Nebi ga bilo treba

Po več kot tednu študija o iraški vojni, ugotavljam, da me zadeva že malo obseda in preseda, hkrati pa ob poplavi takšnih in drugačnih informacij (res, mediji so mediji, komu verjeti, kaj je res je vpršljivo), ki sem jih prebrala na netu, nisem sposobna, da bi oblikovala svoje mnenje, katerega bi bila sposobna zagovarjati.

Toliko nedolžnih žrtev, toliko dodatnega nasilja, zakaj,..., zato, da bi zatrli terorizem, da bi bil sedaj na zemlji mir in da bi se počutili bolj varne. Pa se res tako počutimo? Nop, jaz že ne. Ali pač, je bil to le izgovor, s katerim so se okoriščevalci podali v vojno.

Vsekakor mi ni všeč Bush in njegovo optimistično lazenje za koristmi, ki si jih obeta prilastiti, ne glede na ceno. Kdor ni z menoj, je proti meni, in še kup biblijskih stavkov, katere je v javnosti izrekel, me spominja, na igranje vloge boga, na tem malem planetu. Njegovo početje pa me spominja ne slednji osebi:

Ti smola, pa on je cel vrag, nekoliko je podoben celo meni. Ouu, šit!

Tečem!!!

Tečem, in to resnično. Po več kot petih letih, ko se teka nisem lotila oziroma sem se ga zaradi težav, ki mi jih je povzročal celo izogibala, sedaj zopet tečem. In moram reči, da je prov fajn, to je to, kar rabim, kar mi je do sedaj manjkalo, to je tisto v čemer se res najdem. Superrrr!!!

Vsak začetek je težak in upam trditi, da sem te težave že premagala. No sedaj moram pa trenirati. Učim se prave tehnike, ta je pri teku zelo pomembna. In pridno treniram. V dveh tednih mi je uspelo iti 3x okrog Gradiškega jezera. Jutri grem zopet. Torej redno 2x na teden. Potem pa upam, da bom kaj napredovala. Sedaj še ne uspem celo pot pretečt, ampak vmes malo (pol) hodim. Moj cilj pa je, da čimpreje uspem celo pot pretečt. To bi bil zelo dober rezultat. Kako bo s 17.majem, bom pa še videla in razmislila, morda bom šla na foro 'važno je sodelovati'. Do takrat in od takrat naprej pa vem, da tečem zase, za svoje dobro počutje.

MOTO: Train Smart, Run Fast & Love your Running

Sanjala sem jo, sanjam jo

Oseba, ki mi trenutno pije kri in me spravlja v negotov in kompliciran položaj, ministrica na sliki. Zadeva se vleče že skoraj 14 dni od naznanitve pretresljivih informacij s katerimi nas je očarala.

A res, gospa ministrica, veste da morda res še nisem pismena in ne znam brati, ampak v zakonu vendar piše, da mi absolvent pripada. Le zakaj ste tako brezobrazni in se sprenevedate, ste morda sami res sposobni v enem letu narediti 12 izpitov in hkrati tudi napisati in zagovarjati diplomo. Ne zahtevajte tega od drugih in ne blebetajte takih neumnosti v javnosti, tovrstne ideje raje zadržite zase. Joj, občutek o vas me ni varal, tako da nisem razočarana. Dobrih stvari si od vas nisem obetala, na slabe pa sem bila očitno premalo pripravljena. A vendar, ne govoriti, da razumete moje razburjanje, ker ga ne razumete.

Brezobrazni vasezagledani egoti

Zopet ponedeljek, ampak to tokrat ni razlog za mojo jezo, teženje,..., saj se je dan začel povsem normalno in lepo. Dokler se človeku ne zgodi nekaj nepričakovanega in neljubega, kar sproži plaz kletvic, ne, ne, ne, žal, jaz ne moram ostati hladnokrvna, mene takoj popade neizmerna jeza, obsojam, bentim, se dušam, iščem krivce, ker zadevi je potrebno priti do dna.

