Petkov potep po Ljubljani

Zgodaj vstanem, ob 7.00, neverjetno in neobičajno, da spotoma z mami odidem v Ljubljano. Kajpak, moje obveznosti na faksu se začnejo šele ob 10.00, vendar zaradi slabih prometnih povezav moram od doma relativno zgodaj. Pristanem pri Kliničnem centru in po Trubarjevi odpešačim proti Centru. Ta ulica mi je bila pred leti strašljiva, medtem, ko mi je zadnje čase zelo všeč in se rada sprehodim po njej.

Kam se naj dam, kava, čaj, sok, bife, neeee,..., pri takem lepem sončnem jutru, se raje odločim za sprehod po ulicah sem in tja, gor in dol. Nekaj pred 9.00 se znajdem na Kongresnem trgu in jo mahnem proti Maximarketu, mmmm, moja priljubljena destinacija. Že na prvih stopnicah se skoraj zvrnem, na podhodu, jao, če bi to kdo videl, bi si mislil, da nisem čisto čista in da sem revica imela verjetno dolgo noč. Kar vroče mi je ratalo. No ,vendar k sreči prispem do Maxija, cela. Uf, 10 min še manjka, da se odpre. Kdo stoji pred vrati? Mamca, mamka, mamca, mamka, ata, atek,...,četica upokojencev in seveda jaz. Hm, si mislim, verjetno nimajo drugega dela. Sploh pa, kaj je lahko razlog, da čakaš, da se odpre tovrstna trgovina? In kako to izgleda, ko se vrata odpro? Vsi na enkrat, cela horda rine v notranjost trgovine. Malo sem jih opazovala, vendar me v tistem trenutku niso zelo zanimali. Vse bolj me je zanimalo, kaj jaz tam delam. Sicer je bil moj namen iti pogledati torbice in čevelčke. In kaj je bilo od tega? Res sem si privoščila samo malo gledenje, tako na eno mižečo uč, ker pač cen nisem želela videti. Drugače pa slaba izbira za take denarce. Odidem, slabe volje, to ni več trgovina, kakršno sem oboževala, spotoma si privoščim v drogeriji še en šrpic pristižnega parfuma, in adijo. Grem na faks, mmm, diši, no vsaj nekaj dobrega. Na faksu pa, jao, na predavanju smo imeli gosta, totalno brezveze, hotela sem ga poslušati, trudila sem se, iz spoštovanja, iz zanimanja, ne, ne, ni šlo, dobesedno sem zaspala, nisem mogla ostati budna. Preverjala se je tudi prisotnost, zaradi česar sem vztrajala, drugače bi sigurno odšla ven. No, podpisala sem še kolegico, pa me je asistentka dobila. Pa, sam tako, dobila je vsakega, ki je še koga drugega podpisal. Pri nas so prov kruti ratali.

Po predavanju se odpravim na Celovško iskat trgovino, kjer nameravam kupiti fotiča. Seveda, ne vem kje točno se trgovina nahaja, zato se s trolo odpeljem mimo in potem logično pešačim nazaj. Ni važno, prvič je prvič, važno, da je bil nakup uspešen. Sedaj bo vse dokumentirano, vse, vse, vse, brez usmiljena (ne sej se hecam). Vesela da imam fotiča, kar odpešačim nazaj v Center. Odpravim se čez Tivoli. Lepo je, večkrat bi morala iti v ta park. Ko sem hodila čez njega me je kar malo nostalgija dajala. Kje so časi, ko smo večkrat tedensko sedeli in klepetali v tem parku. Opazujem dijakinje, ki imajo telovadbo. Oooo, kje so časi, ko sem jaz morala lavfati po teh poteh. Takrat mi ni bilo všeč. Občutek sem imela kot da me nekdo muči, jaz lavfala tukaj, ker mi je nekdo rekel, da moram to narediti. Ne, to pa že ne. Hitro sem imela v rokah zdravniško opravičilo. Sedaj pa vidim, da nam res ni bilo hudega, in da bi se z malo dobre volje lahko imele mnogo bolje, kot smo se imele z našim godrnjanjem.

Pa gremo naprej, ven iz preteklosti, v sedanjost. Kaj je sedanjost? Eno samo služenje in zapravljanje. Torej grem v šoping. Nadaljujem z iskanjem vratolomnih čevljev. Pa sej jih niti ne rabim, sam pač... Že samo probavanje je lahko zabavno. Načeloma sem z iskanjem rdečih že nekoliko obupala. Pa ne zaradi tega, ker kao ni dovolj ponudbe. Ponudbe je dovolj, samo začelo se mi je dozdevati, da je to bolj k***** stil, tak da sem presedlala nazaj na črno. Ah, čevlji, koliko izbire, koliko različnih, jao, kaj vse človek ne vidi. Če je kateri že kdaj čevelj zrjavel, sem danes videla ene iz rostfreia, tak da, ja, vse obstaja. Sej bi še kako fotko lahko dodala, sam se mi jih ni dalo nalagat. Malo mavrice, ker jo že res dolgo ni bilo.

To te utrudi, pa še tako vroč dan je bil. Privoščila sem si še kepico sladoleda in se odpravila domov.

Potem sem sprobavala, česa vse je sposoben moj novi fotič. Mili je kar fotogenična, medtem ko Meta raje grize mojo majico, namesto da bi mi pozirala. Tedyne slike pa raje ne objavljam.