O delu, ker trenutno ni druzga

Objava je dolga, tak mal šlampasto napisana, predvsem gre za zapis nečesa, branje neizkušenim in nezainteresiranim močno odsvetujem.

V tem deževnem času ne počnem drugega kot utečene navade in hobije oz obveznosti, plus telovadim, plus se tipkam, plus delam, plus se hočem učiti.

In vse ful hitro gre, komaj je začetek novembra, že bomo na sredini. Sicer mi je fajn, da določen mesec pride, ker se enega naveličaš in je potem bolj zanimivo, ko nastopi nov, zamenjaš list na koledarju, dobiš plačo,..., je pa beda, na mojem delovnem mestu. Jao, spet smo zašli v službo, no pa kaj, sej je to pač zadeva, kjer človek preživi veliko časa, izmenjava mnenja, odkriva toplo vodo, se druži s kolegi, se izogiba velikemu šefu,...bla bla bla. In na začetku meseca je dela ogromno, da se ven ne vidim, ker imamo opravka z vsemi zamudniki iz prejšnjega meseca (za postrelt, vedno isti), potem so tisti ful pridni (ok, ti so ok), potem pa še pač tisti ki so obvezni zaradi kratkega plačilnega roka, kakorkoli, to kar razlagam ni sploh pomembno.

In sem celi teden delalaaaaaaaaaaa,....., pa se nisem ravno stegnila, oz, sem malo spet blefirala, ker, hm, šla sem na nov način, ki se mu reče čimmanj čimbolje, ker, hm, sem imela ene težave v preteklem mesečnem prometu, kjer se mi je pojavila izguba.

Danes se je napovedoval zelo delavni dan, zato sem bila že ob 7.05 prisotna in prisebna, takoj začela z delom, ki je že bil v kritičnih rokih, pa se napove, da bo ob 9.00 kolegij. Ja ok, pa gre celi oddelek na kolegij, ki je trajal eno uro. Ok, blazno dolgčas, gledala sem vse prisotne, poslušala direktorja, bla bla bla, proučevala sodelavce, ki v pisarnah vedno jamrajo, imajo veliko povedati, v takem trenutku pa so riti (taki ljudje so mi res čudni).

No, ker so med zaposlenimi, normalno tudi kake napetosti pride do tudi kakšnih sočnih(pa ne moraš tako se obnašat):

B: 'M. koliko časa pa ti nisi bila tok obremenjena z delom kot mi?'

M:'Tok časa, da tebe lahko skrbi!'

B: 'Ma, jebise!'

VSI OSTALI: 'Hahahahahaha!'

Potem sem pa šla spet delat, ful hitela, jao, in spet nekaj, presenečenje, sodelavec je pripravil poslovilca ob 11.00, ker zapušča naš oddelek, tipson je že zelo študiran in z zelo prijaznim in sipatičnim smislom za humor, kar bomo vsekakor pogrešali. Da ne govorim o požrtiji, ki nam jo je pripravil, 3 pice velikanke, in ogromno palačink s čokolado. OUJE!

Baje jaz ful čudno gledam, pa ne gledam ampak na določene momente pogledam tako čudno, da nevem, ampak zdej sem se pa kr zamislila, ker zadnja na to temo je bila pa katastrofa. Mi je šef, ker sem kao bila ful na netu (oz me je velikat dobil), mi je dal sedaj še nekaj več dela. Najprej mi je obrazložitev poslal po meilu, potem pa mi je še osebno prišel povedat, in seveda mi pojasnil, kako in kaj in me vprašal, če bo šlo. Baje, da sem mu poslala tak pogled, da se je kr ustrašil, in še rekel je da gledam tako, da ne ve kaj to pomeni, ko pa je odšel, so se pa še drugi smejali, ker res šef se je dobesedno ustrašil, skoraj, da je rekel, 'A, ne Ana, ne sej ni treba!' in bi zbežal ven, no tako je zgledalo.

Neee, ni nam dolgčas, če ne drugega se spotaknem ob odprt predal. Skrbim za sproščeno vzdušje, sej to ni nič narobe! Pa po tanovem pijem ljublčjansko vodo iz pipe, je bilo rečeno da hujše kot diareje ne moram dobiti.