In telih, brezobraznih vasezagledanih egotov oziroma lahko jim rečem tudi kreteni, ni malo. Danes sem jih nekaj opazila, bližnje srečanje dveh, pa sem celo močno občutila na lastni koži. Sedaj lahko rečem, da tovrstna srečanja res niso prijetna in jih ne privoščim nikomur. Mene je pripetljaj močno razkuril, v možganih mi je od jeze vrelo, pozabila sem celo kam in zakaj grem, hkrati nisem sploh mogla iti nikamor. Počasi se pomirim in sprejmem, da pač kar se je zgodilo se pač je. In dobim stoeno idejo o kateri lahko razmišljam. Postavim se na kraj dogodka in opazujem, opazujem te primerke, kako polni samisebe, mislijo samo nase in drvijo svojo pot. Res, težko oz sploh ne moram razumeti, kako so ljudje lahko taki.

In zdaj ko sem zadevo že mal razmislila mi postaja vse bolj jasna. Glede na opažanja se tako obnašajo predvsem tipi. Oni pa so v razmišljanju omejeni. To pač niso moje ugotovitve, to so ugotovili in dokazali že nevemkateri znanstveniki, psihologi, bla bla, bla, gre za to, da tipi gledajo zelo ozko in ne morajo biti v trenutku v mislih pri večih stvareh. Torej, tip pri vožnji z avtomobilo, je osredotočen le na vožnjo in malo na cilj, ki ga mora doseči, nič pa na luže, ki se nahajajo na cestišču. Ker hkrati ne mora razmišljati, da me bo, ko bo zapeljal v lužo pošprical, to ne mora preprečiti. Ker pa dan kot je današenj, ni imel majhnih luž ampak OGROMNE, pač pridivjata dva tipsona po cesti in te brezskrbno zalijeta, tako, da ti nobena pomoč več ne pomaga, hkrati pa se ti celo zazdi, da tudi dež ni več tako moker.

In pri opažanjih ugotovim in sem celo ponosna, da so vse voznice nežnejšega spola, peljale čmbolj stran od roba cestišča in počasneje, da nebi poškropile pešcev na pločniku.
Ah, saj moram oprostiti tem narodnim moškim bitjem, ne smem jih obsojati, ker v bistvu si niso sami krivi, če pa jim um ne dopušča, da bi bili boljša bitja. Njihov izgovor 'Sorry, nisem videl!', pa pač samo potrjuje nam poznana dejstva.

Na Bohorju s Krti

Tokrat sem se s Krti potepala po poti štirih slapov na Bohorju, natančneje je to nekje v smeri Krškega, kar daleč, meni zelo nepoznani kraji. Pokrajina je tam opazno drugačna kot pri nas. Razlikuje se v rastlinstvu, saj je bilo opaziti nekaj meni nepoznanih rožic. Da se ve, tem je trenutno rastlinstvo v fazi cvetenja, vse je zeleno, belo, roza, prave spomladanske barve. Druga stvar pa je, da v tistih koncih živi nekaj domorodcev, drugo pa je sama razgrapana pokrajina, pa obilo potokov, slapov, hudournikov,..., luž.

In smo šli po poti štirih slapov. Eden se je imenoval nekaj na P..., drugi Pekel, tretji Ubijalnik, četrti Nebesa. Potem ob odhodu domov smo šli gledati še petega, ker res pač, če si že tam pogledaš vse, imena tega pa tudi ne vem.

Ubistvu, pot je bila peklensko ubijalska, kot povedo že sama imena slapov, na vrhu pa gostilna, zaželjena kot nebesa. Čist preveč za mojo telesno pripravljenost, k sreči, da sem imela 3 kinderbuene s seboj. Da o vročem soncu, ki me je ožgal, ne govorim. Za piko na i, pa pri vsej moji pameti, jaz oblečem kavbojke, da so mi cel dan gajsnale rit. Imela pa sem tudi nešteto problemov, saj sem imela že zjutraj mal omajeno ravnotežje. Prvi dve uri hoje smo ene 20x prečkal vodo, preko brvi, kamnov (res men je že mal presedal, čez in pol čez 5 m spet na drugo stran, kot, da niso mogli pot mal drugač spelat). In parkrat sem skor zgrmela v vodo, hvala tistim, ki so mo pomagal, da res nisem.

Ker pa Krti pač ostajajo pri tradiciji, da se luštno imamo, so se prekomerno zadržali v gostilni (ok, sprejmem in potrpim), mi krenemo na pot, ko morajo spet toti isti Krti na Wc( ok, sprjmem, to je naravno človeško), ampak totih Krtov potem iz naslednje oštarije ni nazaj. Arkamizerja. Mal so mi presedli, pa, ah, škoda besed.

