Nadaljevanje 5 dni v puščavi: 1.del: Uluru

Nadaljujemo pot. In smo se 9.7. že zgodaj zjutraj odpravili na letališče v Cairnsu. Kam že res? V puščavo, v središče te rdeče dežele, pogledati zakaj za vraga se ji reče rdeča celina, če pa smo tu že nekaj dni opazovali zeleno in zopet zeleno gmajno, vodo in vseee. Iti v puščavo, vsekakor za večino najbolj vznemirjenja pol dogodek, s priokusom tesnobe kaj bo, kako bo, kje bomo, kako bomo prišli na jug, ..., seveda sem bila v dvomih v zvezi z vsem tudi jaz, sploh pa, itak, a nisem jaz bolj hotelska vrsta turista, kao, sedaj zame to ne velja več, sem preživela to posebno, nepozabno izkušnjo. In smo se za ta dogodek, moja klapa, naprej pripravile. Kot blesti puščava, smo želele blesteti tudi mi. V Cairnsu smo si nabavile enake majčke, take, ki so res pritegnile pozornost. Na letališču smo se pojavile v takšnem stanju, zelo luštne. Marsikoga je to kar malo zmedlo, spet drugim iz naše potovalne grupe, pa je šlo to v nos in na živce, he he he, nas pa je zabavalo.

In nato je latalo vzletelo. Tokrat sem sedela ob oknu, jeeeee. Skozi okno smo še zadnjič opazovali prostrane, zelene, hribovite, površine Queenslanda.

Hkrati pa tudi dolge plaže in plitvo morje Velikega koralnega grebena in sem in tja kak otoček.

Pa, pa, zeleni svet in smo se dvignili nad oblake.

Po dobrih dveh urah leta, smo se končno spustili nižje in vauuuuuuuu, pod nami je bilo vse oranžno, puščavaaaaaa. In potem še naš, mojjjj prvi pogled na monolit ULURU. Nebo je tu kar žarelo, sijalo, čisto, čista plavina. Na drugi strani Uluruja pa Kata Tjuta, prav tako lepa gora, samo drugačne oblike, mnogo bolj razgibana, morda zaradi tega zame celo bolj zanimiva.

Pristali smo! Ja imajo asfaltno letališče tu, sicer sem mislila, da bomo kar v pesek zarili in to bo to, pa imajo čist solidno letališče. Spet sem naredila eno prepovedano fotko, ker na letališčih je povsod prepovedano fotografiranje. Ne vem zakaj? Moj ruzak je tarumen, res sem imela malo robe, v primerjavi z drugimi 20 kilskimi kufri. Na panoju je bil napisan fajn stavek 'Now you're here, do something.' Jap, sigurno nam ne bo dolgčas!

Ne daleč stran od letališča smo naredile sledečo fotko. Ta mi je posebej ljuba in zelo, zelo všeč. Hvala tistemu, ki je bil tako dober in nas je hotel slikati. Dobiš za spomin!

Še isti dan smo se odpravili do Uluruja.

In začeli walk okrog njega. Celotna pot je dolga nekaj več kot 9 km, prehodili smo tretjino, to je 3 km in se složno odločili, da za danes prenehamo in se vrnemo po isti poti nazaj. Bilo je vroče, zelooo, zelo vroče. Ker nismo bili še pripravljeni na tak globok poseg v puščavo, tudi nismo imeli s seboj dovolj vode, oz smo jo popili, torej začela sem s pitjem deževnice. Gora je kljub temu, da zgleda zelo enostavna in gladka, kar zelo razgibana. Predvsem se to opazi, ko si enkrat že čisto pod njo.
Bilo je kaj videti, prav zares, nebo je bilo plavo, kot ni nikjer, in vse te barve, res ni besed, da bi to človek opisal.

Kar nekaj previsov na dnu skale, na stenah previsov pa ohranjene poslikave staroselcev aboriginov.

Na določenih krajih je skala pravokotno navpična, črna barva je sled slapov iz obdobja, ko je bilo deževje, pod njim pa nizka drevesa neke posebne vrste.

Luna je bila na obzorju in je napovedovala, da se dan izteka.

Še en pogled od dol navzgor.

In potem smo se odpeljali nekaj stran od gore, na razgledno točko, katerih je tu kar nekaj in na njih turisti občudujejo sončne zahode in vzhode.

