Kako sem se spokala?

Sedaj je šlo zares. Tisto kar bom vzela, tisto bom imela, tisto kar bom imela prveč, tisto bom po nepotrebnem vlačila za seboj. In sem se lotila pakiranja. V zadnjih dneh sem vse kar se mi je zdelo primerno zložila na in okoli moje omare. Ni izgledalo ravno lepo, ampak, kaj naj, vsak ima svoj sistem.

In sem začela dajati po kupčkih v vrečke in nekaj v mali in nekja v veliki ruzak, kamor je kaj pasalo. Jeee, kmalu je bila omara in okoli nje prazno, ruzaka pa nabito polna. Hmm, je to to, a imam morda premalo, ali morda preveč? 100 dvomljivih vprašanj in 0 odgovorov. Le kdo bi vedel?

Višina ruzaka znaša meni do pasu, teža pa je 14-16 kg (na približni tehtnici), mali ruzak pa cca 5 kg, torej ni panike, da bi imela masovno preveč.

In sedaj sem pripravljena. In hkrati utrujena, ne moram verjetni, da je pakiranje lahko tako zahtevno in naporno.

Grem, greeeemmmm, res grem! Danes si privoščim še en obilen počitek, pocrkljam Tedyko in Miliko (ona me bo najbolj pogrešala), potem pa bo kmalu ura 5.00 zjutraj, ko bom vstala in odšla na letališče.

Obljubljam, da se kaj oglasim, s kakim mamljivim in navdušujočim postom, kako je oh in sploh vse neverjetno fajn in lepo.

Do takrat pa ostanite pridni in si tudi vi kaj privoščite!Jaz pa pobožam koalo še v vašem imenu!

Dan na morju

Je, pa sem šla, dva dni pred dopustom še na en oddih, da po dolgem času vidim kako izgleda slovensko morje. Nisem sicer vedela ali se bom dol kopala, sončila, brala, dolgočasila,..., zato sem vzela le najnujnejše stvari. Na koncu smo se dol odločile iti mami, tamala in jaz, oči je šel pa itak delat. Torej gremo v Piran. Potem, ko smo si uspele razgledati apartma, ki je še v delu, smo se ob 10ih odpravile v mesto, Piran. Meni ful lepo mesto. Ko sem ga gledala iz nekoliko višje točke, izgleda zelo nelepo, vse hiše so nasejane, ena sem, ena tja, brez vsakega red za moje pojme, streha ob strehi, meni pride na pamet, da bi lahko skakala iz ene strehe na drugo, pa bi lahko cel Piran obhodila.

Najprej smo odpešačile do cerkve. Začuda je bila odprta, ker jo je gospa ravno čistila, zato vstopimo. Pofotkam vse lepote, ki jih premore. Strop je čudovit, orgle so prekrasne, sliko, ki jo objavljam, pa verjetno še nihče ni videl, ker je na tako nevidnem mestu.

Potem smo lutale po teh čudnih in zamotanih ulicah, kjer se človek počuti kot v labirintu, povrhu vsega pa še vedno na njih vlada nehigiensko stanje, kar povzroča smrad, fuj, fuj, fuj,...

Odidemo do morja, tam jemo, in namakamo noge. Ja, meni se je voda zdela mrzla, zelo mrzla, premrzla za mojo razvajenost. Zato podvomim v to, da se bom danes sploh oblekla v kopalke. In povrhu, še tako omazana, ja, vsekakor, preveč sem navajena bolj perfektnih razmer. Nato zapazim na morju predseboj zanimivo barko s črnimi zastavami, pofotkam in se sprašujem, zakaj je taka, hm, hm, morda je umrl kak ribič, kak prijatelj, kak domačin, ne, to ni, morda je umrl lastnik barke, no ta bi bila že bolj možna, nato se spomnim, da morda zaradi tega ker je v vodi morski pes, in tako opozarjajo turiste. Hmmm, ne, ne grem v vodo. Nato pot pelje v marino, tam zagledam še več bark s polno črnimi zastavami. Ja, sedaj sem prepričana, morski pes je in te barke opravljajo obveščanje. Ker mi to ne da miru, povprašam na prvi barki kjer so bili 3je moški, zakaj imajo te grde zastave in toliko. Lepo prijazno mi povejo, da so oni ribiči (no to sem vedela že po njihovi opreme) in da izobešene črne zastave pomenijo, da imajo spuščene mreže, druga razlaga pa je, da jih imajo zaradi tega, ker pri nas ribištvo izumira. V istem stavku še pove naj kaj ukrenem tam v Lj., ki smo bolj blizu političarjem.