He, he, sej ni bilo tok napačno, sam prenaporno

Krti prilezli iz lukenj


Češnja v cvetenju

Škoduje mi jutranje vstajanje, škoduje mi sonce, škoduje mi nadmorska višina, škodujejo mi alkoholni hlapi, škodujejo mi moški štosi, škoduje mi full stvari, upam, da je kriva polna luna.

Me pa veseli, da me sreča ni zapustila.

"Biznis"-vsekakor

Ko se moram učit, jaz počnem vse možno drugo, seveda v upanju, da bom imela drugi dan na kolokviju nepričakovano razsvetljenje znanja. Razmišljam in si odgovarjam na razna vprašanja, ki se mi postavljajo.

In tokrat, so me prešinili dvomi v moj študij in smer v katero grem. Je to to, kar želim? Ali imam cilje?...........Ali preprosto, se samo matram s temi težkimi predmeti, od katerih itak nič nimam?

In sledi ena dolga, dolga kava. Seveda ni pomembno ali je kava ali sok. Važno, da je tisto, kar h kavi paše, in sicer pogovor, debata, delanje gradov v oblakih.

Tokrat pa z izjemo mislim, da to le niso gradovi v oblakih, ampak, da je zadeva lahko realna, če jo pač realiziramo.

S kolegico sva bili na kosilu. V restavraciji pa se nama je pridružil en tip, ki ga iz faksa poznava že 3 leta, v življenju pa še nisva govorili z njim. Malo smo debatirali, predvsem o tem kaj mislimo delati po koncu študija. Seveda "biznis", vsi bi delali "biznis", ko pa te natančneje zanima kaj konkretno, pa nastane tišina.

In nato, ko je ta tip v nama s kolegico ponovno sprožil željo po "biznisu", sva nujno morali iti na dolgo, dolgo kavo, da zadevo prediskutirava. Idejo imava, že dolgo, in sicer je le ta že tako napredovala, da je skoraj že popolna, hkrati pa se nama je porajala tudi nova. Torej, podjetnik bi rekel, če imaš idejo, imaš torej vse. Zagotovo nimava financ, vendar to dandanes ni več tak problem. Imava pa bistvo, in to je, da verjameva, da je najina ideja prava in posledično ključ do uspeha.

Uuuuuuu, dobr se sliš, tooo bo denarja!! He, he, he, sam je vseno malo smešno, da bi bila jaz in meni podobna kolegica, čez kako leto šefica podejtja.

Še bi lahko pisala, samo moram iti za trenutek še malo v sedanji čas in se lotit učenja za kolokvij.

Otvoritev sezone porok

Prihaja obdobje, ko bo ogromno porok mojih prijateljev in znancev. Nekaj je v zraku, verjetno je to ljubezen.

Danes se poroči Gabi, moja prijateljica iz otroštva, s katero sem preživela marsikateri lep trenutek. Sicer se zadnja leta ne družimo več toliko, kot smo se všasih, ker gre vsak svojo pot, naše poti pa so si različne.

Želim ji vseee najjj najjj,.....

(Created by me)

Fartlek

Odločitev je padla. Počutim se dobro, zato danes začnem s takoimenovano vadbo fartlek, neke vrste tek. Bomo vidli kako bom vztrajna, načeloma motivacijo imam, večina bo torej odvisna od vremena ob sredah, naj bo lepoooooo.

(Kako) naj bo lep ta dan?

Ni šans, ne mora biti, ker mi gre vse narobe. Itak, ponedeljek, katerega vedno začnem s pravo muko. Danes pa oh in sploh cela katastrofa. Budilka zvoni ob 6.00, da bom vstala, potelovadla in ob 7.00 šla na bus, namenjena na obvezne vaje ob 10.00. Ni bilo izvedljivo.

Vstala sem mnogo kasneje, bila brez glasu, čist v bedu. Ah nič, pač ne bom šla na vaje, bom pa probala it na bus ob 10.30, da bom vsaj na nemščino šla. No zelo sem se potrudila, da sem to izvedla, najprej tuš, potem tableta proti glavobolu, pa še vitaminC in gremo na bus. Ko pridem na faks sem bila že vsa razkurjena, ker pač nad busom človek res ne mora biti navdušen, pihal je veter in že me je ponovno kuhalo. Ah bo že minilo,... Ujamem še pol ure obveznih vaj in kar grem not, pa kaj, če me bo poslal vn bom pač šla. Usedem se h kolegici, mal se začudi, da sem sploh prišla, glede na moje stanje. In nato takoj reče, da se mi ne upa povedati, zato mi napiše SMS:Govorijo, da nečščina odpade! WHAT?