To je bil moj prvi sončni zahod. Gre za to, da ti gledaš goro, sonce pa zaide za tvojim hrbtom. Čudo vsega tega je, da se v nekem trenutku vse nebo za goro obarva v raznih barvah in zasije na svojevrsten način. Nisem vedela, da se to da ujeti v objektiv, sploh pa ne na takega malega digitalca, ali pač, če nisem bila talent, sem tu zagotovo postala. Dan se je končal, na eni bencinski črpalki sem si nujno morala privoščiti en evropejski sladoled, pa čeprav sem ga 100x preplačala.

Ko skos govorim smo se peljali, smo se peljali, da pjasnim. V puščavi smo imeli najeto eno firmo za prevoze, Toma, preskrbeli so tudi prenočišče v oddaljenosti 80 km od gore, na eni farmi, za 2 noči in redno hrano in deževnico, prali, pomivali smo sami, vse je bilo zelo preprosto in divje. Na sliki je komplet avtomobilov, vozila sem se v tem čudnem, kripastem kombiju, brez klime, na nizkih gumah, okna so se vsa tresla, vse je ropotalo, povsod je v notranjost prodiral rdeč prah peska, vmes smo pa notri še sušili servete, prtljago smo imeli na strehi, to pa je bilo vse kar smo imeli. Srčno sem upala, da imamo skos dovolj velike zaloge bencina. In s tem socialcem smo naredili ogromno kilometrov, tako po samem parku Uluruja, kot tudi potem naslednje dni, ko smo se lotili 1400km dolge poti proti jugu Avstralije. Pa še to, ni se dalo iti hitreje kot 100km/h. Samo to, preživela sem!

Evo, na sliki Tom, ko nam peče palačinke za zajterk. Jedlo se je na temu namenjenih postojankah. Tam imajo sem in tja postojanke, s slamnato streho na kolih, kako mizo in klop in obvezno kamin, potem si pripraviš, kar pač tovoriš s seboj užitnega. Palačinke so bile zelo fajn zadeva, predvsem so teknile z javorjevim sirupom, katerega drugače sploh ne maram. Drugače pa Tom je bil faca, dober kuhar, njegove tortilije zvečer so bile nepozabne, njegovi čudni polpeti tudi, vse smo pojedli.

Postojanke so oblegali takšni simpatični čopkoti in bili so zelo zanimivi, smešni, fotogenični.

Razen mravelj, kakih drugih živali ki lezejo po tleh, nismo srečali. Še sreča!

Takole je zgledalo pomivanje posode. Z vodo se je resno varčevalo. V en škaf se je nalilo malo vode in veliko praška in potem smo pomivali, vilice, žlice, šalce, krožnike, vseee kar smo uporabljali, potem se je samo še obrisalo v servet (imeli smo tri servete in skos uporabljali le te)in bilo je pripravljeno za novo uporabo. Nič splakovanja in nevem česa še. 3 dni, in preživela sem. Kumare, pradižnik, solata, to se ni nič opralo, to smo privlekli iz avta, razrezali in pojedli, povrhu pa deževnico. Okus je imela zelo poln, prav okušala sem takšne in drugačne minerale, mal peska je hrustalo med zobmi, pa prav zabavno je bilo, ni kej.

To pa je emu, avstralski veliki ptič, zelo podoben našemu noju. Meni ni bil kaj preveč lep, pa še divji je bil in je oblegal naše prenočišče, da nam je prav najedalo, ker nisi vedel a je napadalen ali ne. No, tista rdeča škatla v ozadju pa je kontejner, oz. naše prenočišče za dve noči. Ja, zelo je bilo mrzlo ponoči. Spala sem v dveh kovtrih, spalki, pa še grelec smo priklopile.

Drugi dan v puščavi nas je Tom zgodaj zjutraj odpeljal na neko drugo razgledno točko, kjer smo opazovali sončni vzhod. Bilo je nepredstavljivo mrzlo, predvsem smo mi to občutili, ker smo prišli iz toplih krajev, in tudi dnevi tu so bili še vedno vroči, potem pa jutro z bogimi 3 stopinjami.

Fotkanje proti smeri sonca.

Sonce se prikaže. Vse poteka kar hitro. Nebo žari.








Na eni strani Kata Tjuta ob sončnem vzhodu. Nebo žari roza plavo.

