Moja prva šola

Letos vaška krtinska šola praznuje 100 let. Temu primerno, v počastitev njej, njenim učiteljem in vsem dosedanjim in sedanjim učencem, je bila včeraj proslava na Letnem gledališču Studenec, nadaljevanje v obliki zabave pa se je odvijalo pred šolo. Postavljene so bile razne stojnice naših aktivnih društev, potem se je odvijal turnir v odbojki, v sami notranjosti šole se je odvijala razstava o šoli skozi čas, lahko si pobrskal po arhivskih albumih (kjer sem se našla na 5ih slikah), lahko si pogledal film (tudi tu sem se videla, sem pač že iz časov, ko so bile prve kamere), zunaj je za zabavo skrbela skupina Gamsi, za sladkanje pa je bilo na razpolago obilo biskvita in razne druge mesne hrane. Za tako velik rojstni dan pa seveda ni manjkala tudi torta. Bila je zelo velika in seveda tudi dobra. Tisti črno-rjavi drekci gor so taki majhni in veliki krtki.

No in ob takem dogodku, se ti utrne marsikateri prijeten ali neprijeten spomin. Saj je to vndar moja šola, tista šola, v kateri sem prepričana, da sem se največ naučila. Pa ne samo, da sem se naučila, tudi zelo lepo sem se imela, brez vsakih skrbi. Ha, ha nekateri spomini so prov smešni. Sploh tale. To je šola v kateri smo si punce izborile telovadnico, da smo jo lahko med odmorom uporaljnale za igro, fantje pa so morali ostati v razredu, ker so bili bolj divji. Ker so tudi oni začeli zahajati v telovadnico, kljub tovarišicini (takrat so bile še tovarišice) prepovedi, mi pa smo bile še vedno vztrajne (nas je bilo samo 5 punc), nas je tovarišica začela zaklepati v telovadnico, ker pa so bili fantje tako nemogoči, ljubosumni in nevoščljivi, je vse skupaj propadlo in ponovno smo bili vsi obsojeni na razred.

Drugače pa, to je šola, kjer sem že v mali šoli, občutila kaj je nevoščljivost in grupiranje, ko so se med puncami pojavljala bockanja, kaj ima katera lepše in bolj moderno (nekatere smo imele eno barbiko, nekatere pa so jih imele pet, z vso dodatno opremo). V prvem razredu sem ugotovila, da sem neizmerno trmasta in bistra. Prvi dan, ki je potekal skupaj s starši, smo sedeli za mizami. Učiteljica je bila neizmerno prijazna. Vsakega je vprašala kako mu je ime in kako se piše. Nato je za nagrado dobil liziko. Seveda sem si neizmerno želela lizike, samo pot do nje se mi je zdela zelo neumna. Le zakaj bi morala jaz naglas povedati, da sem jaz A.G., ko pa so to že itak vsi vedeli (takrat so bili še časi, ko smo se vsi poznali). In ker se je meni to res zdelo tako zelo nesmiselno, tega nisem naredila. Rekla sem pa nekaj takega kot 'nebom', 'ne', ne spomnem se točno. Vem pa samo, da je bilo mami neizmerno nerodno. To je bila tudi šola, ko sem bila jaz še tako majhna, da nisem dosegla obešalnika za bundo, pri čemer so mi pomagali starejši učenci. To je bila tudi šola, ko sem že v prvem razredu dobila podpis (sej vsi vemo, kaj je takrat pomenil podpis, če se ne motim, nekako najstrožja kazen za kak prekršek). Ja, če sem bila pa poredna.

Joj, teh spominov je tok velik, da se mi niti ne da več tipkat, niti nimam časa, niti nočem, da bi bil tale post zelo dolg, zato zaključujem.