful lepo sončno, na koncu sem sicer res skoraj zmrznila, ampak dobro, to sem sama kriva. Pa za jesti je bilo noro veliko, res dobrega peciva, res zelo dobrega peciva. To pa je bilo nekaj zame in ja, za mojo sladkosnednost. Pošteno povedano, temu se res reče, 'nažreti' se.

Kino misija, spet

Seveda, tanovi James Bond nas je vleke, da smo se zmenile, in spet večer preživele v kinu. Kajpak, Bond je Bond, je treba videti. In smo, tokrat, da ne bo vedno isto, odšle v Celje. Da najprej pokomentiram to. Odločitev za Celje, je bila full dobra, ker meni je bilo absolutno bolj všeč kot v LJ. Vse je bilo drugač, pa nevem, res mi je bilo všeč. Morda tudi zato, ker je bilo že vse tako lepo pravljično okrašeno, da se mi je kar zavrtelo v glavi, ko sem pomislila na prihajajoče mesece, ki so moji najljubši.

In sedaj sam Bond. Hmmm, takole bom rekla, mene je film potegnil vase, hitro mi je minil, predvsem zaradi vseh hitrih akcij, ki se dogajajo. Drugače, mi je pa slabši kot prejšnji. Nekaterih značilnih bondovskih stvari sploh ni, čudno se začne, konča se tudi presenetljivo, kar na enkrat, ampak dobr, naj bo, ko je ravno Bond, pa ker je glavni igralec ok, da rečem za silo vredno ogleda.

Fotgrafija tedna

O delu, ker trenutno ni druzga

Objava je dolga, tak mal šlampasto napisana, predvsem gre za zapis nečesa, branje neizkušenim in nezainteresiranim močno odsvetujem.

V tem deževnem času ne počnem drugega kot utečene navade in hobije oz obveznosti, plus telovadim, plus se tipkam, plus delam, plus se hočem učiti.

In vse ful hitro gre, komaj je začetek novembra, že bomo na sredini. Sicer mi je fajn, da določen mesec pride, ker se enega naveličaš in je potem bolj zanimivo, ko nastopi nov, zamenjaš list na koledarju, dobiš plačo,..., je pa beda, na mojem delovnem mestu. Jao, spet smo zašli v službo, no pa kaj, sej je to pač zadeva, kjer človek preživi veliko časa, izmenjava mnenja, odkriva toplo vodo, se druži s kolegi, se izogiba velikemu šefu,...bla bla bla. In na začetku meseca je dela ogromno, da se ven ne vidim, ker imamo opravka z vsemi zamudniki iz prejšnjega meseca (za postrelt, vedno isti), potem so tisti ful pridni (ok, ti so ok), potem pa še pač tisti ki so obvezni zaradi kratkega plačilnega roka, kakorkoli, to kar razlagam ni sploh pomembno.

In sem celi teden delalaaaaaaaaaaa,....., pa se nisem ravno stegnila, oz, sem malo spet blefirala, ker, hm, šla sem na nov način, ki se mu reče čimmanj čimbolje, ker, hm, sem imela ene težave v preteklem mesečnem prometu, kjer se mi je pojavila izguba.

Danes se je napovedoval zelo delavni dan, zato sem bila že ob 7.05 prisotna in prisebna, takoj začela z delom, ki je že bil v kritičnih rokih, pa se napove, da bo ob 9.00 kolegij. Ja ok, pa gre celi oddelek na kolegij, ki je trajal eno uro. Ok, blazno dolgčas, gledala sem vse prisotne, poslušala direktorja, bla bla bla, proučevala sodelavce, ki v pisarnah vedno jamrajo, imajo veliko povedati, v takem trenutku pa so riti (taki ljudje so mi res čudni).

No, ker so med zaposlenimi, normalno tudi kake napetosti pride do tudi kakšnih sočnih(pa ne moraš tako se obnašat):

B: 'M. koliko časa pa ti nisi bila tok obremenjena z delom kot mi?'

M:'Tok časa, da tebe lahko skrbi!'

B: 'Ma, jebise!'

VSI OSTALI: 'Hahahahahaha!'

Potem sem pa šla spet delat, ful hitela, jao, in spet nekaj, presenečenje, sodelavec je pripravil poslovilca ob 11.00, ker zapušča naš oddelek, tipson je že zelo študiran in z zelo prijaznim in sipatičnim smislom za humor, kar bomo vsekakor pogrešali. Da ne govorim o požrtiji, ki nam jo je pripravil, 3 pice velikanke, in ogromno palačink s čokolado. OUJE!

Baje jaz ful čudno gledam, pa ne gledam ampak na določene momente pogledam tako čudno, da nevem, ampak zdej sem se pa kr zamislila, ker zadnja na to temo je bila pa katastrofa. Mi je šef, ker sem kao bila ful na netu (oz me je velikat dobil), mi je dal sedaj še nekaj več dela. Najprej mi je obrazložitev poslal po meilu, potem pa mi je še osebno prišel povedat, in seveda mi pojasnil, kako in kaj in me vprašal, če bo šlo. Baje, da sem mu poslala tak pogled, da se je kr ustrašil, in še rekel je da gledam tako, da ne ve kaj to pomeni, ko pa je odšel, so se pa še drugi smejali, ker res šef se je dobesedno ustrašil, skoraj, da je rekel, 'A, ne Ana, ne sej ni treba!' in bi zbežal ven, no tako je zgledalo.

Neee, ni nam dolgčas, če ne drugega se spotaknem ob odprt predal. Skrbim za sproščeno vzdušje, sej to ni nič narobe! Pa po tanovem pijem ljublčjansko vodo iz pipe, je bilo rečeno da hujše kot diareje ne moram dobiti.

Pločevinka piva!

Je dandanes bolje?

Najprej moj odgovor. Meni so določene stvari boljše, določene pa slabše. Težko se je opredeliti glede tega, sploh pa zato, ker je vsak človek individualen in na stvari gleda in jih sprejema drugače, tudi času in gospodarskemu razvoju primerno.

