Učim se!

Ker so počitnice že čisto predolge, sem se spravila početi nekaj novega, kar že dolgo nisem počela.

Danes sem naredila velik kora, prijavila sem se na izpite, zdej se bom pa učila, učila, učila,..., hahaha, upam tudi na kak rezultat.

Mal oz. popolnoma sem iz forme, tak da, nevem, nekam težko je sedeti ob knjigi! Ah, bo že, itak, ....

Utrinki

Dogaja se, dogaja,...., jaz pa nič ne pišem, pa bi lahko vsak dan napisala kaj lepega.

Sedaj sem že kar v celoti v starem načinu življenja, izven sanj, v realnosti. Našla sem si delo, za katerega lahko rečem, da mi zelo ustreza, mi je zelo všeč, zato grem vsak dan z veseljem ponovno v Lj. Kolektiv me je zelo lepo sprejel in se med njimi krasno počutim. To mi sedaj vsak dan krajša dopoldneve vse tja do 15ih oz 16ih. In potem se vračam domov ponavadi utrujena, kaj malega še postorim, več ali manj pa je že konec dneva. In ko sem ravno v Lj, sem v petek prvič po dveh mesecih malo obiskala trgovine. Da vsaj vidim kaj kej imajo, v katero smer gredo jesenske modne smernice. Ti šment, v bistvu sem se popolnoma odvadila hoditi po trgovinah.

Ponovno tečem, tečem, tečem, huraaa. Res, in zelo mi odgovarja, v bistvu sem to zadnje čase že kar malo pogrešala.

Liza, Lizaaaa, o ti moja Liza. S kakšno novico si ti meni postregala na začetku tedna, še sedaj si nisem na jasnem. Najprej sem bila presenečena, nato vesela, potem pa kar naenkrat panična, jao, neverjetno sem vesela zate, ampak, preglavic si mi pa naredila malo morje. Kaj bom sedaj jaz, si mi dala krepko misliti! A baje nama bo vseeno složno uspelo! Torej 23.2!

Če si nekaj zelo močno želiš se ti želja izpolni. Saj jaz se mi zdi, da sem o tem že enkrat govorila. Videlaaaa sem ga, prav zares, razen, če sem imela privid!

Neverjetno me preseneča kako je Slovenija majhna, pa ne samo to, kako je majhen Svet. Torej rek, da vsakdo pozna vsaj dvesto petdeset oseb in do kogar koli na tem planetu ga loči samo sedem ljudi, v resnici res velja.

Ni ga boljšega užitka, kot vzeti bicikel, se odpraviti z njim na vrh Sv. Trojice in se potem spustiti navzdol!

Sydney 2 oz. mesto v katerega se preprosto zaljubiš

SYDNEY

Našle smo prekrasen razgled in ugotovile:

Sydney je čudovito mesto!

Sydney je mesto mostov, plaž in vodnih poti!

Sydney je mesto raznolikih kultur!

Sydney je mesto številnih muzejev!

Sydney je mesto znamenite operne hiše!

Sydney je mesto olimpijskih iger!

Sydney je mesto mode!

Sydney je mesto z bogato ponudbo za preživljanje prostega časa!

Sydney je mesto z nebotičniki iz stekla in betona!

Je mesto v katerega se lahko zaljubiš!

Poleg vseh stvari, ki smo jih v Sydneyu počele, lahko rečem, da smo si ogledale skoraj vse, kar je bilo pomembnega videti, določene stvari smo si ogledale tudi po 4x, saj so nas tako zelo fascinirale. Zadnji dan se nam je zaradi vremena malo zalomili, pa nismo videle Blue mountains, škoda, vendar smo na ta račun, preživele celo popoldne v kinu in se neverjetno zabavale. Drugače pa, po res napornem potovanju smo si v Sydneyu organizirale življenje nekoliko drugače. Preprosto smo živele, kot bi bile doma. Kuhale, prale, likale, hodile po nakupih, hodile na pijače, gledale tv, šle na žurke, se rekrairale, sprobale vožnjo z vsemi možnimi javnimi prevoznimi sredstvi, res privoščile smo si življenje po avstralsko v pravem velemestu. Vse se mi je zdelo že tako domače in meni pisano na kožo, da mi celo ni bilo več zanimivo za fotkati, sedaj to obžalujem. Vseeno pa dodajam res skromen utrinek iz postopanja po Sydneyu.

Glavna železniška postaja.