V možganih mi zavre ob takih informacijah. Pa kako, pa kje smo, da se to lahko dogaja. Uf, res sem hitre jeze, tok me je to vrglo iz tira, da sem se celo pozabila podpisati na vajah, kar me še dodatno jezi. Grrrr, grrr,... In sem šla zastonj v Lj, in zastojn sem plačala prevoz, in... Še ob svojo ustaljeno ponedeljkovo navado posedanja in čvekanja v bifeju sem bila. Nič od nič.

Rabim vizo

No ker jaz vsako stvar delam pač malo kasneje kot bi morala biti že narejena, je tudi tokrat tako. Priprave na moje potovanje v Avstralijo so že v polnem teku, saj sem si končno uspela oskrbeti potni list. Zdej pa v lov za vizo. Ker sem s potnim listom tako dolgo zavlačevala, moram raskirati lep prihajajoči vikend in oditi v Stično na priprave, kjer bodm uredila vizo. Tam bom imela možnost spoznati 3 nove kolegice katere bodo z menoj na letalu in pa 15 novega folka s katerimi skupaj potujem. To pa je meni skrajno neljuba situacija na katero se moram pripravti predvsem psihično, kar pa je danes že povzročilo manjši živčni zlom. Sam za to je bila kriva predvsem mami, ampak to je pa poglavje o katerem .... Kakor koli, ko sem v taki situaciji spoznavanja popolnih tujcev, nabranih skupaj z vseh koncev, ko človek res ne ve kaj lahko pričakuje, jaz ponavadi ljudi najprej opazujem, potem jih razdelim v dve skupini takih, ki se mi dopadejo in takih, ki se mi ne. Ne bom razlagala te selekcije, če bi jo, bi pa večina takoj kapirala za kaj gre. Iz izkušenj vem, da sem bila na podlagi te selekcije še vedno v dobri družbi s katero sem doživela marsikaj lepega. Seveda pa vem, da je grdo ljudi takole selekcionirat, ampak pač, ni vsem usojeno da se spoznajo.

Seveda pa ker sem jaz pogosto med kako družbo (ki ni zategnjena) in vem kako si popestriti življene, kadar le to kaže da bo zamorjeno, pa si bomo (tu sta še moji dve sestrični) vikend malo popestrile, z izgovorom da praznujem rojstni dan, če bo koga zanimalo zakaj smo tako vesele. Tu bo prišla na plano selekcija, ker tisti/tiste, ki bodo imeli kaj proti bodo zavijali z učmi.

Odločitev za tibetanske vaje

Pomladanska urtujenost in vse kar sodi zraven, me zadane, da se počutim kot bi bila mrtva. V meni ni nobenega življenja. Dodam še malo nezdrave hrane, predvsem ogromne količine čokolade in rezultat je, da se dan za dnem počutim slabše in bolj bedno. Poiščem si rešitev. Kolegica mi predlaga tibetanske vaje. Ne, ne, ne, se upiram, to jaz ne bom delala, ne verjamem da mi bo pomagalo, ker mi samo malo spanca manjka. Ona vztraja in trdi, da njej koristijo. Ok, bom pokusila še jaz, morda mi bo všeč. Do sedaj sem zadevo prakticirala 2x in o rezultatih še ne morem govoriti, baje se pojavijo po mesecu dni vadbe. Rečem lahko le, da ni tako zelo napačno, vzame mi cca 10 min, potrebno pa je vaditi zjutraj. Razen prve vaje pri kateri se mi malo zvrti, je vse ok in zelo enostavno. Zdej bom pa to delala in upam na rezultate, katere tovrstna vadba obljublja.

Drugače se tem vajam reče tudi pet obredov pomlajevanja in so telesne vaje tibetanskih menihov. Ti menohi so vsi poskočni in mladostnega videza. S pomočjo teh vaj in z zdravo prehrano so sposobni zaustaviti ali vsaj upočasniti proces staranja. Vaje pomlajevanja nam vračajo vitalnost in življenjsko energijo, naše telo pa postaja vse bolj zdravo in elastično in se sčasoma znebi nepotrebnih snovi. Te vaje lahko pomagajo vsakomur, ki jih izvaja redno, da se bo počutil veliko mlajšega in zdravega in bo tak tudi videti. Sliši se dobro,..., sedaj je vse odvisno od mene.