Nato še fotkanje sem in tja, seveda tudi na znamenitem, letos na novo obnovljenem Tartinijevem trgu, nato pa še malo shoppinga, in hob bile smo lačne, zato smo šle na pico. Njama, njama, napokala sems e z eno morsko, in v največji vročini, ko je bila ura 14.00 smo lazile v breg, nazaj v apartma. Superca. Sedaj pri apartmaju ni bilo več vprašanje. Želela sem se iti kopat, ne samo to, to je bilo tisti trenutek nujno.Bila sem izmučena. Jeee, pot pod noge in proti Fiesi, kjer smo se kopali. Ja res je, čeprav sem se zelo težko zmočila. Vedno se zelo težko zmočim. Ponavadi je takole, potrebujem 15 min, da se zmočim, potem pa sem 5 min v vodi. Hvala za nasvet, tistemu, ki mi je svetoval, da moram skočiti, ne, to pa jaz ne delam. In mi je ratalo. In za čuda sem bila v vodi pol ure, nato ven, da sem se ogrela, in nato še enkrat pol ure. Res neverjetno, voda v bistvu, sploh ni bila mrzla, samo pač zame, za zmočiti se, je premrzla. Torej plavala sem toliko časa, da sem bila že čisto izmučena. Itak umazana je pa bila, zame, je bila to zelo umazana voda, ker sem že tolikokrat oz vedno, na morju, kjer je res kristalna. Ampak, ker je ravno slovenska, pa pač z navdušenjem sprejmem takšno, ki jo pač imamo, čeprav ni ravno idealno. Potem se je dan zaključil, ker sem imela vsega že dost, ker sem imela eno glupo kremo, ki je sicer lepo dišala, po drugi strani pa me je spravljala ob pamet, ker je privabljala žužke in komarje, kar me še vedno žre, imam 9 novih komarjevih pikov. Enga žižka sem 5x poslala stran, pa je vedno pribrenčal nazaj in se želel usesti name, joj, mojega naslednjega dejanja ni preživel.

Zaključek pevske sezone 07/08

Jeee, čeprav malo pozno, a vendar smo zaključili letošnjo pevsko sezono z našim zborom. Končno za nekaj časa premor od vsakotedenskih torkovih vaj, na katerih je bila zadnje čase tako slaba udeležba, da sem postala samo jezna na vse, ki niso prišli, jaz pa sem tam sedela, da sem drblala tiste pesmice, ki jih v svoji osemletni karieri že res vse znam na pamet. Ali pač, sem tako butasta, da potrebujem osvežitev, ostale (jaz vem katere) primadone (vedno iste), pa si lahko privoščijo, da pridejo samo na nastop. In potem, ne znajo, po parih mesecih pesem zopet vidijo prvič, in kaj je posledica, da nismo točni, nismo enotni, ne zveni, vlečemo, vse se podira, vsak diha drugače,..., in sem dvakrat jezna. Po vrhu vsega ja v zboru še slaba družba ( je ni), no tega drugi sicer ne vidijo, jaz pa govorim skozi svoje oči. Določeni posamezniki so tako posebni, da res ne vem ali sem jaz s tega planeta, ali pa so oni z drugega. Preprosto, kakarkoli sem z njimi, ne razumem do pike nič, kar debatirajo. Jaz res tam nimam ne prijateljev, ne sogovorcev (sej včasih je bilo drugače, zdej pa, joj, kako bi rada, da bi bilo kot je bilo včasih, pa je sedaj kot bi nas nekdo razgonil, no saj nas tudi je, samo s tem se pa ne bom ukvarjala). V glavnem, že lep čas ugotavljam, da sem tam sama zase, sama s seboj in hkrati z ljudmi, ki jih poznam. Čudna situacija. Ampak še vedno grem tja, ker je pa tudi dovolj kvalitet, ki mi zadoščajo in izpolnjujejo moje potrebe. Predvsem vsako leto dodatno obogaten repertuar, mi je popolnoma pisan na kožo.

No, in smo včeraj torej zaključili še eno leto skupnega ustvarjanja z našim zborom, kateremu bi jaz rekla, da je uspel preživeti še eno leto zatiranja. Bravo mi!

Podali smo se proti Primorski. Moje razpoloženje je bilo nikako, v polnem pomenu. Šla sem ker sem pač bila tako poštena do voditeljev in organizatorjev in sem šla, čeprav se sploh nisem prijavla, ampak sem celo rekla, da me ne bo. (sem bila besna, ker sem vedela, cel mesec hodim na vaje, udeležba 50%, potem bodo pa vsi prišli in se hihitali, mene pa to iskreno povedano žreee) . V Podnanosu smo peli pri maši, po maši pa smo se predstavili z minikoncertom, 4 pesmice. Bilo mi je fajn. Pela sem, lahko rečem, da perfektno, saj sem z vso čistočo svojega glasu, premagala vse tiste višave, ki smo jih izvajali. Jeee, kadar mi to uspe sem happy, kadar sem hripava je pa bed. Potem smo se sprehodili po asfaltnih poteh tistega kraja, še do ene cerkvice in nazaj. Verjemte, bilo je peklensko vroče, lahko bi se kadilo iz mene, tako je bilo vroče, ampak na presenečenje, je moja hladnokrvnost delovala tudi proti tem, tako na meni ni bilo sledov potu. Potem so nam pripravili kosilo, okusno, ampak, če pač pašta ni moja najljubša hrana, in jo pojem čisto malo, to še ne pomeni, da ni dobro in si nebi smela zaželeti porcije sladoleda. In sem si tudi jo! Šli smo na en trg, Ajdovčina??? (nisem sigurna), in sladoled so si potem privoščili vsi po vrsti.