Ko sem danes, po tako lepih in turobnih praznikih, sedela v pisarni, gledala v komp, pa skozi okno, pa se vrtela na stolu, in zopet razmišljala, da niti ni tako naumno, če bi lahko dali vsake toliko časa noge na mizo, sem imela v mislih, da moram mesec začet pozitivno, z dobrimi mislimi, se truditi biti bolj prijazna do vseh, vsem pomagat, pojasnit, če me kaj vprašajo, malo bolj pogosto dvigovati telefone, itd, pa mi je uspelo, da nisem pozdravila šefa, ko je prišel v pisarno, ker sem bila tako zatopljena v nevemkaj, mogoše v kak račun, mislim pa, da nisem bila na netu, tokrat res ne. Jojjj, sem si mislila, evo sem že spet zamočila, in sem si zasveto zadala, da moram biti glede takšnega bontona bolj prisebna, tako od sedaj vedno, ko kdo vstopi, usmerim pogled k prišleku. In kaj je sledilo, šef je v drugo vstopil v pisarno, ko sem imela ravno polna usta banane. Rekel mi je 'Ana dobertek!', jaooo, jaz pa razumljivo, hvala nisem mogla rečt, ampak sem le zmomljala en 'eaaahaaa'. No, sej bo bolje.

In potem, nevem po kakšnem naključju, sem se soočila s pisarniškim redom iz leta 1870. Prinesla mi ga je ena sodelavka, bolj za foro kot zares. In sem zadevo z veseljem prebrala. Pa navajam nekaj točk iz omenjenega reda. Zadeva je kar zanimiva.

• Najstarejši nameščenec je odgovoren za čistočo pisarne.
• Med pisarniškimi urami se ne sme govoriti.
• Malica je dovoljena, vendar se delovni proces v tem času ne sme ustaviti.
• Enostavna obleka je predpis. Osebje ne sme nositi svetlih oblek in lahko nosi le urejene nogavice. Galoše in plašči v pisarni niso dovoljeni, ker ima osebje v pisarni peč. V zimskem času vsak prinese 2 kg premoga s seboj v službo.
• Potreba po tobaku, vinu in žganih pijačah se smatra kot mesena šibkost in je zaradi tega prepovedana.
• Ženske uslužbenke se morajo držati pobožne življenske usmeritve.
• Bolni uslužbenci ne prejmejo nobenega plačila, zato mora vsak dajati na stran, del svoje plače, da v primeru nezmožnosti dela, ne zaide v težave.
• Vsak uslužbenec ima dolžnost, da svojega šefa informira, kaj o njem govorijo službeno in privatno.
• ...
• ...

No to je le nekaj, tako najbol sočnih, vsaj za moj okus. Drugače pa meni najboljša stvar, ki jo lahko počnem v pisarni je gledanje skozi okno. Ha, ha, ha, to bo treba v prihodnosti prepovedat.

Buča,noč čarovnic, praznik žensk?

Kot že nekaj let, redno izdelam sovjo bučo. Letošnja ima nekoliko večje oči, naj ima to poseben pomen. In praznujmo, kaj že res? Hm, ja, tu bi se dalo razpravljati, ali je to nekaj, kar je v nasprotju s krščanstvom, kar je inkvizicija preganjala, istočasno pa naredila veliko napak, ali je to nekaj komercialnega kar kopiramo od američanov,v resnici pa to izvira iz Evrope, morda drži tista, da tako pozdravimo duše umrlih, hkrati pa se branimo zlih duhov. Pa naj bo kar koli, mene bolj zanima, zakaj praznik žensk, zakaj naj bi bile v večini ženske čarovnice? Zakaj? Seveda imam odgovor, saj je tako preprost. Za čarovnice so nas oklicali moški. Normalno. Tako so se v starih časih borili proti feminizaciji. Že od mekdaj so se imeli za nekaj več, za vladarje v političnem in cerkvenem življenju. In ker ženske niso imele nič slabših možgam, so bile sposobne prav takih stvari kot oni, če ne celo še več. In to pa jim je šlo v nos. In potem so se začeli bajni pohodi proti čarovnicam. Moški niso mogli prenesti, da bi lahko ženske, ki niso obiskovale njihovih univerz in teoloških predavanj, imele moč nad življenjem in smrtjo. In zakaj so bile na takem udaru predvsem ženske? Ker so vedno znale zdraviti, znale so prisluhniti skrivnostim zemlje, poznale zelišča in jih v pravem trenutku iz srca uporabile za pomoč sočloveku. Ahhh, slabo so končale, žal, ženske so bile že od nekdaj predobra bitja.

Bratec, vsenajboljše!

Že 25 let je od kar sem dobila brata, ...........

čestitam ti ....

želim ti ....

upam da.... '(ti bo všeč darilo, drugače povej, imam račun, lahko zamenjam, hahaha)'

don't ask me what that means

Trenuno sem si zaželela, da napišem o nečem, pa raje ne bom, sem si premislila, da ne bo kdo mislil, da sem res zmešana, čeprav, iz bistva zadeve, lahko rečem sama, da malo pa sem že, če se temu lahko reče zmešanost, ker v bistvu je to dar.

Kraljica

Zgodovinski dogodek, nimam nič proti, od navdušenja pa tudi ne skačem. Bi me pa zanimal podatek, koliko je vsa zadeva državo stala?

Ok, včeraj sem se že zjutraj namenila, da grem na prešerca gledati kraljico in seveda ji mahati. Ja, nisem je videla, žallll, pa sem bila tam, pa, v bistvu je kraljica prišla prepozno, ko mene ni bilo več tam. Usoda je pač želela drugače. Pa mi je bilo potem zvečer že malo žal, ah, mešani občutki med tem, kaj bom imela od tega in med tem, kaj mi to pomeni, če jo vidim.

