Prava zimska pravljica

Zunaj je prav prečudovito lepo. Že ponoči sem se odpravila na krajši sprehod, ker je bilo vse tako lepo pravljično, padal je sneg, bil je popoln mir, in zelo svetlo. Zgodila se je prava zimska pravljica.

Danes sem šla na sprehod ponovno in skušala v objektiv ujeti kaj lepega. Mislim, da mi je uspelo. Tekanje nas treh za srnami je bilo zelo razburljivo.

A.K.M.J. se dobijo

Četrtek, to je baje eden izmed edinih dnevov, ko sem jaz popoldan brez kakšnih posebnih obveznosti. Trenutno sem po napornem dnevu res mal že utrujena, zato bom sam na hitro napislala, kaj pa kako se je dogajalo danes.

Hotela sem se učiti in si zaželela, da bi to izvedla v knjižnici. Po navodilih Ka. (majhna vrata, veliko koles, po stopnicah gor, not, mimo pulta, levo, potem pa levo in desno mize, učilnica, računalniki) sem se odpravila v CTK. Jupi, tako kot sem bila hitro notri, sem po hitrem obhodu tudi priletela ven. Situacija polno folka, nametanega po vsem prostoru, ki se ful uči, tooo pa mene povsem spsihera. Na vhodu, ko sem priletela ven, sem srečala Me., ki pa pove, da je Kr. tudi v tej knjižnici. Kakšno naključje, da smo se vse ob 15ih srečale v knjižnici, če pa smo zmenjene, da se dobimo ob 17ih pri Nami. O kakršni koli knjižnici se prej nismo pogovarjale.

Potem smo se skupaj odpravile v Cankarjev dom, kjer se je dogajal knjižni sejem. Našla sem eno knjigo z zanimivim naslovom, morda jo enkrat celo preberem. Naslov pa je Najboljši mož (moški), je mrtev mož (moški). Spomin mi ne da, da bi se spomnila ali gre za moža ali za moškega.

Potem smo se odpravile mal po mestu (nekaj malih nakupov, parfumerija, nakup kinderjajčkov,...), se spotoma ustavile še na Pošti, da smo mal pokramljale s Ks.

Potem se nam je pridružila še Je. In 4 babure smo vreščale in se smejale po Lj, odšle v tajsko restavracijo, potem mi je bilo kar slabo. Ta hrana res ni zame, že same začimbnice mi ne potegnejo. To sem opazila že v Koreji. Že sam vonj mi je jako neprijeten. Nikoli več,....

Potem smo debatirale, naredile plane za NY, plane za poletno potovanje, plane za naslednje naše srečanje, kjer bo Je. spoznala še Tj. Potem smo bile ful pozne, zamudile zadnji bus zato nas je Je. dostavila v Krtino, vmes smo še enega Ju. pobrale, potem smo pa pešačile od avtoceste do mene 20 min, ker smo se v novem naselju tok izgubile, pa po enem blatu hodile, pa slabo mi je bilo, pa zmrzovale smo, ...

Pa Je. mi spet ni prinesla darila za rojstni dan. Smotka!

Ekonomsko načelo: Več je bolje kot manj

S tem načelom se popolnoma strinjam, če se nanašajo na stvari, ki so dobre, koristne, oz imajo pozitiven pomen. Deloma ga že upoštevam (zato se sedaj bašem z dvema lučkama, in ne le z eno, in trenutno imam občutek, da mi je zmrznil jezik), deloma pa bom to načelo še začela upoštevati.

Ker sem danes zjutraj zaspala, posledično morala iti na bus, posledično se primajala v pisarno šele ob 8.30, namesto ob 7.00, sem skelnila, da bo bolje če si privoščim več spanca.

Ker me je zjutraj fulll zeblo, sem sklenila, da se naslenje dneve absolutno več oblečem.

Ker sem izpit, ki sem ga pred kratkim pisala, ruknla, sem sklenila, da se bo dobro več učit, učit v smislu kar učenje v resnici je.

Ker sem bila na omenjenem izpitu, popolnoma nepripravljena, brez kalkulatorja, s popolnoma napačnimi pripomočki, sem sklenila, da bo koristno, če malo bolj spremljam, dogajanje in novosti, ki se dogajajo na faksu.

Ker sem ugotovila, da za učenje in študij potrebuješ veliko mero motivacije, sedaj iščem nove morivacijske faktorje.