Pot smo nadaljevali in šli pogledati samostan Sveti Križ. Joj, jaz sem res smešna. Mal sem gledala naokoli, kazala zanimanje, pokimala kadar je bilo to potrebno, ko je bilo ogleda konec, pa sem se spomnila, da sem tu res že enkrat bila. Skleroza, domofon mi je bil že na začetku prihoda znan.

Potem smo potovanje zaključili na eni turistični kmetiji na Razdrtem. In tam, sem zagledala njega. Stal je tam, večji od vseh drugih. Temnejši od vseh drugih. Kosmat ravno toliko kot vsi drugi. Imel je lepši pogled, kot vsi drugi. Seveda mi je bil takoj všeč. In sem se mu približala, na max razdalijo 1 m. Hotela sem ga pobožati, pa je preveč smrdel, in potem bi smrdela tudi jaz, ampak, bucibucibuci, sva se vseeno spoznala. Uuu, pa naraščaj je imel tudi že, kako fletno zadevico, ki je skakljala naokoli. No potem sem se le pridružila ostalim našim, ki so si že lepo privoščili domače specialitete, pršut, sir, klobase, salame, skuto, olive, kumarice,..., vino, sok, vino, ..., vse tako natur, da je še meni teknili, v enem, dnevu pojedla toliko pršuta, ki ga drugače v enem letu.

Konec dober, vse dobro.

Cesta, stičišče pametnjakovičev, norcev in tistih, ki so meni podobni

Sama sebe imam za potrpežljivega, strpnega in previdnega šoferja. Torej po predpisih (razen izjemoma). Ampak, danes sem videla, da je lahko tudi vožnja po predpisih nevarna. Zakaj? Zaradai tega ker je na secti veliko važičev, norcev in debilov.

Torej šla sem v smeri Lj. Normalno, ker se mi ni nikamor mudilo. Celo zgodbico bom sedaj napisala, kaj vse sem doživela. Že v prvem križišču v Krtini, kjer čakam, da se vključim na cesto, pripelje po glavni cesti en avto (zelo počasi, pa ga vseeno počakam) in se ustavi (kar na glavni cesti), ženska mi pomaha. Meni? Zakaj? Verjetno me je s kom zamenjala, nič hudega, ampak vseeno, mi je bilo vseskupaj smešno, ker se je tako iz srca nasmejala in mi pomahala, jaz pa sem samo skomignila z rameni, kaj naj bi pa drugega, prvič sem jo videla.

Potem na cesti Domžale-Trzin, kjer je omejitev 50, peljem tretja za tovornjakom. Kar naenkrat se tovornjakar odloči, da bo prehiteval osebni avto. Ker mu ne uspe zaradi nasproti vozečega avtomobila, se vrne nazaj na svoje mesto. 'Idiot,' si mislim, 'lahko bi trčila.' Kmalu se on spet loti prehitevanja in tokrat mu uspe. 'Zdej je dosegel svoje!' In kaj sledi, ta idiot zabremza in vsi se ustavimo. 'Ok,' sem rekla, 'pred seboj imam resnega debila, zato previdno'. In se spet peljemo, in se spet ustavimo, dobesedno se je delal norca, halooo, ostala sem mirna in skoncentrirana, ker, nevem, kajvse bi se še lahko spomnil. Nato le pridemo na trzinsko obvoznico-dvopasovnica, kjer si mislim, 'no zdej bo pa šlo'. 'Vraga!' Idiot je peljal mal po levem, mal po desnem pasu, in ni dovolil, da bi šel kdo mimo. Nalašč, namenoma, je zapiral pot. Nato, se en s peugeojem upogumi in z vsem gasom proba prehiteti po desni strani, tovornakar pa zavije proti njemu. Mene je kar pri srcu stisnilo. Jaz nisem šla prehitevat, je tole preveč riziko zgledalo, k sreči se je srečno izteklo.

Potem sem se peljala skozi Črnuče, tam na mostu spet nekaj delajo, zato sem padla v kolono. Imam tako navado, da vedno pogledam v vzratno ogledalo, kdo je za menoj. Tokrat sem imela celo pot čez Črnuče za seboj nekoga, ki je pri vsaki ustavitvi, dal glavo ven čez šipo. Hm, to mi ni ravno delovalo normalno. Potem pa sem opazila, kako se iz stranske ceste, zaradi gneče sploh ne morajo vključiti na glavno, razen na način, da si malo pokimajo in se zmenijo, kdo bo kam šel. In tako je tudi prav, če le nebi bilo kakega norca motorista. In ker rada vržem uč na kak motor, sem gledala tudi motor, ki je peljal v nasprotni smeri. Vsi smo peljali v koloni, on pa po sredini dokaj hitro. Prepozno je opazil, da se je promet pred njim čisto ustavil, ker so se začeli vključevati tudi tisti iz stranske ceste in skos sem ga gledala, ker je moja kolona stala. Na vso moč je zabremzal, motor je spodneslo in ga odneslo v bok avtomobila, nekoliko posebej pa je bočno priletel v avto tudi motorist, pof, vse skpaj pa je padlo na isti kupček. OOOMG, pred mojimi očmi. K sreči mu nič ni bilo in se je kar hitro pobral in izgledal čist ok. Uf, kako hitro bi bilo lahko tole drugače. Kar z malo mešanimi občutki sem se odpeljala naprej s tokom kolone.