Nasmeh sreče!

V večini gre za srečo, ki jo lahko imaš na faksu.

Joj, včasih sem z glavo tolkla ob steno in se hudovala, zakaj za vrega mi ne gre in ne gre. In zakaj? Ker pač nisem imela sreče. In sem upala in upala, in se mi je le nasmehnila sreča. In to ne malo, zadnje čase imam toliko sreče, da mi 5 minut učenja zadošča za boljšo oceno, kot sem jo pred letom dobila s tedenskim učenjem. Jah, vse skupaj pa vodi v eno veliko zabušavanje in uživačenje. Nevem, morda je v meni kak dar jasnovidnosti v kar sem vedno verjela in sem šele sedaj sposobna da ga uporabljam.

In kako se mi je sreča nasmehnila nazadnje: Imeli smo kolokvij, za katerega je bilo potrebno predelati kar nekaj gradiva. No, jaz in moja naj naj sošolka= Liza, nisva najbolj vestni na fasku in temu posledično si tudi gradiva nisva priskrbeli. Neresno, vem. Dan pred kolokvijem sva opazovali kolegice kako se že piflajo iz zapiskov, ki so si jih čez vikend naredile. Joj, piflarke, kaj se morate takole kazati in me delati živčno, sem si mislila. Z Lizo se spogledava in ugotoviva, da bi bilo morda pametno te zapiske dobiti in jih skopirat. Joj, pa same te piflarke, ki naju ne marajo, katero prosit? Jaz odločim, nobeno, hkrati pa rečem, da bova jutri pisale bolje kot vse one, res sem si privoščila drzno in optimistično izjavo. Liza se strinja. In potem je dan ko bi se mogla učiti minil poln enih obveznosti, ura je bila 22.00, ko nisem znala nič, oz nisem vedela še niti kaj pišemo. Ah, sklenem pri sebi, da jutri sploh ne grem na kolokvij, bom že naslednjega toliko bolje pisala, da bom nadoknadila, hkrati pa mi je škoda hoditi v LJ in nič znati. Kličem Lizo,...., mi reče da je v bifeju, ja lepo, kaj pa učenje, tudi ona nima pojma. Ok, ok, se zmeniva da se slišiva zjutraj ob 8.00. In se res. Povabi me k sebi domov in ima idejo, da se odpraviva po nakupih, saj je kolokvij šele ob 12.00. In greva po nakupih, malo gledava, nato postaneva lačni in greva na pico. Fajn, vrneva se v trgovino. Kupovali sva salamoreznico. Ura je že 11.30, ko še izbirava in sva v dvomih iti ali ne iti na kolokvij. In ura je 11.40, ko se odločiva da greva, ker nimava kaj izgubiti. In res, na poti do faksa, jaz iz torbice privlečem 6 sprintanih prosojnic iz vsakega poglavja 2, katere sem zjutraj sprintala zaradi slabe vesti. Berem na glas, Liza ponavlja za menoj. Še enkrat in še enkrat. Evo znava, tole zdaj znava, koliko gradiva je skupno zanima Lizo, ja ene 100 prosojnic, znava jih 5, torej nekaj možnosti imava le. Fajn, prispeva na faks, in nama je takoj žal da sva prišli, sicer sva za las ujeli. In piševa, se obe nasmejiva, ha ha ha, kako lahko. Dva vprašanja od treh sva znali. Imava pač srečo, da sem jaz sprintala ravno to snov in sva si jo prebrali. Se pozanimava, kej je pisala druga skupina, ooo, to pa nebi znali nič. Nato čakamo rezultate, jaz prva opazim 19 od 25, fantastično. Kličem Lizo, koliko imaš, mi reče, da bo takoj pogledala, čakam, čakam, držim pesti, in ona se začne smejati, 19 imam toliko kot ti, pa to ne mora biti res, ha ha ha. Podirava vse rekorde. Bo treba povprašati po rezultatih piflarke. Vendar ni bilo potrebno, so kar one prišle k nama, v mišljenju da sva midve pisali full slabo. Kok imata, kok imata, ja kok?, dobr sva pisali, pa ve? 13, 14, 15, 10, aja, se začudiva midve, midve imava pa 19. In sva bile razglašeni za piflarki, ha ha ha. Razlika je ta da bova imele naslednjič zopet srečo, one pa se bodo piflale.