Operna hiša, podnevi, ponoči, od znotraj, od zunaj, od daleč,od blizu, iz mosta, okoli, obdelala sem jo na vse možne načine, samo na predstavo pa nisem šla.

Katedrala, notranjost.

Odpravile smo se na izlet in krožila s trajekti po Sydneyjskem pristanišču. Peljale smo se mimo opere, pod Harbour bridge do Taronga živalskega vrta, ki je zelo velik in ima krasen razgled na mesto. Potem smo v živalskem v rtu ostale celi dan. Še vedno mi burijo duha te prekrasne ptice, ki se tu prosto sprehajajo, oz živijo na prostem. Šla sem tudi na predstavo pric, res neverjetna in čudovita predstava, ne morm verjet kaj lahko naučiš sovo, orla in vso ostalo perjad.

Slona pa, poglavje zase, celi dan.

Opice med opice, sej ni razlike!

Plaža en dan, plaža drugi dan, na prekrasne plaže smo naletele tudi popolnoma naključno.

Živeti v Sydneyu? Ja. V nizki, vendar prostorni hiši na obrobju mesta, pa vseeno samo 30 min od centra, saj javni prevoz tako dobro funkcionira.

Domov sva se s Tjašo vračali vsak dan zelo pozno ponoči, okoli 23ih. Jap, jap, resno, in takrat se je začelo delo vsakodnevnih stvari, kuhanje večerje, pranje cunj, likanje, umivanje, poležavanje, internet, pogovori z Jorgom in Mary, v glavnem smeha in zabave polni večeri.

S pospravljanjem sobe razumljivo nisva izgubljali dragocenega časa. Ne spraševati, kje sva imeli prostor za spati!

Znamenita enotirna železica monorail, ki pelje nekaj metrov nad tvojo glavo, je pa draga vožnja, vsekakor, ampak luksuz.

Ko smo med vsemi nebotičniki zagledale Sydney tower, je bilo takoj jasno, tega305 m visokega lepotca obiščemo, in žačele smo iskati pot, ki bi nas pripeljala do vhoda. Bravo mi, kmalu smo bile gor, seveda, spet so nas oskubili za kar nekaj dolarjev. Razgled pa, vau, pri soncu smo šle gor, počakale sončni zahod in šle v trdi temi dol, res veličastno. Mal smo gorenke, pa smo izkoristile to draho karto.

Ja vse smo študentke in zato poznamo StarBucks. Iiiiii, kok happy, naročimo, nazdravimo in nato, ooo, takšni trenutki so bili namenjeni predvsem za kratek počitek, oddih pred naslednjim našim podvigom.

Takole izgledajo avstralski šolarčki, dijaki, v uniformah, res smešni, hahaha, sam res smešni, in potem te skupinice korakajo po mestu in parkih v trgovinah, obnašajo se pa kot naši, preklinjajo, kadijo in mislijo da so frajarji, sam izpadejo še bolj smešni ker so v oblekah (pa kratke hlače in dokolenke, hahaha, res smešno).

Harbour bridge, impozanten, vreden občudovanja!

Pogled na mesto ponoči, fotkano iz Harbour bridgea.

Na mostu smo uprizorile en tek, šprint čez četrtino mosta, celotna dolžina je 503 m. Sej se lahko pohvalim, da je zmaga pripadla meni, v nasprotnem primeru bi mi bilo še nerodno. Ne vem kaj so si mislili sprehajalci oz ostali ljudje, v bistvu me pa sploh niso motili, nekateri so celo navijali.

Za nas punce je bil posebej znameni eleganten nakupovalni center Strand Arcade, zgrajen v bleščečem viktorijanskem slogu, od tod tudi ime Viktoria house, kjer se bohotijo trgovine najprestižnejših svetovnih znamk. Ko smo po celem dnevu šopingiranje odhajale ven, smo imele oči dobesedno izbuljene. Vse, vse, vse, prav vse mi je bilo všeč, vse je bilo v mojem stilu. Ta center mi še sedaj buri duha, ko spremljam oddajo avstralski top model, ki je smeman v teh prostorih. Prav te očala, ki so res nenavadna in jih Meta probava, privoščiti pa si jih ni mogla, je pred dnevi nosila avstralska manekenka na snemanju.

Iti domov praznih rok, nop, nop, odločitev je padla, s Kiki sva se podale v lov za gigantskimi pliškoti.