Pa tu bi lahko še full, full, naštevala, ....,....,....

Vsekakor pa je sledeča stvar, ki sem jo sklenila, da pa bo ravno obratno. Do konca januarja ne bom in ne smem več nič zapravljati. Naj tu velja: več varčevanja je bolje kot manj varčevanja, oz manj zapravljanja je bolje kot več zapravljanja.

Dvojno veselje

Ponedeljek, žal res, pa nimam nič proti ponedeljku, samo je pač ponedeljek in ima prizvok napornega začetka tedna. In se je začel, kot ponavadi, se uredim, in greva z mami v Lj. Zjutraj, če grem z njo, vedno vozim jaz. In ne glede na to, da sem se že prav navadila gneče na relaciji Domžale- Zadobrova, moram povedati, da danes je bilo pa neznosno. Kolona se je začela že tik za priključkom Krtina. OMG, kok časa smo lezli po polžje, mene so že prav noge bolele, zraven pa sem razmišljala, da je ta vožnja v bistvu kot vožnja sredi sezone na morje. Edina tolažba in kar me je razveseljevalo, je bila tisti moment pesen Bela snežinka, ki se je vrtela na radiu.

Super, ostanem hiper dobre volje, ker se obeta sneg, sneženje, plundra,....In sedim in delam in vsake toliko časa, se mi pogled usmeri proti oknu. Je že začelo, ali ne? In naposled vendar, začnejo poplesavarti po nebu drobne snežinke, nato vse večje, na koncu pa je že močno snežilo. Superrrrrrr! Jaz se vse bolj veselim, da se ura bliža 15.00, ko nameravam prenehati z delom, in odbrzeti ven, na luft, med sneženje. In sem že vzunaj, znajdem se sredi pločnika, v petkah, cepljam sem in tja po Lj, peš, zelo mi drsi, imam ogromno opravkov, na koncu pa izvem, da moram celo pripešačiti do Kliničnega centra. Ouje! Cepljam, cepljam, pazim, da se ne zvrnem, medtem ko se bi v bistvu morala jeziti na sneg, na nemogoče razmere, na mokre čevlje, na mraz, na to da se lomim iz koraka v korak, na neposoljene pločnike, se jaz preprosto veselim.

Vožnja domov traja uro in pol, Šmartinka je bila ozko grlo.

Zdele zvečer, pa drugo veselje. Naša zmrzovalna skrinja je postala bogatejša za 2 paketa lučk, pa to ne za dve škatli z osmimi lučkami, ampak za dva paketa v katerih je še polno manjših škatel. Pravo sladoledno bogastvo. temu jaz rečem ozimnica. In mljask, mljask si takoj privoščim eno, njami, njami, si lahko kdo sploh predstavlja, kako je to dobrrrrrrrr. In sedaj me bo skrinja mikala iz dneva v dan.

Obljuba dela dolg

Ker si nekateri želijo objave oz. želijo biti poimensko izpostavljeni, jaz pa sem rekla 'ja, bom', moram sedaj to tudi narediti.

Sicer sem določene namige in usmeritve že dobila, kaj naj napišem, vendar se bom raje poslužila svobode pisanja. Upam, da ne bom izjavila kaj spornega, in da ne bo kakšnih posledičnih izpadov.

Rok Pirnat (Krtina) je še vedno tak, kot je bil!

Pevska revija

V nedeljo (Martinova nedelja), je bila izvedena pevska revija, vseh odraslih pevskih zborov domžalske dekanije. Zgodila se je v vasici Češnjice nad Blagovico. Bdw, to je najvišje ležeča župnija domžalske dekanije. In tja smo se odpravili tudi mi - pevski zbor Dob. Peli smo Svetega Martina in hm, naslov ta druge pesmi pa se ne spomnim. Sicer so mi take revije bl dolgočasne, kot pa kej drugega, ampak je vseeno fajn, rada slišim, če kateri drugi zbor izvaja pesem, katero znamo tudi mi. In pomoje, da smo se kar dobro odrezali. Komentar na nas: Iz župnije Dob so pod taktirko Janeza Osredkarja prišli pevci in pevke ,vendar v majšem številu kakor smo bili vajeni do sedaj, da se le niso ustrašili majhnosti cerkve.