Pa sem se danes usedla na okensko polico, odprla okno in gledala, ravno ob 10.00, so krenili iz hotela, ob 10.02, pa je kolona avtomobilov že odpeljala kraljico. Katera točnost! Sedaj sem vsaj malo potolažena, da sem vsaj videla odhod (vsaj nekaj).

Dva dneva me že daje neka čudna bolezen. Preprosto govorim, govorim čisto preveč, oz skos govorim, čebljam, klepetam, vsevprek, s komurkoli, v bistvu zelo nenavadno obnašanje, in mi je danes že ratalo malo nadležno, ker ni moje pristno, in ne vem zakaj je do tega pojava prišlo, tak da se moram prov prisilno nazaj držati.

Ne vem, zakaj je mene tako enostavno pripraviti do tega, da neredim kako p****.

Včeraj izbrano, danes kupljeno. Sem se kar malo stegnila.

In ko zaspim....

Jaz zagotovo nisem oseba, kateri bi zadoščalo le 4 do 5 ur spanca. Zato mi ni jasno, zakaj potem berem knjige še dolgo v noč, če me potem posledice spravijo ob pamet. Zjutraj zaspim, in jaoooo, potem se pa z vso hitrostjo začne dogajati. Letam med sobo in kopalnico, istočasno se umivam in oblačim, zraven pa razmišljam, kako naj sploh pridem v Ljubljano, saj v stanju takšne raztresenosti zamudim še zadnji sprejemljivi bus.

Zakaj se dogaja to, da takrat, ko gre že tako vse narobe, gre potem še bolj vse narobe:

-nogavice vlačim na noge, pa ne gre

-zapestnica mi pade pod posteljo

-ure ne uspem pripeti, ker se zatika

- majico že vsa besna obračam, pa tudi ne gre

-parfum,parfum špricnem v prazno, katera beda, a vseeno bolje kot, če bi nacentrirala v oči

- najhujša stvar pa je, da se potem še oglasi budilka, jaoooo, adijopamet, kaj sedaj cvili, če prej ni, mislim je, pa je nisem slišala

Drugače, pa, sedaj sem že na mestu, spet tvegam in skačem po netu, itak mi je usojeno, da me šef skoraj vedno dobi, tak, da je itak vseeno, pa kaj, pa kaj, pa naj kaj reče, ...., jaz se ne dam, jaz vztrajam.

Ampak, kljub slabemu začetku, mislim, da bo danes fajn dan, morda se mi celo zgodi porcija sladoleda.

Pa preživela sem zobarja, ni tok bavbav, kot jaz to doživljam, in nisem kritični primerek, sam pač se bojim in se bom bala, in ne, ne bom se navadila, pa je rekel zobar, da bi se že lahko.

Pravilno, a neuporabno, ali morda, naslednjič bodi tiho

Joj, na faksu mi zadnje čase res postaja vse bolj všeč. Ha ha ha, bolj ko sem ven, bolj me še vleče tja. In hodim na predavanja,čeprav, hm, ne bi mi bilo potrebno, ampak res mi je fajn, preprosto uživam v poslušanju zadev, ki so se mi zdele še pred dvema letoma popolni bavbav, da ne rečem celo beda od bede.

In včeraj profesor vpraša: Koliko bo vrednost Krkine delnice čez 355 let?

Ja valda, kao, tok let naprej, kako naj vem? Hmmm, misli, misli Ana, dejmo, dejmo. Tapametni in tapridni so se takoj vrgli v računanje z vsemi možnimi formulami, 'uf, to ni zame sem razmišljala, formul ta moment niti ne znam, po matematično si tu sigurno ne bom mogla pomagati, to sem pa prepričana, itak pa matematiki samo posplošujejo, in potem nekaj predpostavljajo in potem še sklepajo. Hm, kako naj se rešim svojega problema. In se spomnim, jaaaa, bom pa še jaz malo posplošila, nimam kej zgrešiti, bolje kot da sem tiho, zato prepričana v voj odgovor strokovno izjavim. 'Jaaa, hm, če tako pogledamo in malo posplošimo, glede na to, da je časovna doba zelo dolga, lahko zagotovo rečem, da bo vrednost Krkine delnice visoka, nizka, ali pa Krke takrat sploh več ne bo.' Bramisimo, odgovor je bil več kot popoln, pri profesorju pa je sprožil, da nam je povedal sledečo štorijo:

Sta se peljala dva izobraženca z balonom, in ju je zajela megla, zato sta se izgubila.

Izobraženec 1: In kaj bova sedaj, ko ne veva, kje sploh sva?

Izobraženec 2: Spustila se bova dol, na zemljo in vprašala po lokaciji prvega, ki ga bova srečala.

In res se spustita dol, srečata tujca, in....

Izobraženca: Gospod, rada bi vas vprašala, kje sva?

Tujec: V košari od balona!

Izobraženca, se brez obotavljanja odpeljeta nazaj gor,....

Izobraženec 1: Tale tip je bil pa zagotovo ekonomist!

Izobraženec 2: Kako pa to veš?

Izobraženec 1: Zato ker oni vedno podajo pravilen in neuporaben odgovor.

Veselje, preventiva in rezultat

Ker vreme in letni časi, ki so nastopili in bodo, ne dopusčajo ravno najboljših rezmer za tek, je treningov vse menj, potem pa ugotovim, da v celih 14 dneh nisem sploh nič naredila zase. Absurd! Ko nebi bilo v okolici Gradišča medveda (kao, če je to res), bi šla vsaj na sprehod tja.

In sedaj, alternativa so dvoranski športi. In letos bom aerobična. Smrk, smrk, smrk, kako mi je hudo, ker ni pilatesa, sej morda, upam, da še bo, da se bo našlo kaj kar mi bo ustrezalo, pilates je res zakon. No pa če ne bo šlo drugače, se bom z aerobiko kr morala sprijazniti. Kaj je vsa poanta teh skupinskih vadb, da preprosto uživaš v njej, da se do onemoglosti mučiš, mučiš sam sebe, pri tem resno razmišljaš, joj kok sem trapasta, a je res tega potrebno, potem pa ko vidiš, da se okoli tebe muči še cela skupina žensk, ti zadeva postane veliko lažja in bolj sprejemljiva. Komentar na trenerko-voditeljivo, hmmm, res nas goni. Ampak, če je treba, je pač treba, če je veselje, je pač veselje, če je pa obsedenost, je pa pač obsedenost.