Na drugi strani in mnogo bližje Uluru že obsijan od sonca.

Potem sem imela že vsega dovolj in sem želela drugam, zato sem štopala. Ne sej ne, hec, fajn mi je bilo. Če se kdo spozna, bi vedel, da ne stojim na pravi strani ceste, ker tu promet poteka malo drugače. Tole je bilo le poziranje. Še vedno pa me je treslo in se nisem mogla ogreti od jutranjega čakanja sončnega vzhoda.






Potem smo imela današnji dan namenjen za obisk in plezanje v Kata Tjuto. Po poti tja sem jaz, pozor jaz zagledala v daljavi kamelo. Rekla, kameellaaaaa. Tom je na brzimo ustavil, vsi smo planili ven in neverjetno, vsi so leteli čez puščavo proti kameli. Nihče ni niti malo več razmišljal, da so morda tu nevarne kače in drugi plazilci. Ja, kamela je bila fajn, vredna občudovanja.

Kata Tjuta je bila vse bližje, še mal fotkanja, takšnega in drugačnega. Vsak najde kaj, kar ga inspirira, mene npr. je tole posušeno drevo.















In potem kar na lepem, dve uri po tistem, ko smo še zmrzovali v bundah, se je že tako segrelo in pripekalo, da bi človek rabil le kopalke in sončno kremo. Začeli smo z vzponom na goro. Ja, kar dolga in naporna pot je bila, sonce nas je ubijalo. Malo se je že poznalo, da je za nami že kar nekaj dni potovanja.

Dan je bil spet neizmerno lep in jasen.

Evo prispeli smo kar visoko, to je bil naš cilj. Tu imam pa fotko cele naše grupe. Jaz sem pa itak skoraj povsod v zelenem.

Po izstopu iz gore smo se zopet podali do Uluruja, na poti je bilo mnogo pokrajine požgane in črne zaradi požarov.

Še ena fotka, dokler sem še v stanju šenepopolne izmučenosti. Nato pa smo se podali še na obhod nadaljne 2/3 Uluruja, in tako lahko rečem, da sem ga obhodila celega, sicer ne v enem šusu, ker ni šlo, ampak v deh delih.

Iz določenih kotov je gora prav sijajna.



Še en sončni zahod.

Po dveh dnevih smo naložili vso robo na streho avtomobila in se odpravili na prvo polovico vožnje proti jugu in začeli seštevati kilometre, katerih je po dveh dneh vožnje naneslo 1400.

Sončni vzhod na farmi, v trenutku, ko so Tom in fantje nalagali prtljago na avto.

In potem smo se odpravili na dolgo pot. Zgledalo je nekako takole, mi v avtu, pred nami pa dolga, dolga, ravna cesta, brez konca. Čeprav si vmes zaspal za 2 ali 3 ure, ko si se zbudil je bilo še vse enako, nič novega, pokrajina pa vse bolj pusta, prazna in peščena.

Ko že nismo vedeli več kaj početi smo po šipah risali in igrali križce in krožce in vislice, in oh in sploh je že vsem tok škodovalo, da smo samo še neumnosti počeli, in je bil eden bolj čuden kot drugi.

Narisala sem mojega mižečega bejbi koalco. Vsem je dogajalo, 100 na uro.













Po dolgih urah vožnje je bilo končno sredi ničesar nekaj nenavadnega. Ogromen spomenik, oz napis, da zapuščamo Severno Avstralijo in da vstopamo v Južno.














Potem smo nadaljevali vožnjo, razen kakega znaka za opozorilo za kenguruje, razen kengurujev, mrtvih, živih, odpadlig gum, mesojedih ptic in cestnih vlakov (te objavim naslednjič), nas dolgo pot zopet ni spremlajalo nič razen ravna cesta. Pokrajina je postajala vse bolj pusta. Kmalu ni bilo na obzorju tudi grmička več, veseli pa smo bili vsaj asfalta, katerega pa v naslednjem mojem prispevku tudi zmanjka.

Posebno v lepem spominu mi ostaja večerno opazovanje zvezdnatega neba, saj je tu doli zvezd res ogromno, videla sem veliki križ, kateri je viden le tu, rimska cesta pa je bila prav tako krasna.

V nadaljevanju sledi moj drugi del o puščavi in srečanju s prav posebno civilizacijo.

