Uganka

Zakaj se razburja moja sestrica?

Sankanje

 Smo šle v Kranjsko Goro, pa smo si mal privoščile. Tortice, kavice, kakave, čajčke,...., vsaka po svojem okusu.

V luksuznem hotelu.

Se popolnoma strinjam; drobiža se je potrebno znebiti.

Ko se zbere skupaj celotna skupina športnikov in ko je tovornjak poln, nas odpelje, mislim da pod Vršič nekam. Potem pa smo se sankali. Jupi, zelo zabavna zadeva. Superca. Vmes nas je še v en hrib zapeljal ratrak, malo pa smo tudi hodili. 

Snega je ogromno.

K. in A., najbolj glasni, pridrveli sta pa vedno skoraj s svetlobno hitrostjo.

Pri Julči, pica rakovica, zelooo dobrooooo!

Joj, spet panika

Kot da zopet nebi imela kej početi, celo dopoldne razmišljam, kako se bom celo popoldne morala učiti.  Oziroma dobro bi bilo, če bi se česa lotila. Ko sem se vračala z dela, sem šla še hitro v knjižnico, kamor sem seveda vrnila neprebrano knjigo. Doma sem se nabasala še z zadnjim kosom torte in potem sem se šla učiti. Modra knjiga mi je še vedno antipatična, zato se je učenje kaj hitro končalo z raziskovanjem po računalniku. Vse ok, samo te afne pa še vedno ne najdem. Če kdo ve kje se na applovi tipkovnici nahaja afna, naj mi čimpreje javi, ker drugače ne vem kaj bo. 

Evo, objavo z veseljem naknadno dopolnjujem z najnovejšo pogrutavščino.

        Afna = @ = shift alt 2 (res zapleteno)

Popoln dan na Krvavcu

" V primeru, da bo v ponedeljek lepo vreme, me ne bo, ker bom šla smučat! Lp AnaG."; se je glasilo moje kratko petkovo sporočilo šefu, ker sem vedellllaaaaaa, da bomo šliiiii smučat/bordat.



Izbrano smučišče je bilo Krvavec. Super, sper, super, nadvse navdušena. Proge urejene, zelo zanimive tudi tiste neurejene off road, sneg super, dan zelo zelo sončen oziroma popoln dan na Krvavcu. Padla nisem nikoli, padci off road se ne štejejo (poglej: PO CELCU NI ENOSTAVNO), ker tam se tako ali tako valjaš v celem snegu. Ni bilo strmine katera bi me danes preplašila. Kondicija se stopnjuje, hmmm, no ja, na koncu je poležavanje na plaži kljub vsemu pasalo. Moja oprema, superduper full fajn dobra, govorim o vezeh, čevlji so pa itak potrošni material, tak, da niso vredni omembe. Oboje pa ja, je bila moja letošnja inovacija. In, jap, zelo se pozna, veliko bolje je. Ddddd, pa še najlepše vezi na celem smučišču sem imela.

Idila na smučišču

Jaz

Moja družba

Kar nekaj, preblisk

Po novem sem zopet obiskala knjižnico in osladne romane, katerih sem se naveličala (več ali manj so vsi po istem vzorcu), zamenjala za lahkotno literaturo s pridihom strokovnosti.

Berem razne napotke, pri določenih se nasmejem, zopet iščem kake osebne koristi in ideje. In filozofiram.

Včeraj sem dobila zopet eno dobro podjetno idejo, tralalala, ko bi me kdo sploh jemal resno. Ampak sem res pogruntala zadevo, ki bi bila lahko svetovna uspešnica. Podrobnosti ostajajo skrivnost. Ddddddd, deloma ker je ideja super, deloma pa, da se mi ne bo kdo smejal.

Recesija, me spremlja na vsakem koraku, skoraj na vsakem izpitu, v vsaki trgovini in tudi pri učenju in uspešnosti na izpitih. Zato ne bom nič hitela, ampak v izi, tak kot vedno. V času sprememb ljudje, ki se učijo, nasledijo zemljo. Ljudje, ki se imajo za izučene in pametne, pa ostanejo povsem sposobni za delovanje v svetu, ki ne obstaja več. Torej! Pretiravar res ni smiselno!

In še zadnje novoletno darilo

Vse skupaj ni toliko otročje, kot morda izgleda. Ampak zadeva je bila izvedena na podlagi dogovora, ki je bil: izmenjava pliškotov za novoletno darilo.

Dobro, da je imel januar 31 dni, kajti s K. naju je skoraj ujel februar, ko sva si šele uspeli izmenjati novoletna darila. To pomeni, da sva res obe zelo, zelo, zelo zaposleni. Kaj še bo!

In sem dobila želvaka Tineta, samo sedaj je preimenovan v Bena, ker mi Tine ni všeč. Bla, bla, bla, je lep, mehak, blazno zaspan in samo zaspan z velikimi zelenimi očmi.

Kak začetek februarja: En sam sneg!

Zjutraj vstanem, zgodaj, pred šesto, za v Lj. Ja, valda, bom jaz šla v Lj., snega je ogromno, pada pa še bolj. Jaz sem kar doma ostala.

Ura je že skoraj enajst in ravno nam v drugo plužijo našo ulico.















Jaz pa sem bila tudi celo dopoldne zunaj in sem kidala, kidala, kidala sneg(1/3 dvorišča mi je pa le ratalo), Mili je pa spet lezla na drevo.

Mili in sneg

Ouuu, jeeeee, kaj me briga, če je bil danes beden dan, če je bilo v službi karneki, brozga po kateri sem mogla hoditi, da se oglašam na čudne klice, ko nič ne zastopim, kaj bi ljudje radi od mene, da se moram učiti, da skos kiham in kašljam in v glavnem, da sem vsa čudna in zamorjena, VAŽNO JE, DA SPET FULL SNEŽIII IN NI DRUGEGA, KOT, DA SEM CELI DAN RAZMIŠLJALA LE O TEM, KAKO BOM ŠLA VEN NA SNEG. In smo šle, proti večeru, mi 3; jaz, Mili in Tedy.Tako fajn občutek. Mili je pa itak ena najbolj nora zadeva, sploh, ko zavoha sneg.

Norica je najprej hotela plezati na drevo, pa naj, tok se je mučla in naprezala, nekajkrat je še padla dol (v sneg), tak da, po nekaj poskusih ji je uspelo splezati na drevo, kjer je ponosno pozirala. Važiiičkaaa!

Potem smo šle na sprehod, po celem snegu, pa smo hodile in hodile, psici sta noreli, letali sem in tja. Mili pa vedno poskrbi, da je kaj posebnega, in na koncu je omagala, ker se je nanjo prijelo toliko snega, da sem jo morala na koncu že nesti.

Pa še nekaj o Tedy, da ne bo preveč zapostavljena. Skočila je vame tako nesrečno, da mi je fotoaparat padel v sneg. Mislim, da je z njim vse ok, se je že posušil na radiatorju.

Zunaj pa sneg še vedno kar padaaa!

Jaz pa grem šrudirat nemščino, tokrat o Wirtschaftskrise.