Sveža podoba, sveže misli, novi cilji, isti smisel

Evo, tu je nova podoba. Pa da pojasnim, ni mi všeč, ni mi všeč, ampak bo ostala takšna naslednjih vsaj 6 mesecev. Preprosto se ne moram poistovetiti z njo. Ne predstavlja mene, tak kot bi to lahko. Pa še nekaj več je pri tem. Da sem jaz neverjetno izberčna, ali pa celo neodločna, tu se postavlja vprašanje; ZAKAJ? Odgovor pa je, da zato, ker vem, da je vsaka stvar lahko še boljša, pa še perfekcionizem me daje. Del mene pa itak ni za razumet, ker ni s tega planeta.

Nova podoba je deloma tudi razlog, da se je nek del življenja končal z uresničitvijo, želja, ciljev, načrtov, sedaj pa sem si že postavila nove (vse visoko leteče). Smisel mojega življenja pa ostaja isti.

Tenkju K., ki si si vzela nevem koliko časa za mojo preobrazbo tu. Pa ko si bila tako potrpežljiva, ko sem bila jaz tako zahtevna: Ne, ne, ne, tut to ne, ni dobr, ni mi všeč, ne, ne modro, ne takšno, ne drugačno,...., he he he, se zgodi. Potem pa je obstalo na tej podobi, in drugi dan ti rečem, da mi tudi ta ni všeč. Js bi verjetno kr znorela. Zdej bo ostalo tako, še vedno nekoliko punčkasto, ampak dobro, sej prehitr prehod nikoli ni dober, zato jaaa, velike misli prihajajo.

Zvezde med priimki

Pa sem po dolgem času spet našla nekaj, da napišem, ampak čisto tako, pač kr nekaj.

Ko takole delam, dela, pa da semo ne delam, sem si našla še eno dodatno stvar, ki me malo zabava, oz, pogledam tudi iz firbca, če kakega pacienta poznam.

In sem se lotila obdelave takšnih in drugačnih priimkov. Med tem ko sem s svojim priimkom res nadpovprečno zadovoljna, obstaja vrsto priimkov, katerih nebi marala, oz ni variante, da bi se jaz tako pisala. Torej, sem res izbirčna, sam če je pa res, nekateri priimki so mi antipatični, spet drugi se ne ujemajo z imenom, medtem ko so eni prava katastrofa. Pa sem prejšnji teden malo poizvedovala za priimki posebneži.

Napisala sem seznam:

• Cimperman (to bi še šlo, ampak, če se le da, nop)
• Štrumbelj (no a sem lahko Štrumbelj)
• Kikelj
• Hvala
• Crnobrnja (tu si zlomim jezik)
• Težak (težak s takšnim priimkom, je težak na potenco)
• Skledar (halooo)
• Starina (nebi se počutila ravno fajn)
• Poglajen (a sem lahko raje poglajena)
• Šviga (?)
• Penca (je ok, če ti je ime PikaPolona)
• Fikfak (absurdno)
• Govedarica (ljubi bog, alternativa so Perutninarica, Kopitarica, Prašičerica,...)
• Čelofiga (ta zasede prvo mesto, res je carski)
• Prepeluh (?)
• Butala (se sliši kot budala)
• Pate ( a sem lahko raje Pašteta)
• Bagar (pač)
• Slaček (ja, Ana Slaček, neeeee)
• Široka (ja pa še ozka, dolga, kratka,...)

Anpak sem najdla tut enega fajnega, Anuša. A se ne sliši dobro Ana Anuša? Ha ha ha

No, konc traparij, mal sem se pozabavala tekom dela, da ni tok monotono, zdej pa grem naprej knjižit.

Ljubljana in malo miksa

Nevem zakaj, ampak, zadnje dni, tedne, mi pisanje kar ne gre od rok. Če je že čas se raje butnem v kot postelje in mal berem knjige.

Ugotovila sem, da je potrebno biti strpen do nosečih deklet/punc/žensk, do starejših, do zaljubljenih, do pubertetnih, do tistih v drugi pubetreti, do sorodnic, do tipov brez stila, do ...., vsi takšni so mi tako ali drugače šli zadnje čase na živce, ali pa sem se celo sprla. Nevem zakaj? Sigurno ni krivda v meni, 100% ne, pa tudi če nisem prilagodljiva, ker v tolikšni meri res ne rabim biti, je pa dejstvo, da sem občutila da so mi vsi ti primerki hoteli na nek način pridigati. No, bom zdej mal bolj strpna oz. razumevajoča.

Močno sem protestirala, ko me je nekdo naglasil z gospa. WAT? Sej nevem , kako bi se počutila, ampak gospa, pa res še nisem, tako in drugače.

Žurka Jerneja diplomira, je na nek način uspela, na nek način je bilo pa malo bedno, anpak vseeno, ok.

Srečanje, ki sem ga organizirala je tudi uspelo, udeležba 100%, res sem bila presenečena. Vsi smo bili srečni in veseli.

Nedelje, grem s Katjo v LJ. Ne obiščem pogosto oz. skoraj nikoli ob nedeljah Ljubljane. Fajn, luštno, tak malo bolj umirjeno vzdršje. Jeeee, še danes se mi poje pesmica "Jaz sem bolezen zaiglala, vsa se mu pledala, samo da skupaj sva bilaa aaa a aa aaaa!" Carica, brez konkurence.