Potovanje od 5.7 do 9.7. (zeleni dnevi oz. dnevi same gmajne)

Sobota 5.7. je bila potovalna, zjutraj smo zapustili Brisbane in se z busom odpeljali do letališča, kjer smo imeli let do Cairnsa. V Cairnsu je bilo zopet polno presenečenj, tja smo prispeli okoli 15ih. Vzeli smo si avtobusni prevoz do hostla, altobusi so bili v Cairnsu izjemno luksuzni, z usnjenimi sedeži in imitacijo parketa po tleh. Potem je bilo naše prvo srečanje s hostlom Gilian's, oh in sploh žurerski hostel, v katerem si je človek težko privoščil miren spanec. Že samo nekaj ur v hostlo nam je dalo vedeti, kakšen je utrip življenja tu. Potem smo šle na šet, ker sem želela do plaže, do teh tako eksotičnih in obiskanih plaž. In že po poti do plaže smo imele kaj videti, bife pri bifeju, bujne izložbe trgovin in nočni klubi in povsod se je trlo ljudi, žensko hihitanje, majice so švigale gor in dol, takšne in drugačne stave, ja ja jim je dogajalo.

In smo prišle po vseh zapletih, brez zemljevida, do plaže. Težko se je orientirati v takem kraju, kjer je vogal za vogalom vse podobno. In nato naš začudeni oooooooooo, ja kaj za vraga pa je to, ja kje pa je morje!? Halooo, pa ne da je to oseka! In res, neverjetna oseka tu v tem letnem času. Daleč na obzorju ni bilo sledu po vodi, samo morsko dno, ptiči in ogromno rakov, rakovic.

Kar malo tesnoben občutek dobi človek ob takem razgledu. Neverjetno, jaz sem res težko verjela kaj vidim. Obhodile smo plažo sem in tja, se poslikale z vetrom v laseh, potem pa se odpravile nazaj v hostel z odločitvijo, da se ponoči vrnemo, ker moramo videti, če gre res za plimo in oseko. In res se je, ponoči je bilo morje v stanju kakršnega sem si želela, in bilo je mrzlo in slano.

V kraju je bilo malo pristanišče, kjer je zasidrano nekaj čolnov in nekaj katamaranov, ki vsakodnevno omogočajo prevoze na čudovite otoke Koralnega grebena. Drugače pa mesto Cairns in neverjerno prostrane plaže Quinslanda obdaja hribovita pokrajina, zelena, bujno zelena, tropski deževni gozd in jungla. Toliko zelenja, da sem po štirih dneh v tej zeleni pokrajini že sanjala in videla zeleno tudi tisto kar ni bilo.

Tudi tu, prav tako kot v Brisbanu, smo za vso hrano skrbele same, več ali manj smo nabavljale v trgovini in pojedle v hostlu na balkonu. Hrana je kar draga zadeva, vsake toliko časa smo si privoščile tudi obisk restavracije.

Potem se je tudi naša grupa odpravila po turističnem programu na Zeleni otok s katamaranom. Na sliki s klobučkom moja kolegica Špeli, zelo nasmejano bitje, z očali Vida, zelo zgovorno bitje, (You talk big! ha ha ha, ne nismo Italijani, čeprav ona govori veliko!)

Po 2 urah vožnje s katamaranom smo zagledali prekrasni otoček, majhen, romantičen, briljantino sredi neskončnega morja, vse se je šajnalo, pa še neverjetno lep sončen dan se je obetal. Ker je morje daleč naokoli otoka zelo plitvo zaradi koral, do otoka vodi dolg lesen pomol.

Pihal je prijeten vetrič, naša skupina pa se je kot vedno razbila na manjše grupice in vsaka je odšla na svojo stran otoka, svojim dogodivščinam na proti.

Sposodile oz. rentale smo maske in plavutke, za potapljanje in opazovanje koral in morskega živeža. Afne so se afnale, jaz sem jih slikala.

Vse smo se oblekle v najlepše bikinke, se namazale s faktorjem 30 in uživale, uživale, uživale.

Dan je bil res lep, prekrasen. Na peščeni obali otoka sem pustila svoje stopinje, čez leta, ko se bom vrnila me morda še pričakajo, če ne drugega pa spomini na zabavanje in trud, ki je bil potreben, da je ta fotka nastala.