Čez dan zabava tako, ponoči pa drugače. Mal smo bile otročje, s Kiki sva bile 2cute. Lunaparka, pa ja, tokrat sem se zadržala in bila samo opazovalec.

Tale je pa mal prevelik, da bi bil pravi!

En sončen dan, smo odšle za celi dan na plažo. Prekrasnih plaž tu je ogromno, a celi dan smo se odločile nameniti le eni, težka borba je bila v odločanju ali bo to razvpito slavna Bondi beach, Manly beach ali nekoliko manj znana Coogee beaach. Zmagala je Coogee beach, in osločile smo se absolutno pravilno. Coogee beach (izgovorjeno guči), naš prvi namen je bil, da tam čakam prihod kitov, saj naj bi tja redno zahajali. Ja valda, slučajno takrat niso prišli. Dan je bil lep, plaža romantična, da se človek kar malo zamisle, ko občuduje vso to lepoto, šle smo na sprehod, na kosilo z razgledom, na pečine, tek po mivki, le kopale se nismo,....

Star čoln, le vesl ni bilo.

Enega izmed večerov, sva morali s Tjašo priti prej domov, ker nama je Mary obljubila, da naju bo peljala na pravo Karibatsko fešto. In res. Celo večnost je trajalo, da smo se po 5 pasovnici pripeljali do prizorišča. Take fešte pa še ne. Vse je bilo v stilu house patry. Najprej so vsi kuhali, sekali ogromne ribe, to se je tako delalo, da ne moraš verjeti, nato smo vsi jedli, nato pa vsesplošen žur, do jutranjih ur, oz ko sem hin zaspala na kavču. Udeleženci pa sami črnci, ženske z zelo dolgimi lasmi, takim mal nenavadnim obnašanjem in jaz in Tjaša, edini belki.

Po celi bajti so se odvijali raznovrstni plesi.

Proti koncu našeha potepanja tam doli, smo se odpravile nekoliko iz centra v Sydneyski olimpijski park, ki je v bistvu pravo mesto. Celi park, je umetno mesto, tako ogromno, s samimi hoteli in stadionom pri stadionu. Največji stadion je tako ogromen, da smo za obhod potrebovale skoraj 30 min.

Na enega izmed atletskih stadionov smo celo dobile dovoljenje za vstop.

Zadnji dan v Avstraliji. Kaj gremo počet. Joj, mene ima, da vidim to slavno pristižno Bondi beach. Napovedan je slab deževen dan, a kljub temu se odpravimo. Tam smo videle razbesneno morje in visoke valove, z nekaj pogumnimi surferji.

Ni bilo variante, da ostanemo tu, zato smo odšle v center, da zabijemo še popoldne, ki nam je ostal, kljub temu da se je vreme popravilo in je posijalo sonce, smo se odpravile v kino.


Hancock, je bil prava izbira, primeren, da se odpočijemo in malo razmislimo, da moramo ponoči ob 3.00 oditi na letališče.

Ampak po dveh urah filma, se ni nobeni nikamor ljubilo, zato smo se prešvercale v naslednjo dvorano in si ogledale še filmThe Dark Knight. Kakšno naključje, zadnji film v katerem nastopa Heath Ledger, sem si ogledala v njegovi domovini.

Konec dober, vse dobro!

Zvečer po 10 dneh sva s Tjašo začeli pospravljati najino sobo in zlagati stvari v ruzak. Potem je nastopil čas slovesa od Jorga in Mary. Nikoli ju ne bom pozabila.

Evo, to je zadnje dejanje mojega potepanja po Avstraliji. Skušala sem na čim krajši način prikazati čim več in deliti peščico fotk od vseh 4000, ki jih imam.

Bilo je fajn, bilo je nepozabno!

Vsekakor, Avstralijo priporočam!

Ne bom več izgubljala besed!, le to, da jo pogrešam in da se mi misli vračajo tja vsak dan!

V prihodnje pa imam idejo potovati nekam na sever ali pa na Karibate!

Majica, ki pove več!

Jeee, jaz sem jo tudi dobila, to majico, z dodano vrednostjo.

Koliko malo je treba, pa smo že veseli, sem se kar poistovetila z njo, v momentu.

Kaj je globlji pomen tega besedila, je pač odvisno od namena za katerega je bila majica izdelana. Ampak, ko ti nekdo da takšno majico in še ne poznaš globljega pomena, si seveda zadevo po svoje razlagaš.