Pa sva šle najprej malo peš, potem pa rikverc in na slavno vzpenjačo, u jeee, turistke, med samimi tujci, pa na grad, na stolp, dovoljenje za fotografiranje je všteto v ceno, gibnaje pa na lastno odgovornost. po razgled.

Zgodilo se je

Predvsem je bil to teden, ko so straši v Grčiji, sestrica v Londonu, jaz pa skupaj z bratom in atom furam življenje tle doma. Mislim, da ni panike, je vse v najlepšem redu.

Drugače pa je bil to teden, v kateremu sem ful ustvarjala, takšnih in drugačnih stvari. S K. sva se dobili 2x, da sva nadoknadile za nazaj pa še mal za naprej. Bila sem na faksu (pripetljaj za v zgodovino). Zopet sem delala, razen 2 dni, ko sem res rabila, da sem doma. Pa pri bratrancu sem bila, v novem stanovanju. Na poti do Radovljice smo zašle 5x, ko smo se vračale domov pa 1x, za volanom pa nisem bila jaz, ne to bi bilo preveč ekstramno početje zame, tok leva pa še nisem. Potem sem bila pa še na prvi ravi diplomantski fešti. Bilo je ok, morda nekoliko preveč v stilu fdv-ja.

Ker že dolgo nisem nič sladkega spekla, ali kako drugače spacala, in sem bila en dan doma, brez dela, oz sem si najdla delo, sem se odločila, da bom naredila piškote. Kupim si sestavine in začnem. Najprej testo, iz testa krugliice. iz kruglic pa pravi, pravcati, okusni, slastni in estetski jurčki. Drudi dan sem jih nesla v službo, in ja, baje bom imela sedaj še proste dneve.

Že nakaj dni sem razmišljala in se spravljala k dejstvu, da bi bilo morda le pametno razviti kake fotke iz Avstralije in vse skupaj urediti v neko smisleno celoto. In sem se odločila, seveda sem investirala kar nekaj premoženja, da je sedaj izdelek tak kot je, urediti 450 slik v smiselno celoto pa tudi ni kar tako, zadeva potrebuje veliko prostora in časa, pa vendar, ko je naredeno je super.

Potem je prišlo do tega, da se je bilo potrebno zmeniti in pripravti darilo za našo diplomantko Jernejo. Po kakšnem naključju je vse padlo name. Ana bo to, Ana bo uno, ane, seveda, ja, pa dajmo. In sem mogla razmišljat, kaj pa kako, pa ker res nisem bila še na taki zadevi in pojma nimam kaj se nese za darilo, in sem se domislila, da bo darilo vsebovalo nekaj sladkega, nekaj zabavno šaljivega in nekaj resnega. In sem se sporbala v kreiranju, ustvarila majčko, katera je na koncu res dobro izpadla. Potem sem pripravila še eno sliko, za katero sem vedela, da si jo celo želi, za na hrbtno stran slike, pa sem pripravila napis. Jeee, darilo je bilo popolno.

Moram malo reklame za Enzota v Domžalah narediti. Res naredijo dobr, zelo dobr.

In ponovno en moj kaligrafski izdelek, kjer sem popisala prazen list.

Moji pacientki

S Tedy je zadnje dni kazalo nekam čudno, tak da nismo vedleli kako in kaj bo. Pa smo šli k veterinarju in zadeva se je uredila, sedaj se zdravi, higiena in crkljanje je na višku, spet jih preveč razvajam. Tedy je sedaj že bistveno bolje, mal sicer deluje zaspana.

Mili pa, ona pa je pokora, ona se pa pusti razvajati, pa ona se mora skos stiskat, tok se prilizuje. No tle sem jo dala spat in ona je zaspala.

Misija kino

Misija kino vendarle uspela! Kljub komplikacijami!

Mamma mia, še ena poroka, krasen film, ful fajn film, vzhičenja polno, metalo me je iz zica, pela bi, plesala bi, jao, res krasen film, glasba!

Btc območje, preplavjeno z pijanimi in zakajenimi mladoletniki,wcji v Koloseji, fuj in fej, sprehod do avta v garaži CityParka, dobim kurjo polt, gnusi se mi, strah me je! Kam gre ta svet, kaj še bo! Ležijo po tleh, počnejo stvari, javno, mečejo se ob avte,razbite steklenice, kričanje, hihitanje, razmišljam kako bi prišla iz drugega nadstropja garaže na način, da bi se jim uspela izogniti.

Ko pridem domov pa pof, mail, nova informacija, še ena nosečnica na pohodu, prepletanje veselja in žalosti, zakaj, ker je noseča moja voditeljica piilatesaaaaaaaaa.

Lubenica party

Imeli smo eno veliko lubenico, in jedla sem jo cele 4 dneve, večinoma jaz, pa malo še kdo drug. In sem se je kar zelo najedla. Ostalo pa jo je tretjina in ker se mi je zdelo, da verjetno, če ne do sedaj, tudi sedaj ne bo nobenemu teknila, zato sem jo danes odnesla Meti. Pa naj ima ona lubenica party. Ampak ta koza je res abnormalna.

Začela je jesti, kot, da ni jedla že tri dni, potem je enkrat pljunila vame, vmes je norela, premetavala lubenico, na koncu mi je kazala že jezik. Pojedla pa je vse, še lupino. Pohvalno!

Politika je kot tekačica

Pa bom o politiki, ko je ravno predvolilno vzdušje, čeprav politike nimam najraje, a o njej včasih vseeno malo razmišljam.

Povod za pisanje je današnji orientacijski pohod naše politične elite po Tivoliju/Rožniku. Da je zadeva bila uspešna, so morali levi in desni delovati složno, vsi za en cilj.

Kakšna misel se mi je utrnila. Politika je kot tekačica. Zakaj? Ker obe premagujeta razgiban teren, obe imasta določen cilj, obe podpira leva in desna stran, obe se srečujeta z ovirami, dolgimi in kratkimi progami. Tako politika, kot tekačica, morata biti zdravi, uravnovešeni, vztrajni, pemetni, da lahko zadovoljivo funkcionirata.