Vreme je bilo ful lepo sončno, na koncu sem sicer res skoraj zmrznila, ampak dobro, to sem sama kriva. Pa za jesti je bilo noro veliko, res dobrega peciva, res zelo dobrega peciva. To pa je bilo nekaj zame in ja, za mojo sladkosnednost. Pošteno povedano, temu se res reče, 'nažreti' se.

Kino misija, spet

Seveda, tanovi James Bond nas je vleke, da smo se zmenile, in spet večer preživele v kinu. Kajpak, Bond je Bond, je treba videti. In smo, tokrat, da ne bo vedno isto, odšle v Celje. Da najprej pokomentiram to. Odločitev za Celje, je bila full dobra, ker meni je bilo absolutno bolj všeč kot v LJ. Vse je bilo drugač, pa nevem, res mi je bilo všeč. Morda tudi zato, ker je bilo že vse tako lepo pravljično okrašeno, da se mi je kar zavrtelo v glavi, ko sem pomislila na prihajajoče mesece, ki so moji najljubši.

In sedaj sam Bond. Hmmm, takole bom rekla, mene je film potegnil vase, hitro mi je minil, predvsem zaradi vseh hitrih akcij, ki se dogajajo. Drugače, mi je pa slabši kot prejšnji. Nekaterih značilnih bondovskih stvari sploh ni, čudno se začne, konča se tudi presenetljivo, kar na enkrat, ampak dobr, naj bo, ko je ravno Bond, pa ker je glavni igralec ok, da rečem za silo vredno ogleda.

Fotgrafija tedna

O delu, ker trenutno ni druzga

Objava je dolga, tak mal šlampasto napisana, predvsem gre za zapis nečesa, branje neizkušenim in nezainteresiranim močno odsvetujem.

V tem deževnem času ne počnem drugega kot utečene navade in hobije oz obveznosti, plus telovadim, plus se tipkam, plus delam, plus se hočem učiti.

In vse ful hitro gre, komaj je začetek novembra, že bomo na sredini. Sicer mi je fajn, da določen mesec pride, ker se enega naveličaš in je potem bolj zanimivo, ko nastopi nov, zamenjaš list na koledarju, dobiš plačo,..., je pa beda, na mojem delovnem mestu. Jao, spet smo zašli v službo, no pa kaj, sej je to pač zadeva, kjer človek preživi veliko časa, izmenjava mnenja, odkriva toplo vodo, se druži s kolegi, se izogiba velikemu šefu,...bla bla bla. In na začetku meseca je dela ogromno, da se ven ne vidim, ker imamo opravka z vsemi zamudniki iz prejšnjega meseca (za postrelt, vedno isti), potem so tisti ful pridni (ok, ti so ok), potem pa še pač tisti ki so obvezni zaradi kratkega plačilnega roka, kakorkoli, to kar razlagam ni sploh pomembno.

In sem celi teden delalaaaaaaaaaaa,....., pa se nisem ravno stegnila, oz, sem malo spet blefirala, ker, hm, šla sem na nov način, ki se mu reče čimmanj čimbolje, ker, hm, sem imela ene težave v preteklem mesečnem prometu, kjer se mi je pojavila izguba.

Danes se je napovedoval zelo delavni dan, zato sem bila že ob 7.05 prisotna in prisebna, takoj začela z delom, ki je že bil v kritičnih rokih, pa se napove, da bo ob 9.00 kolegij. Ja ok, pa gre celi oddelek na kolegij, ki je trajal eno uro. Ok, blazno dolgčas, gledala sem vse prisotne, poslušala direktorja, bla bla bla, proučevala sodelavce, ki v pisarnah vedno jamrajo, imajo veliko povedati, v takem trenutku pa so riti (taki ljudje so mi res čudni).

No, ker so med zaposlenimi, normalno tudi kake napetosti pride do tudi kakšnih sočnih(pa ne moraš tako se obnašat):

B: 'M. koliko časa pa ti nisi bila tok obremenjena z delom kot mi?'

M:'Tok časa, da tebe lahko skrbi!'

B: 'Ma, jebise!'

VSI OSTALI: 'Hahahahahaha!'

Potem sem pa šla spet delat, ful hitela, jao, in spet nekaj, presenečenje, sodelavec je pripravil poslovilca ob 11.00, ker zapušča naš oddelek, tipson je že zelo študiran in z zelo prijaznim in sipatičnim smislom za humor, kar bomo vsekakor pogrešali. Da ne govorim o požrtiji, ki nam jo je pripravil, 3 pice velikanke, in ogromno palačink s čokolado. OUJE!