To, da me je eden izsilil, ker je prevozil rdečo luč, pa je že malenkost in ne bom več o tem pisala.

Še nakaj, čisto oftopiks, Naske, ne samo, da je zelo suh, je tudi dokaj majhen, bi rekla, da je v bistvu velik toliko kot jaz, mogoče ima 2 cm več. No, sem opazila, da ima tudi eno dobro lastnost, kar se na tvju ni videlo, ali pač, jaz nisem na tvju sploh gledala. Je pa sedaj silno bogat, se mu prov pozna, danes je imel ene hude šuhe, bele, in na robu podplata je imel okol, ma skoraj sem prepričana da ploščico iz pravega zlata. In to, da mu sedaj pristajajo kavbojke za 200 EUR, verjetno, ni več vprašanje.

Priprava, a ne še pakiranje

Danes sem želela napisati en post, ampak sem si premislila. Vsekakor je tudi že čas, da kaj napišem. Ampak se res nič pretresljivega ne dogaja. Potem pa se danes odpravim proti Lj., in kot nalašč, že prvi pripetljaj mi je dal idejo, tole mora iti na moj blog, potem se jih je pa zgodilo še nekaj v podobnem smislu.

Par besed pa vseeno o trenutno pri meni najbolj aktualni zadevi. Preprosto so moje možgane obsedene z Down Under deželo, s katero pa se mi zdi, da že vsem malo presedam. Priprave so že proti koncu. Papirji so vsi urejeni, jutri jih le še vse sfotokopiram. Tehnične zadeve so tudi že vse urejene, le neka malenkost mi manjka. UUU, neee, zdele sem se spomnila, da še nimam kart za notranje lete. Joj, upam da jih čimprej dobim. S shoppingom sem že zaključila, le deodorant moram še kupiti, ker sem malo izbirčna in sem si enega že kupila, zdej mi pa ni všeč. Drugače pa, malo sem živčna, ker res nisem navajena, ne da nisem navajena, sploh še nikdar nisem bila nekjer za tako dolgo. In to zdej? Jao, kok različnih stvari rabim. Za mraz, za vroče, za kopanje, za dež, za taborjenje, za afnanje, za šport,... Včeraj sem se resno lotila planiranja pakiranja. Oprala sem 2 stroja cunj. Nekaj svojih najljubših majčk pa sem oprala ročno. 2 stroja cunj me še čakata za v ponedeljek. Potem sem pospravla v sobi in začela delati prve kupčke. V sredo načrtujem, da bo ruzak dokončno napakiran in stehtan. Ne bojim se, da bom presegla max dovoljeno težo prtljage, ampak se bojim, da bom presegla maso, ki jo bom sploh lahko nesla. Drugače pa zdele zadnji dnevi pri meni zgledajo nekako takole: vstanem, grem lavfat (ja to ni ravno meni podobno, da to počnem zjutraj, danes sem skoraj crk****), jem,ne jem (kakor je), večino dneva srfam po netu (zdej poznam že vse čričke, ščurke, pajke, kače, torej vse kar se giblje, tam doli in zna biti sumljivo), mal časa posvetim še Miliki in Tedyki, zvečer pogledam še nogomet, pred spanjem naredim telovadbo za trebuh in rit (razlog so kopalke), in to je to, grem spat, aha, pa par poglavij svojega ljubezenskega romana preberem.

In sem sedaj napisala tok velik, da bom tisto kar sem v resnici želela napisati, napisala sedaj v novem postu.

Moški,ženska=komedija

Včeraj zvečer sem na novo dobila kar nekaj smejalnih gubic, trebušne mišice pa so se mi dodatno okrepile. Razlog? Šla sem si ogledati predstavo Jamski človek. Ha,ha,ha. Zadeva je zelooo zabavna. Uroš Fürst je bil fantastičen, kako je uprizoril lik moškega in ženske.

Ogled priporočam vsem ženskam, ki bi se rade iz srca nasmejale. Izvedele boste nekaj o moških, kar sem prepričana, da vam bo že vse znano. V bistvu se boste pa deloma smejale tudi same sebi, ker bo povedal par krepkih. Ogled pa je obvezen vsem moškim, ki pa se boste smejali prikrito, ker ne boste želeli pokazati, da je vse res. In izvedeli boste, kakšni ste in zakaj ste takšni kot ste, in zakaj potem toliko konfliktov z ženskami. Res prikazano na zelo nazoren način.