Nato smo šle na ogled Velikega koralnega grebena s podmornico. Je kar fajn občutek sedeti v podmornici, okoli nje pa cele jate takšnih in drugačnih jat rib. Mimo je priplavala tudi želva in en skat in tri čudne ribe po obliki podobne morskemu psu, pa niso bile to. Nato smo se peljale še z ladjico s steklenim dnom, kar je bilo predvsem namenjeno opazovanju koral, njihovih različnih vrst in barv.

Dan se je že nagibal h koncu, odšle smo še na samopostrežno kosilo na katamaran, se vrnile na plažo, kjer smo se naužile še zadnjih krasot, ki nam jih je ponujal pogled. Vreme se je proti večeru že nekoliko pooblačilo, pogled iz plaže proti katamaranu je bil kar malo scary.

Naslednji dan je bil namenjen obisku Kurande, aboriginov in tropskega deževnega gozda. V Kurando smo se odpeljali del poti z busom, kjer smo se več 100 km dolgo pot, vozili ob nasadih sladkornega trstja, ob nasadih pa je ob cesti zgrajena železnica, katere namen je izključno za prevoz požetega trstja od nasada pa do tovarne.

V samo osrčje Kurande in tropskega deževnega gozda smo se odpeljali z vlakom, ki je sedaj namenjen samo še turističnim prevozom. Vozili smo se po tunelih, po gozdovih, po mostovih nad prepadi, ... Zelo razburljivo. Dan je bil nekoliko vlažen, kar pa je itak značilnost teh področij. Razgled in pokrajina je zahtevala svojevrstno občudovanje in čudenje.




Zaradi sušnega obdobja so bili vodotoki nekoliko oslabljeni, a vseeno je bilo prekrasno in spet neverjetno.

V Kurandi sem šla v par muzejev, nekaj pozornosti sem namenila občudovanju mavričnih metuljev,..., potem sem na ulici zagledala tegale domorodca, že šla naprej s kolegicami, ki smo se več ali manj držale skupaj, nato pa si premislila in stekla nazaj, da ga fotkam. Opazil me je, joj, sem se mogla sprenevedati, da kao fotkam nekaj drugega, nato pa vseeno usmerim fotič proti njemu, pritisnem in že stečem stran, ker so nam tovrstno fotkanje zaradi varnosti odsvetovali, človek pa je res zgledal nepredvidljiv.

Potem smo se šli peljati z gondolo čez širno pokrajino Kurande. Vožnja nad divjimi rekami in nad neverjetno visokim in gostim gozdom je bila zopet posebno doživetje. Prosto smo opazili kar nekaj papig, predvsem belih in rdečih, res so to lepi ptiči, kar veliki, ki živijo na vrhu migočnega gozda.

Še isti dan smo šli v naselje aboriginov, teh starih prebivalcev Avstralije, katere je naša kultura in zgodovina močno prizadela in jih na silo začela spreminjat in jim onemogočila življenje, kakršnega sedaj prikazujejo le še skozi igro, dokumentarce in v muzejih.

Aboriginal style mi je bil zelo všeč in mi je še, res bi si ful rada privoščila kak original aboriginski izdelek, npr. sliko na platno, ali pa kako posodo, pa je to vse tako zelo drago, da padeš dol, verjetno bi imela pa še večje težave s transportiranjem, kot sem jih imela s koalo.

Vse smo si dale v aboriginski vasi narediti face painting, kar je pač določeni pasalo. In sem jaz to pofotkala. Nas osem je bilo v Cairnsu klapa. Na začetku potovanja se nismo poznale, v Brisbanu se niti družile nismo, potem pa smo bile v Cairnsu cimre in do konca meseca smo si ostale kot rit in srajca, pa še enega fanta smo sprejele medse, da nas je malo nadziral in da smo imele komu težit in stokati. Smo bile tak dobra in vesela klapica, da nam je to marsikdo zavidal in so nas potem ostali udeleženci potovanja zaradi fovšije kar malo odrivali in izobčili. Pa kaj, mi smo si tok vse fajn splanirali in smo skupaj tok lepega doživeli, da pač res, omejencem ni pomoči. Nas je bilo 9 in se nam je zdelo, da je to ravno prav velika grupa, ki lahko hodi skupaj in kaj doživi. Še tako smo se enkrat skregali, ker je vsak hotel iti pogledati nekaj drugega in smo se potem za en dan razdelili na polovico.