Na kaj sem prvo pomislila: Provokacija za punce, ki smo oh in sploh vse po vrsti malo čez les, oz ne razmišljamo tako kot bi drugi radi.

Nop, nop, nop, če je sporočilo na meni, to pomeni, da ga jaz posredujem drugim, torej je z menoj vse ok.

Kakorkoli, zdrava pamet je zaželjena, s tem zadeve bolje funkcionirajo, zato je smiselno, da se jo uporablja.

Vse ok, lepo in prav, majčka mi je full všeč, nevem kaj me bolj fascinira, že sam njen pomen, ali pač tudi dejstvo, da je to napisano zame?

Upam tudi, da je varna za uporabo, da me v prihodnje, ne bo kdo kresnil po glavi, in izgubim še to pamet, ki jo imam! Hi, hi, hi!

Kok je veri najs! O, m.s.!

Sydney 1

Prispeli smo v Sydney, v to prečudovito avstrlsko mesto. V Sydneyu pa je bil plan sledeči. Tu sem imela načrtovano ostati 10 dni, od tega je bilo 5 dni namenjenih, da se kot celotna grupa iz Slovenije udeležimo na Svetovnem dnevu mladih, ostalih 5 dni pa smo imele s puncami načrtovano, da ostanemo dol v lastni režiji in počnemo že kaj. In tudi bilo je tako!

Ta post namenjam prvo dogodkom in utripu vzdušja iz Svetovnega dneva mladih, naslednji post pa bo namenjen samemu mestu Sydney.

Torej za tiste, ki o SDM nimajo prave predstave, kaj je to. SDM je največja prireditev mladih na celem svetu, kjer se zberejo mladi iz celega sveta. Nemen srečanja je grediti mostove prijateljstva in upanja med celinami, ljudmi in kulturami. Tovrstna srečanja potekajo vsako leto, vendar ne v tako ogromnem obsegu in pri takšni pozornosti, v taki razsežnosti je srečanje organizirano na vsake 3 ali 4 leta. In ja, je fajn, to je res nepozabno doživetje, kjer spoznaš in pridobiš prijatelje iz različnih kontinentov, hkrati pa vse bolj začneš ceniti, spoštovati in posredovati lastno kulturo. Ti dnevi potekajo nekako takole. Mesto prevladajo mladi, zbere se jih vse tja do 2 milijona (letos v Avstraliji nekaj pod 700.000). Program za 5 dni je sledeči (za vsak SDM enak), dopoldnevi so vedno prosti, popoldnevi in večeri pa so programsko izoblikovani, udeležba pa po lastni želji. Prvi dan je zbor na prizoriščih, kjer se zgodi otvoritev SDMja, mimohod zastav, zvečer pa bajni koncert, rock scena (koncerti so vsak večer), vedno sem ob glas in tudi če je mraz mi je vroče. Drugi dan je prihod papeža, tretji dan je zvečer uprizoritev križevega pota, četrti dan je namenjen romanju in odhod do sklepnega prizorišča, kjer je zvečer bedenje, potem spanje na prostem, zjutraj pa maša s papežem(prespala, ker se je preveč vleklo, ker mi ni všeč, da papež vedno nastopa z naprej napisanimi govori in stavek za stavkom prebere, premalo spontanosti za moj okus).

In se je začelo. Naša grupa 21 potnikov je po že dolgem potovanju prispela v Sydney. Dodeljeni smo bili v kraj Merrylands, kupili vlak karto in šli tja, kot so naročili organizatorji. Tam je bil en dom, kjer naj bi spali. Hkrati pa nam je bilo še popreje sporočeno, da bomo razdeljeni h družinam. Meta in Kristina sta takoj dobili svojo familijo, in odšli, jaz, Tjaša in reveža na slikci, pa familije nismo dobili skoraj do polnoči. To mi je že nejedalo, in rahlo sem že začela noreti, ker v domu si pa res nisem želela biti (tako dolgo, če pa je pri familiji lahko mnogo bolj fletno). Pa smo si mi štirje malo popestrili večer. Nato pa je prišla informacija, da se je javila neka mama in sporočila, da je imela namen sprejeti v dom sodržavljane, ker pa so oni sotali neznano kje, je sedaj pripravljena sprejeti domov, kogarkoli. Midve s Tjaš sva bili prvi na seznamu in sva sprejeli povabilo. Je, je, je, ti rečem Tjaša, tole bo še zabavno!