He, he, he, še danes se mi smeje.

O vsebini ne mislm v podrobnosti razlagati. Sem se pa nekaj na novo naučila. Obstaja strokovni izraz za tisto lastnost pri moških, kateri jaz rečem ozko gledanje. Temu se po strokovno reče fokosiranje.

Hi hi hi, nekdo praznuje na petek 13.

Ni ravno moja navada pisanje rojstnodnevnih postov, ampak vseeno, morda še postane.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, najmanj problemov.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, največ ljubezni.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, najbolj norih dogodivščin.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, najlepših sončnih dni.

Tegale metuljčka jaz ne bom imela, ker gor piše kako moraš ti živeti. No, sej, sicer nebi bilo nič narobe, če bi tudi jaz tako živela, ampak je tebi namenjen, tak, da ga dobiš, enkrat že. Zadeva ni pokvarljiva. Če ti je pa preveč barvast, pa povej, ti naredim npr. enbarvnega, ali dvobarvnega. Nop, ne bom ti naredila drugačnega, he, he, he, ker se mi zdi, da ti tale najbolj paše.

Nogometno vzdušje

Kam vse dandanes ne seže nogometno vzdušje?

Zjutraj sem zasledila sledeče slikce:

Preigravanje

Izvajanje iz kota

Žoga

Branjenje gola

Navijači

Sprejem podaje

Res zelo zanimivo. No ja, pomoje, da so to že pretirane poteze tržnikov, ali pač, res potrebujemo tudi to. In kje se te slikce nahajajo? Na wc papirju. In kar nekaj ga je potrebno odviti, da si ogledaš vse te slikice. Če koga zanima, nimam pojma kje se to kupi.

Prenagla odločitev; rešitev ali obup?

Medtem, ko me je morilo vse okoli diplome in urejanja preliminiranega evidentiranja, in povrhu še zaradi predpotovalnih priprav in mrzlice, razen tega, da zopet nisem šla delati nobenega izpita, sem naredila še nekaj dodatnih neumnosti. Ko se že nečesa veselim, ko naredim 5 korakov naprej, sem jih naredila 20 nazaj. In kje sem sedaj? Nisem na začetku, ampak mnogo na slabšem. Sem v minusu, ker ne da sem se, ampak čakam, da se bom na nek način zamerila gospodični D., v glavnem, komplicirana situacija.

Kako reagiram? Cel dan živim v negotovosti, v bistvu, sem celo za določene stvari vesela, ponosna, kako sem kaj opravila, nato zelo zagnana, da zadevo speljem naprej, do konca, in nato, tako zelo negotova in črnogleda, da zopet, tista moja fobija, kaj bo, sestavim v mislih najbolj črn scenarij, kar jih je možno in ga začnem realizirati. Ne potrebujem več kot 5 minut, da se odločim. Odločitev pade, in kadar pri meni odločitev pade, ni več variante, da si premislim. Pokličem kolegico in ji z vsem navdušenjem sporočim, kaj sem sklenila, hmmm, ja, nevem, če je bilo tole pametno, da sem jo obvestila, ker sedaj obstaja 99%, da me bo posnamala.

Trenurno je odločitev zame sigurno rešitev, kako se bo pa pokazala čez pol leta je pa velik vprašaj. Upam, da bom takrat lahko rekla, vidiš, da si imela prav in si se prav odločila.

Prosim, da me kdo brcne v rit, če 19.6, ne bom šla na izpit, pa naj me že kak dan prej.

Drugače pa nisem obupana, nisem negativna, nisem kakorkoli slabe volje, prav vesela sem, no, z malo občutka slabe vesti.

Rdeča ali samo rdeča

Je že nakej na tem, da mi je ta barva zelooo zelooo všeč. Morda preprosto zaradi tega, ker je rdeča, morda pa zaradi tega ker mi paše, morda zaradi tega, ker me na kaj spominja, morda zaradi tega, ker je dobrega okusa, ali pač preprosto, ker me pritegne, jo opazim in je postala in je moja najljubša barva. Jagode, njama-njama, češnje, njama-njama, no s sadjem se tu že konča. In potem rdeče obleke. Jap, no pa zaradi tega še nisem vedno in povsod oblečena v rdečem, ampak sem kar pogosto, vedno kadar je kaj ekstraposebnega.

Pred kratkim smo imeli v žlahti poroko. Sto problemov kaj oblečt, no v bistvu sploh ne. Želela sem biti bela, bela kot sneg, pa je padlo v vodo, ker se ni našlo primernega, lepša od neveste pa si tudi nisem drznila biti. In potem je bila alternativa samo še rdeča, in na koncu sem bila skoraj čisto črna. Pa saj to sploh ni važno, ker mene to s cunjami hitro mine. Najprej si nekaj zaželim, zamislim, in če se to v hitrem postupku ne uspe realizirati, pač poprimem prvo stvar v omari in mi je čisto vseeno, kaj in kako, če je jeans, je pa jeans.