Vendar je med obema ženskama ena bistvena razlika! Tekačica je popolna, medtem ko, pa politika ni!

Tekačica si kupi dobre tekaške čevlje. Par čevljev vsebuje levi in desni čevelj, in oba sta enaka. Neuspešna bi bila tekačica, če bi na eni nogi nosila čevelj za pronatorje, na drugi nogi pa čevelj za supinatorje. V politiki pa je ravno to, levica in desnica sta si različni, nasprotujoči in mnogokrat ovirajoči, zaničujoči. Enkrat eni, drugič drugi, nikoli pa ni OK, in vrtimo se v začaranem krogu, nemesto da, bi tekli maraton.

Na današnjem orientacijskem pohodu se je nekoliko pokazalo, da je zadevi res tako, da če želijo lahko delujejo enotno, da so lahko malo bolj usklajeni in da vsi vedo, kaj jim je početi. Desničar je izjavil, da je namen njih vseh, da čimhitreje skupaj dosežejo cilj, levičarka, pa je izjavila, da kdor dela tudi greši, bistvo pa je, da zna napako popraviti. Če združim ti dve izjavi, dobim popolno politiko: treba je delati, vsi imamo isti cilj, sodelujemo, skupaj lahko grešimo, skupaj popravljamo napake!

A politika bo še dolgo nosila različen par tekaških čevljev. Pa veliko zdrave pameti ji želim, ko vsak dan tečem po Krtini, občutek pa imam kot da v tem kraju ni prebivalcev. Pa če bi imela majico M, bi se malo bolje počutila.

K vragu, pa komarji!

Ne najdem ene pametne teme o kateri bi pisala, ali pač, sem samo preveč lena, ali pač nimam volje, ..., malenkosti pa se vseeno dogajajo, malenkosti pa so na določene trenutke pomembne in odločilne, tiste, ki pišejo zgodovino in tiste iz katerih se razvije nekaj večjega.

Kakorkoli, mineva dan za dnem, bistvene novosti se ne dogajajo. Zgodaj zjutraj vstajam, da uspem biti na delovnem mestu že ob 7.00, potem dan mine, in kmalu je ura 15.00, ko končam. Potem doma, ali kaj skuham, dokončam, pospravim, operem, potem se "še vedno" le poskušam učiti (danes sem ta problem celo razložila šefu), potem pa je že večer, ko gledam TV ali berem knjigo, in vsak drugi dan skrbim za redno rekreacijo.

Nazivi, ki sem jih v teku enega meseca pridobila v "službi": Ana, gospodična Ana, kolegica, punčka, piščanček, naša tamlada, naša deklca , tapridna, tanova, "referentka" (ta mi je še najmanj všeč),..., in drugi, ti pa se najbolj pogosto ponavljajo. In všeč delo mi je, res všeč, včasih mal monotono, spet drugi dan pa zelo rzagibano in pestro, odvisno, kako nanese.

Danes je bil neverjetni pripetljaj, dan se je že zjutraj začel zanimivo. Potem pa, ker je v zavodu pretekli teden potekala licitacija računalniške opreme, pri kateri je sodelovala ena pod mojih sodelavk, so se še danes pri njej oglašali kupci, ki so še pobrskali, po seznamu, kaj je ostalo na razpolago. Pojavil se je en Rudi, zgledal je normalno, čist bister človek, mi je deloval, in je prišel povedat, kaj bo kupil. Kolegici je moral le sporočiti, svoje podatke, ime, priimek, naslov, da mu bo zavod lahko izdal račun. Človek ni vedal, kje je doma. Njaprej hoče povedat, potem reče en kraj pa hišno št., potem si premisli in reče da ni pravo, potem spet ful razmišlja,...., men je šlo vse bolj na smeh, spogledala sem se s kolegi v pisarni, vsem je šlo na smeh, hahaha, kaj takega pa še ne. No potem nismo izvedeli, kje je revež doma. Potem reče, da bo naslov sporočil naknadno. Po kaki uri, dobimo klic in on nam sporoči kraj in hišno, o občini pa še vedno ni vedel v katero spada.

Ah, tudi take stvari se očitno res dogajajo! Nebi verjela če nebi vedela. Men osebno se zdi, da kolikor toliko normalno razvit človek, v kakršnem koli stanju, pa je le ta lahko zelo beden, pa že mora ločiti, ali spada v Domžale, Moravče, Ljubljano, Brežice, Postojno,..., vedeti občino v katero spadaš je pa ja nekaj res osnovnega in nezahtevnega.

Še nakaj, v zvezi z ničemer do sedaj, ampak samo tako v vedenje: Ne maram tipov, ki se nalivajo z alkoholom in ne maram vulgarnih tipov.

Ne maram, in zelo sovražim komarje. Kljub vsem mojim prizadevanjem, da bi se jih izognila, me pikajo, le zakaj? Pa, danes sem zopet imela na planu tek, in sem šla lavfati, full sem se našpricala z anti insekticidnim sprejem, pa me je vseeno sredi teka, en nadležen komar ornk pičnil v rit, joj kok me to pojezi, ob živce me spraqvi!

Učim se!

Ker so počitnice že čisto predolge, sem se spravila početi nekaj novega, kar že dolgo nisem počela.

Danes sem naredila velik kora, prijavila sem se na izpite, zdej se bom pa učila, učila, učila,..., hahaha, upam tudi na kak rezultat.

Mal oz. popolnoma sem iz forme, tak da, nevem, nekam težko je sedeti ob knjigi! Ah, bo že, itak, ....

Utrinki

Dogaja se, dogaja,...., jaz pa nič ne pišem, pa bi lahko vsak dan napisala kaj lepega.