Zadnji dan raziskovanja Quinslanda je prišel po nas v hostel George iz jungle, ne vem, rekel je da mu je tako ime, ali se je hecal ali pa je to srečno naključje. S tem 6 kolesnikom nas je odpeljal v junglo, kjer naj bi doživeli gozd še na malo drugačen način, kot prejšnji dan. George je bil faca, sedele smo na zadnjih sedežih, on pa je fural kot utrga, z neverjetno hitrostjo, čet neverjetne ovinke, čez blato, čez vodo, čez luknje v cesti. Joj, joj, joj, uzadaj nas je tok premetavalo, da sem se mogla prov držati, ker me je že vse bolelo, Meti se je kar zic odtrgal od tolikšnega rukanja sem in tja. George je skomignil z rameni in fural dalje v svojem stilu, mi pa smo morale skrbeti še za Metin sedež, ki ni več hotel biti na svojem mestu.
Nekajkrat smo se ustavili na razglednih točkah, in ja, ja, razgledi so seveda bili prelepi, predvsem plaža in gozd.

Vstopili smo v notranjost gozda, ja treba je bilo odmisliti vse kače, čričke, pajke in ostalo kar lazi in lomasti po takih gmajnah, pa ja mene je bilo malo strah, seveda, kajpak. Gozd je bil full zaraščen, voda ki je tekla v potokih pa kristalna. Viseči most je predstavljal pravo civilizacijo sredi te gmajne, katera sem imela vse bolj dovolj in sem si želela vn, vnnnn!

In smo šli res ven! Jeeeeeee!!!

Naslednja dogodivščina je bila vožnja s splavom, takim mal bolj kvadratastim čolnom po reki, ki naj bi bila kao ful nevarna, ja baje, če padeš notri ne preživiš. No, to ne bi verjela, ampak zgledala pa je mal tak strašljivo, tak, da smo v trd sedeli na svojih zicih.

Potem pa smo zagledali ob robu reke to nevarno čudo, nekaj več kot 6 m dolgega krokodila. Ja, ja, ja, ne, ne, tole pa ni več živalski vrt in hihitanje. Od nas se je slišal samo pridušeni oovvaaaaa, krroookkooodiillll. No potem smo videli še 2, eden je plaval po reki, videli smo še 2 kače in tudi to potovanje sem hotela končati v čim hitrejšem postopku.

Čez reko vozi tudi tak mal bolj zarustan trajekt, no pa nas je vseeno prepeljal čez.


Pristanek na drugi strani reke, zopet samo zelenje.

Potem smo se končno odpravili domov, po poti smo se še večkrat ustavili, saj so ob cesti res čudoviti razgledi. Sedaj mi morda res verjamete, da sem imela gmajne že čez glavo in da sem jo tudi sanjala. Želja, da pridem čimprej v puščavo, pa je bila zaradi tega še toliko bolj močna.

George je vztrajal, da jemo mravlje, ker so kao dobre. Ok, če se temu reče samopreživetje, jih bom pa jedla tudi jaz in sem prijela to čudno mravljo, ki je bila kar velika, zeleno rumena, in sem jo imela v roki in sem jo gledala in sem jo že hotela dati v usta in ne, ne, ne nisem je pojedla.

In potem na poti domov še nekaj postojank ob plažah, movka, sama mivka, tako velike plaže, da je na njih celo dovolj prostora za moje ime. Ampak so to drugače zelo neuporabne plaže, ni veliko junakov ki bi se tu upali kopati, zaradi nevarnosti morskih psov in zelo strupenih meduz.

Taki znaki so pogosti, ki opozarjajo na nevarnost meduz, hkrati pa je zraven še nekaka raztopina protistrup za primer meduzinega ožiga. Vse samopostrežno.

Avstralski prometni znaki pa sploh, te so tok fajn zanimivi, da se moraš nasmejati. Tale je bil sploh dober, sam ga George ni nič upošteval, on je vseeno fulral hitro kot je lahko.








9.7. smo vstali že ob 6.00 zgodaj zjutraj in odšli na letališče. Pot smo nadaljevali v osrčje Avstralije, v meni že tako nestrpno pričakovano puščavo.