Slavljencema sem zopet napisala prekrasno voščilnico, saj je to zadnje čase že kar moja obveznost, da pišem družinske voščilnice. Seveda, izbrala sem rdečo barvo, krvavo rdečo tinto, ki je še dodatno doprinesla romantični privdih vsej celoti.

In še slavni nazdravje treh, hm, sory KIKI, napačna fotka, ampak nič zato, hotela sem napisati treh kolegic oz. tako imenovane svetetrojice, ampak zdaj vidim, da sem malenkost napačno fotko naložila, ampak nič hudega. Bilo je lepo, malo zmedeno, malo nestrpno, malo šlampasto, malo zakomplicirano, veliko obsijano s sonce, malo z dežjem, trenutek z mavrico, malo čustveno, polno ljubezni, v glavnem uspešno poročno slavje. Malo sem se zabavala oz. toliko kolikor sem se hotela. Ampak, še vedno, čez Saško je pa ni, Ne grem na kolena in naša koreografija je pa IN in bo še nekaj časa.

Omg, omg, vse tok fajn, da je kr joj, oz post zmedenosti

Omg, toliko stvari se mi v prid odvija in to ravno ob trenutkih, ko že skoraj obupam in vržem puško v krompir (že nekaj časa ne sadimo koruze). In sem tako happy, da se ne da povedat, kar pozabim dihat, kar pozabim govorit. In toliko nič nimam časa, da sem zaradi tega vsa zmešana in imam potem 5x preveč časa, da res vseskupaj ne naredim nič in potem trpijo moji pri in trpijo moji izpiti, vem pa samo še to da se Avstralija bliža, vse ostalo mi je padlo v jamo.

In zakaj to moje evforično stanje, zakaj? Zato, ker sem ravno dobila en meil, zaradi katerega sem pristala na oblakih, in življenje ni več tako temačno, kakršno je začelo postajati iz dneva v dan, ko sem živela v negotovosti.

Zadevo vlečem že 4,5 mesecev, in nič, naredila nisem nič, razen tega da sem razmišljala, kako čas beži in da je morda napočil trenutek, ko se moram tudi jaz tega lotiti, oz morda le nisem več tista majhna punčka, ali pač, sem postala malo večja. Ampak prav res, začelo me je že malo postajati sram. In sem se lotila dela, hm, ja, res sem se. Oblikovala sem določene želje, ideje, kaj bi bilo, kako bi bilo, izbrala bistvo, poslala meil, in nato čakala, čakala, čakala, ...., odgovora ni bilo, nič, sedaj se osebno ne bom javljala in nekaj prosila, kar bo bo,...., že v mislih pripravim cel scenarij, kako vse kar sem naredila prekličem, in v jok in na drevo, kako imam jaz res smolo. Potem pa danes, ko res ni bil primeren dan, jaz brez obotavljanja napišem še en meil, in presenetljivo, po nekaj urah dobim tak odgovor, da sem sedaj vsa zmešana. V glavnem, mislim, da pomeni JA, oz bom točno še zvedela, ker sem bobila povabilo in termin. Omg, omg, omg, sem presrečna. Pa to sedaj, ko mi gre že res na tesno s časem.

V zadnjem mesecu me vse zapušča, živci, volja, čas, sreča- ta mi ostaja, občutki veselja se prepletajo s pričakovanji, obremenjena sem z obremenjenosto, v glavnem, lahko bi rekla, da sem postala ena prava mala norica.

Enkrat me plaši pajek in se ne moram učiti, zdej sem preveč happy, potem bom delala kaligrafski izdelek, jutri poroka, nedelja, o nedelja, bi bila lahko lepa, če ji nebi sledil zakleti ponedeljek.

Ni se mi še zmešalo, sam mal zbegana in zmedena sem, oz nevem kaj bi počela, česa bi se lotila, ali preprosato šla le na shooping in tam zapravila par ur. Takrat, ko je vse najbolj enostavno, je tudi vse najbolj zakomplicirano.

Najbolj pa je moja glava obremenjena s spodnjo lepotico krasotico, ki je sicer še prazna, ampak, tudi embalaža je pomembna. Torej, se razumemo, o čem razmišljam?

Pajek za lahko noč

To noč bodo bolj nočne more, kot pa sladko spanje in sanjarjenje. Brrrr, kr mravlice imam, ko ga vidim. O, kako se je zgodilo?

Šla sem v zgornje nadstropje, namenjena iti spat. Pa v hodniku pred mojo sobo na steni velika črna packa. O neee, pa tako velika, takoj sem vedla kaj je to. Pajek, full velik pajek. Začnem kriliti z rokami, nisem vedela ali iti naprej ali nazaj. Glasov nisem spuščala, ker je bila že prepozna ura, zato sem krike zadržala v sebi. Pomislim, joj fotkat ga moram, ampak kaj če ta čas, ko grem po aparat izgine, kdo ga bo iskal, ker dokler ga ne najdemo in ga ne vidim mrtvega, nebi mogla biti mirna. Vseeno grem po aparat, letim kot strela. Vrnem se v upanju, da me še čaka. In res, v vsej svoji grdoti/lepoti, pripravljen, da me ustrahuje.