V svojo hišo sta naju sprjela zelo mladi par, poročena komaj 2 leti, brez otrok, Mery, je stara komaj 30 let, prava žurerka iz otočja Karibatov, Jorge njen mož, pa je poseben tip človeka iz Nikaragve. Midve iz Slovenije, kako lepa mešana druščina smo bili. Evo, to sta bila moj novi ata in mama, najprej za 5 dni, potem pa sva ju s Tjašo prosile, če lahko ostaneva še nadaljnih 5, in z veseljem sta sprejela. Dovoljenje sva imeli, da lahko uporobljava vse kar imajo, pralne stroje, likalnik, hladilnih, kuhinjo, skrinjo, TV, telefon, računalnik, ja vseeeee, brez izjeme, res se nama je obetal pravi luksuz, rajjjj. Že prvi večer, oz kar sredi noči, oz že proti jutru smo se na nujno odpravili v en big market, da smo nabavili, najine najljubše jedi, ki bi jih rade jedle za zajterke in večerje.

Jorge me je imel kar za svojo hčerko, jaz pa itak, obnašala sem se kot bi bila doma.

Mery me je imela še bolj rada, bila je fantastična, sploh, ko jo je zjutraj skrbelo, če je z nama kaj narobe, ko sva izgledale tako bogo in kislo, potem pa je zasmrčala na kavču medtem ko sva modve zajtrkovali. Sploh njen smeh je bil, maaaa, umirala sem jaz potem od smeha, bila je tudi utrujajoča, saj naju je vsak večer, ko sva se pozno ponoči vračali iz mesta, snemala in želela, da pojeva, pleševa, jeva, ojej, večinoma smo se pa smejali.

Dobile sva vsaka svojo sobo. Res luksuz, pa sva se odločili, da bova vseeno spali skupaj, ker pač, tak sva se bolje počutili, pa kej sva se mogle pogovort, zmenit, in bi skos mogle letat iz ene sobe v drugo, tak da je bilo tako mnogo bolj praktično. Evo, ena otvoritvena, najinih dogodivščin v Sydneyu.

Ker je naša klapica živela razkropljena na kar velikem območju, smo se punce vsako jutro dobile na določeni železniški postaji, od koder smo potem nadaljevale pot v center mesta, ali kamorkoli drugam, kamor smo se predhodno dogovorile, da bi šle. Že prvo jutro smo morale iti pogledati dve čudi tega mesta.

Moj prvi pogled na Sydney Opera House.

In moj prvi pogled na Sydney Harbour Bridge.

V teh dneh smo začeli spoznavati mlade iz celega svata. To je zelo zanimivo početje, najprej jih vprašaš od kod so, seveda če ne poznaš njihove zastave. Potem vprašaš, če se lahko fotkamo, nato pa debata postane že kar zanimiva, za konec pa si še izmenjaš mail naslov.

Eni izmed prvih so bili avstralci.

Italijanov je bilo v mestu 10.000. Osebno sem nad tem narodom popolnoma razočarana, celo na določene momente užaljena, prizadeta in nesramna. Zakaj? Ker so tupi, omejeni, nerazgledani, oz. se delajo take, ošabni in vasezagledani. Dobesedno ni bilo dneva, da nas italijani niso spraševali, od kod smo in kje je Slovenija, in podobne fore, res absurdno nesramno. Zraven pa so delali še čudne frise. Kaj sledi. Mi smo šle v napad, pristopimo do skupine Italijanov, in prav zvedavo,'Hi! Where are you from?', oni:From Italy, mi:OOuu,Italy, where is it? Maybe Suoth Africa or where?, oni: Nooo, Europe! In mi: Is it near Slowenia?, oni: Hm, niso vedeli odgovora, kreteni.

Mi imamo lepo zastavo, samo jaz bi ji naredila ful velik grb, na sredini čez celo!

Neverjetno sem bila presenečena, koliko tujcev je zanimalo, kaj je pomen naše zastave, in barve in grba. Seveda sem vedela odgovor, kajpak, saj to se spodobi.

Gneča je bila velika, množice in skupine tako in drugače opremljenih udeležencev. Mestne ulice so bile dobesedno zasičene, in vesela sem bila, da bom po tem ostala v mestu še 5 dni, da bom lahko videla kakšen je normalno utrip v mestu, v takšnih razmerah pa si določenih stvari sploh ni dalo ogledati.

