Jaz zagotovo nisem oseba, kateri bi zadoščalo le 4 do 5 ur spanca. Zato mi ni jasno, zakaj potem berem knjige še dolgo v noč, če me potem posledice spravijo ob pamet. Zjutraj zaspim, in jaoooo, potem se pa z vso hitrostjo začne dogajati. Letam med sobo in kopalnico, istočasno se umivam in oblačim, zraven pa razmišljam, kako naj sploh pridem v Ljubljano, saj v stanju takšne raztresenosti zamudim še zadnji sprejemljivi bus.
Zakaj se dogaja to, da takrat, ko gre že tako vse narobe, gre potem še bolj vse narobe:
-nogavice vlačim na noge, pa ne gre
-zapestnica mi pade pod posteljo
-ure ne uspem pripeti, ker se zatika
- majico že vsa besna obračam, pa tudi ne gre
-parfum,parfum špricnem v prazno, katera beda, a vseeno bolje kot, če bi nacentrirala v oči
- najhujša stvar pa je, da se potem še oglasi budilka, jaoooo, adijopamet, kaj sedaj cvili, če prej ni, mislim je, pa je nisem slišala
Drugače, pa, sedaj sem že na mestu, spet tvegam in skačem po netu, itak mi je usojeno, da me šef skoraj vedno dobi, tak, da je itak vseeno, pa kaj, pa kaj, pa naj kaj reče, ...., jaz se ne dam, jaz vztrajam.
Ampak, kljub slabemu začetku, mislim, da bo danes fajn dan, morda se mi celo zgodi porcija sladoleda.
Pa preživela sem zobarja, ni tok bavbav, kot jaz to doživljam, in nisem kritični primerek, sam pač se bojim in se bom bala, in ne, ne bom se navadila, pa je rekel zobar, da bi se že lahko.
1 komentarji:
Ne daj se šefu.
Mene so tudi vedno dobili:).
Objavite komentar