Ok, fotka je narejena, zdej se ga moram pa nekako znebiti. Ubiti ga moram, pajek mora umreti. Obsodba je bila izrečena. Probam s svojim copatom. Ga naj kar z eno potezo spaštam in vsega bo konec, kot bi mignil. Neee, neee, kaj bo potem, copat bo umazan, lahko me celo piči čez copat, zato namero opstim. Vidim en drug copat v hodniku. Naj z njim. Neee, mene strah, kaj če ta moment skoči name, ko bom hotela zamahniti. Joj, mene. Res, panična, preplašena. Mitja, pokličem, Mitja, ej pejt pajka ubit. Njega ni. Nič, pomagati si moram sama. Zraven je podstrešje in kozarci za vlaganje. Torej bom pajka vložila. Super ideja. Vzamem kozarec, pociljam in pritisnem z njim ob steno. Pajek je v kozarcu in začne divjati. Kozarec kar tiščim ob steno. Ja, kaj pa sedaj kako naj to zaprem. OMG, ne moram. Skoču bo vn. Res, jaz vidim vse najhuje kar se lahko zgodi. No potem počakam da se malo umiri, in s hitro potezo privijem pokrovček. In ga imam, tega grdega, zlobnega pajka.

Ooo, pa kok je velik, za pol mojega mezinca.

Ne maram pajkov, ne maram pajkov, ne maram majhnih, kaj šele tok velike. Joj, kaj bo z mano. Pa če je eden pomeni, da je še kakšem. Sej pajki imajo družine, imajo mladiče, imajo partnerje. O šit, zdej bodo od njega kolegi prišli ga reševat in on jim bo povedal, da sem ga jaz zaprla in nato me bodo napadli. Sem v skrajnih dvomih če mu nardim luknjo za zrak. Nato mu naredim čist majhno, ker če bo pretirano shujšal, da mi čez luknjo ne uide. Pokrovček za varnost še prilepim, ker lahko kdo pride v mojo sobo in iz firbca zadevo odpre, potem bo pa jok. Ampak tega sranja res ne moram imeti v sobi, kam naj dam, hm, najrajš bi vrgla čez okno, in odpisala zadevo za vedno, ampak, to ni tako enostavno. Trenutno bo zadoščalo, če ga postavim na hladno.

O, ta trenutek se ga pogledala, kako se on giblje, kako leze, kako je strašansko grozen, omg.

Omg, omg, omg, skočim v posteljo in se pokrijem z dvema kovtroma.

Slovensko poglavje polno izzivov ali slovensko poglavje polno gljufij

Po zdajšnjih informacijah prav gotovo eno z drugim, določeni usmerjeni v izpolnjevanje izzivov, drugi v iskanje osebnih koristi. Določene zadeve poznane, določene tiste odločilne pa prikriti, zamolčane.

Ko sem pred časom obravnavala študijo o pivovarski vojni, sem jo delala na podlagi znanih informacij iz časopisja in internetnih strani. Nisem naredila slabo, ampak zdaj opažam kje mi zadeve falijo. Kje me je neslo. Ugotavljam, da sem bila zelo omejena z informacijami. Poznala sem samo določene zadeve, določene poglede in na podlagi tega se je odražalo tudi moje mnenje, kako v bistvu je, tako kot je, tudi čisto OK. Seveda, po vsej zgodbi, ki sem jo premlela, sem jasno izrazila svoje mnenje, laščani so barabe, v narekovajih seveda, ampak vseeno je cela študija bila pozitivno nastrojena, da podpiram slovenski holding pijač, s kopico pozitivnih argumentov in brez negativnih. Ko pa sem morala izraziti mnenje o tujcih, je bilo pa kratko in jedernato moj odgovor, da to pa nebi bilo nič dobrega. Na podlagi česa sem res to trdila? Na podlagi, ničesar, oz laži, natvezovanja.