Sedaj sem že kar v celoti v starem načinu življenja, izven sanj, v realnosti. Našla sem si delo, za katerega lahko rečem, da mi zelo ustreza, mi je zelo všeč, zato grem vsak dan z veseljem ponovno v Lj. Kolektiv me je zelo lepo sprejel in se med njimi krasno počutim. To mi sedaj vsak dan krajša dopoldneve vse tja do 15ih oz 16ih. In potem se vračam domov ponavadi utrujena, kaj malega še postorim, več ali manj pa je že konec dneva. In ko sem ravno v Lj, sem v petek prvič po dveh mesecih malo obiskala trgovine. Da vsaj vidim kaj kej imajo, v katero smer gredo jesenske modne smernice. Ti šment, v bistvu sem se popolnoma odvadila hoditi po trgovinah.

Ponovno tečem, tečem, tečem, huraaa. Res, in zelo mi odgovarja, v bistvu sem to zadnje čase že kar malo pogrešala.

Liza, Lizaaaa, o ti moja Liza. S kakšno novico si ti meni postregala na začetku tedna, še sedaj si nisem na jasnem. Najprej sem bila presenečena, nato vesela, potem pa kar naenkrat panična, jao, neverjetno sem vesela zate, ampak, preglavic si mi pa naredila malo morje. Kaj bom sedaj jaz, si mi dala krepko misliti! A baje nama bo vseeno složno uspelo! Torej 23.2!

Če si nekaj zelo močno želiš se ti želja izpolni. Saj jaz se mi zdi, da sem o tem že enkrat govorila. Videlaaaa sem ga, prav zares, razen, če sem imela privid!

Neverjetno me preseneča kako je Slovenija majhna, pa ne samo to, kako je majhen Svet. Torej rek, da vsakdo pozna vsaj dvesto petdeset oseb in do kogar koli na tem planetu ga loči samo sedem ljudi, v resnici res velja.

Ni ga boljšega užitka, kot vzeti bicikel, se odpraviti z njim na vrh Sv. Trojice in se potem spustiti navzdol!

Sydney 2 oz. mesto v katerega se preprosto zaljubiš

SYDNEY

Našle smo prekrasen razgled in ugotovile:

Sydney je čudovito mesto!

Sydney je mesto mostov, plaž in vodnih poti!

Sydney je mesto raznolikih kultur!

Sydney je mesto številnih muzejev!

Sydney je mesto znamenite operne hiše!

Sydney je mesto olimpijskih iger!

Sydney je mesto mode!

Sydney je mesto z bogato ponudbo za preživljanje prostega časa!

Sydney je mesto z nebotičniki iz stekla in betona!

Je mesto v katerega se lahko zaljubiš!

Poleg vseh stvari, ki smo jih v Sydneyu počele, lahko rečem, da smo si ogledale skoraj vse, kar je bilo pomembnega videti, določene stvari smo si ogledale tudi po 4x, saj so nas tako zelo fascinirale. Zadnji dan se nam je zaradi vremena malo zalomili, pa nismo videle Blue mountains, škoda, vendar smo na ta račun, preživele celo popoldne v kinu in se neverjetno zabavale. Drugače pa, po res napornem potovanju smo si v Sydneyu organizirale življenje nekoliko drugače. Preprosto smo živele, kot bi bile doma. Kuhale, prale, likale, hodile po nakupih, hodile na pijače, gledale tv, šle na žurke, se rekrairale, sprobale vožnjo z vsemi možnimi javnimi prevoznimi sredstvi, res privoščile smo si življenje po avstralsko v pravem velemestu. Vse se mi je zdelo že tako domače in meni pisano na kožo, da mi celo ni bilo več zanimivo za fotkati, sedaj to obžalujem. Vseeno pa dodajam res skromen utrinek iz postopanja po Sydneyu.

Glavna železniška postaja.

Operna hiša, podnevi, ponoči, od znotraj, od zunaj, od daleč,od blizu, iz mosta, okoli, obdelala sem jo na vse možne načine, samo na predstavo pa nisem šla.

Katedrala, notranjost.

Odpravile smo se na izlet in krožila s trajekti po Sydneyjskem pristanišču. Peljale smo se mimo opere, pod Harbour bridge do Taronga živalskega vrta, ki je zelo velik in ima krasen razgled na mesto. Potem smo v živalskem v rtu ostale celi dan. Še vedno mi burijo duha te prekrasne ptice, ki se tu prosto sprehajajo, oz živijo na prostem. Šla sem tudi na predstavo pric, res neverjetna in čudovita predstava, ne morm verjet kaj lahko naučiš sovo, orla in vso ostalo perjad.

Slona pa, poglavje zase, celi dan.

Opice med opice, sej ni razlike!

Plaža en dan, plaža drugi dan, na prekrasne plaže smo naletele tudi popolnoma naključno.

Živeti v Sydneyu? Ja. V nizki, vendar prostorni hiši na obrobju mesta, pa vseeno samo 30 min od centra, saj javni prevoz tako dobro funkcionira.

Domov sva se s Tjašo vračali vsak dan zelo pozno ponoči, okoli 23ih. Jap, jap, resno, in takrat se je začelo delo vsakodnevnih stvari, kuhanje večerje, pranje cunj, likanje, umivanje, poležavanje, internet, pogovori z Jorgom in Mary, v glavnem smeha in zabave polni večeri.

S pospravljanjem sobe razumljivo nisva izgubljali dragocenega časa. Ne spraševati, kje sva imeli prostor za spati!

Znamenita enotirna železica monorail, ki pelje nekaj metrov nad tvojo glavo, je pa draga vožnja, vsekakor, ampak luksuz.

Ko smo med vsemi nebotičniki zagledale Sydney tower, je bilo takoj jasno, tega305 m visokega lepotca obiščemo, in žačele smo iskati pot, ki bi nas pripeljala do vhoda. Bravo mi, kmalu smo bile gor, seveda, spet so nas oskubili za kar nekaj dolarjev. Razgled pa, vau, pri soncu smo šle gor, počakale sončni zahod in šle v trdi temi dol, res veličastno. Mal smo gorenke, pa smo izkoristile to draho karto.

