Prestala preizkušnjo

No, danes je bil 17.maj, dan na katerega sem začela misliti že pred mesecom dni. Takrat sem začela 1x tedensko (včasih večkrat) trenirati tek , da bi bila danes v formi. Prehitra obremenitev, prehitro stopnjevanje, prezahtevna proga, preobremenjenost, premalo kondicije, vse to vodi v težave, ki te pri teku lahko doletijo. Nekaj težav sem imela, seveda, zato sem zadnje 14 dni imela popolno pavzo, v sredo pa sem šla ponovno na mesto dogodka (Gradiško jezero) in se preizkusila pri čem sem, če sem primerna za sobotno tekmovanje. Presenetljivo sem dosegla osebni rekord 20 minut okoli jezera, nevem, tisti večer je bilo res užitek lavfat, počutila sem se tako vitalno, lahkotno, polno energije, da sem bila naokoli kot bi mignil. 'Očitno mi gre', sem si mislila, 'torej grem lahko v soboto brez skrbi tekmovat.' In sem se prijavila.

In potem je bil danes tek, ki mi je bil bolj mučenje kot tek. Kot, da nisem več ista jaz, kot sem bila v sredo. Noge so bile težke, občutek je bil za znoret slab, kot avto brez motorja, soparni zrak je še dodatno mučil telo. Celoten tek je potekal nekako takole. Start, v vsej množici tekačev, te potegne, da začneš s prehitrim tempom in potem po parih 100 m zakuhaš. Hoja. Pa se spet prisiliš, da tečeš. Tečeš, tečeš, in vse skupaj se ti zdi tako zelo dolgo, kot ni bilo še nikoli. Telo noče in ne more, možgani pa pravijo, moraš, saj si vendar to že zmogel. Pa se potrudiš in nadaljuješ. Potem pa tisti slavni gradiški klanc. Ga prepešačim in si rečem, 'zdravje je na prvem mestu, če ne gre, pač ne gre. ' Nato še pot navzdol, ko te požene, in nato dolga ciljna ravnina v kateri sem bila že čist hin, navijači pa te spodbujajo in hočejo, še, še , hitreje, dejmo, dejmo. In direkt pred ciljem, tisti zakleti klanček, ki ima ful peska nasuteha, uuuuuuuuufffffffff, CILJ.

(Med tekom, že skoraj čisto pred ciljem.)

Pojma nisem imela kok sem lavfala, občutki so me zapustili, zdelo se mi je neizmerno dolgo. Nato pa izvem da sem dosegla čas 23 minut. Ni ravno rekord, ampak, glede na to, kako nerazpoložena sem bila, pa zelo dober rezultat. In mesto, ki sem ga zasedla, ja, seveda, nehvaležno četrto mesto. V svoji skupini žensk letnik 1992-1974, sem bila četrta, hmmm, sej to ni nič tok slabega, da bi se človek pritoževal, ampak za medaljo sem zaostajala 1 SEKUNDO. Težko bom to prebolela.

Ko pride človek enkrat do cilja in ko vidi kaj je dosegel, je neizmerno lep in dober občutek. Čeprav sem se celo pot jezila, 'kaj mi je tega treba', 'ti si neumna', 'kaj boš imela od tega', 'zdej pa lavfi, ko si to hotela', ' nikoli več ne grem', morda drugo leto, le poskusim ponovno.

(Stopničkam se nisva mogli upreti. Tam visoko gor je kar fajn občutek.)