Mnogo premnogokrat, oz skoraj zmeraj pozabim, kako je veliko stvari odvisno od politike in kako je ona res povsod zraven. Oni delujejo za nacionalni interes, oz, delujejo že, kako jim pa uspeva, pa se ne da predvideti oz takle imamo (pač politiko mislim na splošno, nič leve, desne, lomijo ga eni, kot tudi drugi). Takrat sem na temo nacionalnega interesa napisala sledeče; Pivovarska vojna je dobila tudi politične razsežnosti. Odločitev kako se bo vojna končala je postalo odvisno tudi od nacionalnega interesa, saj bo to pomembno za vse državljane, njihovo gospodarstvo in državo. Večina pilitikov je bilo mnenja, da v primeru podjetij, ki sodijo v nacionalni gospodarski interes, deležev KAD in SOD nebi smeli prodajati tujce. Sicer je o politiki težko razpravljati, ker se eno govori drugo pa dela. In tudi v primeru pivovarske vojne si niso bili čisto na jasnem. Najprej rečejo, da se takih podjetij ne prodaja, potem pa iztočasno tudi rečejo, da nacionalni interes ni zaščiten z domačim lastništvom, ampak da je nacionalni interes imeti čim cenejše in čimbolj kakovostne izdelke, do česar pripelje konkurenca. Jaz sem mnenja, da se kokoši, ki nese zlata jajca ne prodaja. Po drugi strani pa mislim, da slovenski nacionalni interes na majhnem slovenskem trgu v večini primerov pomeni monopol. Zaradi tega monopola bo večina Slovencev na slabšem, razen peščice ljudi zaposlenih v teh podjetjih. Plačevali bomo višje cene. Tuji investitorji pa se nas bodo v velikem krogu izogibali. S pretiranim nacionalnim interesom ustvarjamo korporativizem – take vrste kapitalizem, ki se ga ravno socialisti, ki so tudi največji zagovorniki nacionalnega interesa, tudi najbolj bojijo. Dobili bomo namreč kakšne tri do pet mogotcev, ki bodo imeli v rokah praktično celotno gospodarstvo in s tem popolno oblast. (napovedovala sem nekaj kar se je v bistvu že dogajalo)

Danes bi morda napisala kaj drugega. Vsekakor, pa podpiram boj proti tajkunom. Določeni svoje bogastvo ustvarjajo predvsem z lastno podjetniško aktivnostjo, ki s svojim trudom, podjetniškim talentom in tveganjem uresničujejo lastne podjetniške ideje. In potem tisti drugi, kaj so že res naredili, da so tako obogateli? To so tisti posamezniki, ki so svoje premoženje ustvarili s prerazdeljevanjem in privatizacijo družbenega in državnega premoženja. Ti so bodisi zaradi bližine oblasti, bodisi zato, ker so se znašli na ustreznejšem koncu informacijske asimetrije, postali lastniki največjih slovenskih podjetij, mnogi na skrajno dvomljiv način, kar danes odkrivamo.

Bedna tema, oz tema o kateri še ni jasno kako ali kaj, ampak sem prisliljena da o njej razmišljam. V prihodnosti moram napisati esej na naslov Bogatenje v Sloveniji je potekalo oz poteka na pošten način, zato si že malo ustvarjam eno zgodbo, skozi katero bi lahko podala mnenje. Mislim, da že vem, kako bo tekla beseda.

Strela

Maj je mimo, in ker smo že nekaj dni v juniju, moram kaj svežega objaviti. Ja, res je že junij. ŽE?

Torej, prihajajo vroči dnevi, soparni dnevi, to pa so razmere, ki jih jaz ne obožujem ravno zelo. Skupaj s temi poletnimi dnevi pa pridejo tudi vročinske nevihte, plohe, grmenje in strele. Grmenje in strele, strah iz otroštva. Ampak, tega se sedaj ne bojim več, no malo se le ustrašim. Strele se mi zdijo prav fascinantne in lepe.

In eden izmed takih nevihtnih večerov je bil včerajšnji. Ali pa je bilo že sredi noči. Začel je močno pihati veter. Grmenje. Bliskanje. Jaz nisem mogla zaspati pri teh razmerah, v sobi pa je bilo tudi zelo soparno. Zato vstanem, odprem okno in opazujem strele. Veter piha fulll. Dobim idejo, da bom fotkala strelo. No ja, fotkala že, nisem bila pa prepričana, da jo bom res uspela fotografirati.

Torej, vidim strelo, fotkam, zagrmi,...., to ponavljam v nedogled. Slike so vse po vrsti sledeče.

Strela mi je vedno pobegnila, prehitra zame, oziroma moj aparat prepočasen zanjo. Ah, skoraj že obupam, da ne bo nič iz tega, ko mi uspe sledeče.

A, jupi, full dobr, torej se da. Malo sem pomislila, kako vse skupaj poteka, v kakem vrstnem redu si strele sledijo in dobila sem dva zelo lepa posnetka. No, zelo lepa sta meni, ker je to tisto, kar sem želela. Strela v vsej svoji moči, svetlobi, silovitosti. Ob vsaki streli, ki se je pojavila, pa me je kar malo premaknilo, kar se tudi vidi.

Po teh dveh posnetkih pa je bilo težko odnehati, vendar mi ni več uspelo. Nato je enkrat ornk počilo, začel se je naliv, kar me je prisililo, da sem rekla, dovolj in zaprla okno. Napol slepa zaradi vse tve svetlobe na nebu sem odšla spati.

Ugotovitev: Slikati strelo je zanimivo, to lahko delaš zelo dolgo, potrebuješ kar dovolj potrpljenja in znanja, hkrati pa za kake dobre posnetke tudi nekaj boljši aparat oz temu primeren. Bom še trenirala.