Baje jaz ful čudno gledam, pa ne gledam ampak na določene momente pogledam tako čudno, da nevem, ampak zdej sem se pa kr zamislila, ker zadnja na to temo je bila pa katastrofa. Mi je šef, ker sem kao bila ful na netu (oz me je velikat dobil), mi je dal sedaj še nekaj več dela. Najprej mi je obrazložitev poslal po meilu, potem pa mi je še osebno prišel povedat, in seveda mi pojasnil, kako in kaj in me vprašal, če bo šlo. Baje, da sem mu poslala tak pogled, da se je kr ustrašil, in še rekel je da gledam tako, da ne ve kaj to pomeni, ko pa je odšel, so se pa še drugi smejali, ker res šef se je dobesedno ustrašil, skoraj, da je rekel, 'A, ne Ana, ne sej ni treba!' in bi zbežal ven, no tako je zgledalo.

Neee, ni nam dolgčas, če ne drugega se spotaknem ob odprt predal. Skrbim za sproščeno vzdušje, sej to ni nič narobe! Pa po tanovem pijem ljublčjansko vodo iz pipe, je bilo rečeno da hujše kot diareje ne moram dobiti.

Pločevinka piva!

Je dandanes bolje?

Najprej moj odgovor. Meni so določene stvari boljše, določene pa slabše. Težko se je opredeliti glede tega, sploh pa zato, ker je vsak človek individualen in na stvari gleda in jih sprejema drugače, tudi času in gospodarskemu razvoju primerno.

Ko sem danes, po tako lepih in turobnih praznikih, sedela v pisarni, gledala v komp, pa skozi okno, pa se vrtela na stolu, in zopet razmišljala, da niti ni tako naumno, če bi lahko dali vsake toliko časa noge na mizo, sem imela v mislih, da moram mesec začet pozitivno, z dobrimi mislimi, se truditi biti bolj prijazna do vseh, vsem pomagat, pojasnit, če me kaj vprašajo, malo bolj pogosto dvigovati telefone, itd, pa mi je uspelo, da nisem pozdravila šefa, ko je prišel v pisarno, ker sem bila tako zatopljena v nevemkaj, mogoše v kak račun, mislim pa, da nisem bila na netu, tokrat res ne. Jojjj, sem si mislila, evo sem že spet zamočila, in sem si zasveto zadala, da moram biti glede takšnega bontona bolj prisebna, tako od sedaj vedno, ko kdo vstopi, usmerim pogled k prišleku. In kaj je sledilo, šef je v drugo vstopil v pisarno, ko sem imela ravno polna usta banane. Rekel mi je 'Ana dobertek!', jaooo, jaz pa razumljivo, hvala nisem mogla rečt, ampak sem le zmomljala en 'eaaahaaa'. No, sej bo bolje.

In potem, nevem po kakšnem naključju, sem se soočila s pisarniškim redom iz leta 1870. Prinesla mi ga je ena sodelavka, bolj za foro kot zares. In sem zadevo z veseljem prebrala. Pa navajam nekaj točk iz omenjenega reda. Zadeva je kar zanimiva.

• Najstarejši nameščenec je odgovoren za čistočo pisarne.
• Med pisarniškimi urami se ne sme govoriti.
• Malica je dovoljena, vendar se delovni proces v tem času ne sme ustaviti.
• Enostavna obleka je predpis. Osebje ne sme nositi svetlih oblek in lahko nosi le urejene nogavice. Galoše in plašči v pisarni niso dovoljeni, ker ima osebje v pisarni peč. V zimskem času vsak prinese 2 kg premoga s seboj v službo.
• Potreba po tobaku, vinu in žganih pijačah se smatra kot mesena šibkost in je zaradi tega prepovedana.
• Ženske uslužbenke se morajo držati pobožne življenske usmeritve.
• Bolni uslužbenci ne prejmejo nobenega plačila, zato mora vsak dajati na stran, del svoje plače, da v primeru nezmožnosti dela, ne zaide v težave.
• Vsak uslužbenec ima dolžnost, da svojega šefa informira, kaj o njem govorijo službeno in privatno.
• ...
• ...

No to je le nekaj, tako najbol sočnih, vsaj za moj okus. Drugače pa meni najboljša stvar, ki jo lahko počnem v pisarni je gledanje skozi okno. Ha, ha, ha, to bo treba v prihodnosti prepovedat.