Vsi smo bili dobrodošli, to je pisalo celo na nebu.

Tako nekako je izgledalo na mestnih ulicah okoli 13te ure, ko smo se začeli zbirati na prizorišču za udeležbo na popoldanskem programu, drugače čez dan pa je bilo normalno, znosno.

Slovenski ponos!

Takole smo dan za dnem jedli kosilo in večerjo, prinesli smo si v vreškah, kar smo dobili za bo, ketere smo imeli za teh 5 dni, potem smo posedli po tleh in jedli, pač, danes tega gotovo tudi pokusila nebi, tam pa sem jedla, res čudno.





Vsak večer nismo šle na koncert, ker zadnji večer smo malo varčevale z energijo, ampak toliko kot me je zeblo tu, me pa že dolgo ni, ena k drugi smo se stiskale, da bi se grele.






Ker je res kazalo, da je vsaka noč bolj mrzla, naslednjo pa smo morali še prespati na prostem, smo si omislile kapce, res fletna in zelo pametna poteza, kapca je bila od tega trenutka nujna zadeva.

Drudi dan zjutraj smo se odpravili na skoraj 10 km dolgo pešačenje do prizorišča sklepnega dogodka, do Rendwicka (stadion za konjske dirke, ogromna zadeva). Pot je bila dolga, mi že kar zmatrani, neprespani, ... Vzela nisem veliko stvari s seboj, večinoma le za oblečt, ker sem vedela da bom to najbolje potrebovala.

Šli smo čez Harbour Bridge in to je bilo prvič v zgodovini, da je bil ta most zaprt za promet.


Vlekla sem se kot megla s to kolono mladih, ki je zgledala kot deroča reka. Čez dan se je neverjetno segrelo, full je sijalo sonce, tak da je bilo še težje, to pa je napovedovalo, da bo noč zelo mrzla.

Ko smo po več urah hoje prišli na cilj, smo si najdle svoj košček ozemlja, in nato zaspale kot ubite.

Celi dan, vse do večera in jutra so mladi prihajali na prizorišče. Vse bolj je bilo polhno, vse bolj je bilo prašno, prašno je bilo tok, da groza, kot smog na Kitajskem.

Takole je izgledalo prizorišče iz zraka.









Zvečer je bilo bedenje, tja do 22ih, postopoma je postajalo mrzlo, vsako uro sem nase navlekla en pulover več, na koncu sem bila v dveh kratkih majicah, dveh dolgih majicah, enem puloverju, enem debelem puloverju, bundi in dvojih hlačah, potem sem obula še troje štumfe, noge zavila v kopalno brisačo, zlezla v spalno vrečo, vseskupaj pa sem se zavila še v folijo, s funkcijo zadrževanja toplote, in rezultat, tut premakn te nism več mogla.

Vse ostale stvari, kar smo imele, hrano, čevlje, ruzake smo zavile v dežne palerine, da smo jih zaščitile pred vlago, pametne punce, ni kej.

Noč je bila dolga, neprespana, teren neudoben, res, nisem se mogla premilat, ker sem bila tok oblečena, hkrati sem se bala, da si bom razrila folijo in bom potem mokra in me bo zeblo, ma, dobesedno, sem čakala da bo jutro.

Zjutraj smo bile kar ok, res, mal s čudnim nasmehom in mal z majhnimi očmi, drugače pa žive, nobena ni bila trda.

Potem je bila ob 10ih maša, pred tem sem se že polila z vročo čokolado, potem je prišel papež, res, sicer sem ga že 2 dni prej videla od bližje, potem pa se je začela maša. Spokala sem se nazaj v položaj spanja, ker se res nisem počutila najbolje in zbudila sem se ko je bilo že vsega konec. Bravo jaz, baje nisem nič zamudila, ker kao je bila maša dolga in pač dolga.

S tem dnem se je SDM konča, papež je naznanil kje bo naslednji, seveda nisem bila navdušena, sicer sem že prej izvedela kje bo, tako da tudi slabe volje nisem kazala, ali pač, morda bo pa le kdaj v Afriki.


Slovenci pa smo ponosna bitja, pa naj bo to kjerkoli, takole nas je na vlaku ujel v objektil nk Poljak, potem sem pa porabila skoraj celi dan, da sem našla tolo slikco na netu, spotoma pa sem se še malo poljščine naučila

Naslednji post pa bo Sydney kot prelepo turistično mesto.