Ja vse smo študentke in zato poznamo StarBucks. Iiiiii, kok happy, naročimo, nazdravimo in nato, ooo, takšni trenutki so bili namenjeni predvsem za kratek počitek, oddih pred naslednjim našim podvigom.

Takole izgledajo avstralski šolarčki, dijaki, v uniformah, res smešni, hahaha, sam res smešni, in potem te skupinice korakajo po mestu in parkih v trgovinah, obnašajo se pa kot naši, preklinjajo, kadijo in mislijo da so frajarji, sam izpadejo še bolj smešni ker so v oblekah (pa kratke hlače in dokolenke, hahaha, res smešno).

Harbour bridge, impozanten, vreden občudovanja!

Pogled na mesto ponoči, fotkano iz Harbour bridgea.

Na mostu smo uprizorile en tek, šprint čez četrtino mosta, celotna dolžina je 503 m. Sej se lahko pohvalim, da je zmaga pripadla meni, v nasprotnem primeru bi mi bilo še nerodno. Ne vem kaj so si mislili sprehajalci oz ostali ljudje, v bistvu me pa sploh niso motili, nekateri so celo navijali.

Za nas punce je bil posebej znameni eleganten nakupovalni center Strand Arcade, zgrajen v bleščečem viktorijanskem slogu, od tod tudi ime Viktoria house, kjer se bohotijo trgovine najprestižnejših svetovnih znamk. Ko smo po celem dnevu šopingiranje odhajale ven, smo imele oči dobesedno izbuljene. Vse, vse, vse, prav vse mi je bilo všeč, vse je bilo v mojem stilu. Ta center mi še sedaj buri duha, ko spremljam oddajo avstralski top model, ki je smeman v teh prostorih. Prav te očala, ki so res nenavadna in jih Meta probava, privoščiti pa si jih ni mogla, je pred dnevi nosila avstralska manekenka na snemanju.

Iti domov praznih rok, nop, nop, odločitev je padla, s Kiki sva se podale v lov za gigantskimi pliškoti.

Čez dan zabava tako, ponoči pa drugače. Mal smo bile otročje, s Kiki sva bile 2cute. Lunaparka, pa ja, tokrat sem se zadržala in bila samo opazovalec.

Tale je pa mal prevelik, da bi bil pravi!

En sončen dan, smo odšle za celi dan na plažo. Prekrasnih plaž tu je ogromno, a celi dan smo se odločile nameniti le eni, težka borba je bila v odločanju ali bo to razvpito slavna Bondi beach, Manly beach ali nekoliko manj znana Coogee beaach. Zmagala je Coogee beach, in osločile smo se absolutno pravilno. Coogee beach (izgovorjeno guči), naš prvi namen je bil, da tam čakam prihod kitov, saj naj bi tja redno zahajali. Ja valda, slučajno takrat niso prišli. Dan je bil lep, plaža romantična, da se človek kar malo zamisle, ko občuduje vso to lepoto, šle smo na sprehod, na kosilo z razgledom, na pečine, tek po mivki, le kopale se nismo,....

Star čoln, le vesl ni bilo.

Enega izmed večerov, sva morali s Tjašo priti prej domov, ker nama je Mary obljubila, da naju bo peljala na pravo Karibatsko fešto. In res. Celo večnost je trajalo, da smo se po 5 pasovnici pripeljali do prizorišča. Take fešte pa še ne. Vse je bilo v stilu house patry. Najprej so vsi kuhali, sekali ogromne ribe, to se je tako delalo, da ne moraš verjeti, nato smo vsi jedli, nato pa vsesplošen žur, do jutranjih ur, oz ko sem hin zaspala na kavču. Udeleženci pa sami črnci, ženske z zelo dolgimi lasmi, takim mal nenavadnim obnašanjem in jaz in Tjaša, edini belki.

Po celi bajti so se odvijali raznovrstni plesi.

Proti koncu našeha potepanja tam doli, smo se odpravile nekoliko iz centra v Sydneyski olimpijski park, ki je v bistvu pravo mesto. Celi park, je umetno mesto, tako ogromno, s samimi hoteli in stadionom pri stadionu. Največji stadion je tako ogromen, da smo za obhod potrebovale skoraj 30 min.

Na enega izmed atletskih stadionov smo celo dobile dovoljenje za vstop.

Zadnji dan v Avstraliji. Kaj gremo počet. Joj, mene ima, da vidim to slavno pristižno Bondi beach. Napovedan je slab deževen dan, a kljub temu se odpravimo. Tam smo videle razbesneno morje in visoke valove, z nekaj pogumnimi surferji.

Ni bilo variante, da ostanemo tu, zato smo odšle v center, da zabijemo še popoldne, ki nam je ostal, kljub temu da se je vreme popravilo in je posijalo sonce, smo se odpravile v kino.


Hancock, je bil prava izbira, primeren, da se odpočijemo in malo razmislimo, da moramo ponoči ob 3.00 oditi na letališče.

Ampak po dveh urah filma, se ni nobeni nikamor ljubilo, zato smo se prešvercale v naslednjo dvorano in si ogledale še filmThe Dark Knight. Kakšno naključje, zadnji film v katerem nastopa Heath Ledger, sem si ogledala v njegovi domovini.

Konec dober, vse dobro!

Zvečer po 10 dneh sva s Tjašo začeli pospravljati najino sobo in zlagati stvari v ruzak. Potem je nastopil čas slovesa od Jorga in Mary. Nikoli ju ne bom pozabila.

Evo, to je zadnje dejanje mojega potepanja po Avstraliji. Skušala sem na čim krajši način prikazati čim več in deliti peščico fotk od vseh 4000, ki jih imam.

Bilo je fajn, bilo je nepozabno!

Vsekakor, Avstralijo priporočam!

Ne bom več izgubljala besed!, le to, da jo pogrešam in da se mi misli vračajo tja vsak dan!

V prihodnje pa imam idejo potovati nekam na sever ali pa na Karibate!