Utrinki

Dogaja se, dogaja,...., jaz pa nič ne pišem, pa bi lahko vsak dan napisala kaj lepega.

Sedaj sem že kar v celoti v starem načinu življenja, izven sanj, v realnosti. Našla sem si delo, za katerega lahko rečem, da mi zelo ustreza, mi je zelo všeč, zato grem vsak dan z veseljem ponovno v Lj. Kolektiv me je zelo lepo sprejel in se med njimi krasno počutim. To mi sedaj vsak dan krajša dopoldneve vse tja do 15ih oz 16ih. In potem se vračam domov ponavadi utrujena, kaj malega še postorim, več ali manj pa je že konec dneva. In ko sem ravno v Lj, sem v petek prvič po dveh mesecih malo obiskala trgovine. Da vsaj vidim kaj kej imajo, v katero smer gredo jesenske modne smernice. Ti šment, v bistvu sem se popolnoma odvadila hoditi po trgovinah.

Ponovno tečem, tečem, tečem, huraaa. Res, in zelo mi odgovarja, v bistvu sem to zadnje čase že kar malo pogrešala.

Liza, Lizaaaa, o ti moja Liza. S kakšno novico si ti meni postregala na začetku tedna, še sedaj si nisem na jasnem. Najprej sem bila presenečena, nato vesela, potem pa kar naenkrat panična, jao, neverjetno sem vesela zate, ampak, preglavic si mi pa naredila malo morje. Kaj bom sedaj jaz, si mi dala krepko misliti! A baje nama bo vseeno složno uspelo! Torej 23.2!

Če si nekaj zelo močno želiš se ti želja izpolni. Saj jaz se mi zdi, da sem o tem že enkrat govorila. Videlaaaa sem ga, prav zares, razen, če sem imela privid!

Neverjetno me preseneča kako je Slovenija majhna, pa ne samo to, kako je majhen Svet. Torej rek, da vsakdo pozna vsaj dvesto petdeset oseb in do kogar koli na tem planetu ga loči samo sedem ljudi, v resnici res velja.

Ni ga boljšega užitka, kot vzeti bicikel, se odpraviti z njim na vrh Sv. Trojice in se potem spustiti navzdol!