Nevem kaj je v zraku ?

Ne vem kaj je v zraku? Ali sem čudna jaz, ali so čudni drugi?

Danes sem morala pri nekomu nujno nekaj urediti. Sicer je bila zadeva res nepričakovana in izven plana, zato posledično tudi jaz nisem bila pripravljena na to srečanje in posledično nisem mogla funkcionirati z vsemi svojimi sposobnostmi, kar pomeni, da bi se v kritični situacije kar v jok vrgla.

V glavnem, grem do te osebe, prosim, kar pač rabim, da pri njej uredim. Ne, ne in ne. Se dela tako odsotnega in uradnega, da se ne da povedati. Šlo pa je res za nujno zadevo, on pa ni bil pripravljen sodelovati. S tem, ko je rekel ne in pri tem vztrajal, me je tako zmedel in zatrl, da nisem več trezno razmišljala, pri čem sem in kaj mi je storiti in če je to sploh mogoče. Kratkomalo, sem kar refleksno začela nekaj jamrati, blebetati. Pomoje si je mislil, ta ni čist uredu. Potem mi je pa rekel, da sem težek primer. Sem res težek primer? Mislim, nevem? Sploh nevem, v kakem smislu, je to mislil? Morda zato ker sem nekaj prosila, on pa se je delal, da nima 2 minuti časa, nato pa sem mu povedala, kako zelo nujno to potrebujem. Ne, to zagotovo ne mora biti temeljnji razlog. V čem bi bila jaz lahko težek primer, ker, sej me niti ne pozna. Ah, ampak se z njim ne želim obadati. V bistvu, pripetljaj dokazuje, da je moški spol res nekam čudn, zelo nepredvidljiv in mnogo bolj nerazumljiv, kot pa ženski.

Vzamem si čas in preizkusim teorijo v praksi

Podjetništvo! Inovativnosti! Inovatorstvo! Hmm, takšno ali drugačno ustvarjanje torej. Pa preizkusim to teorijo v praksi.

Kako že res gre? Kako smo se učili?

1. Najprej je torej pomembna ideja! Le to hitro dobim, tokrat bom pekla torto, prav posebno in za poseben namen.

2. Nato si je treba zadevo nekako zamisliti, kako bo v realnosti izgledala. Hm, še preden se lotim tega, pa premisliti, če bom sploh imela čas za izvedbo. Aha, čas si bom vzela, zamisel pa je dvonadstropna torta z romantičnim pridihom.

3. Nato pa je potrebno zamišljeno idejo predstaviti z najbolj smiselnim prototipom. Izberem vrsto prototipa -risbo.

4. Prototip nato natančno pregedamo in premislimo, kaj vse bi se še dalo izboljšati in bolj praktično in stroškovno učinkovito narediti. Spremembe, ki jih naredim so; osnovna torta bo imela pravokotno obliko, okrasitev malenkost drugačna.

5. Ko, sem s prototipom že popolnoma zadovoljna in vem, da bo zadevo možno realizirati, se začne postopek izdelave. Hmm, zadeva uspe. Rezultat je lep izdelek in moje zadovoljstvo. Nato je samo še upanje, da zadeva ostane v takšnem stanju do drugega dne. Oooo, žal, začne malo razpadati. In to ravno na tistih mestih, ki so mi bili že na začetku sumljivi. Vem, kaj je narobe. Vse je preveč naravno. Manjkajo ogromne količine škodljivih Ejev. Ah, pa kaj. Hitro, možgane mislite, kaj naj naredim. In se odločim. Počakala bom, naj do jutri razpade, še vse kar misle razpadt. Jutri pa bom popravila in zaflikala, če se bo sploh kaj dalo popraviti. Itak so sami nepoznavalci okoli mene in ne bo noben opazil. Za piko na i, pa bom na prosto mesto pred številko 25 zasadila dva rdeča cvetova vrtnice, ki bosta preusmerila pozornost.

Teknilo pa bo, to sem pa prepričana. V prihodnosti pa se mrda le odločim in kupim tisti 6 kg škaf tičino mase, da mi ne bo treba te stvari pacati doma. Ampak ne rezumem, mislim razumem na en način na drugega pa ne, zakaj prodajajo samo te velike količine te mase. V bistvu, če bi proizvajalci naredili raziskavo pri potrošnikih, bi ugotovili, da je povpraševanje po manjših količinah kar precejšnje. Prodajajo samo velike škafe, v mišljenju, kdor bo rabil, bo pač kupil to kar ponujamo, ampak se motijo, opažam na forumih, da kdor potrebuje manjšo količino, kar lepo zadevo spaca doma sam, nato pa se duša, ker mu le ta, zaradi pomanjkanja Ejev začne razpadati.

Ata, imel si prov. Morda je res najbolj praktično, kar celo torto kupiti.

V skrajnem primeru sem lahko tudi frizerka

Prej...

Potem...

No, ker je že lep čas toplo, sem za tri dni prevzela poklic pasjega frizerja. Luštna zadeva, pri kateri je potrebno veliko potrpljenja, ker se živali neprestano premikajo, postanejo nestrpne in se ob vsakem šumu vznemirijo. V razponu treh dni delam, ker imam z ušesi zelo veliko dela in še striženje le teh pse zelo vznemirja, ker slišijo neprijetni zvok reza škarij. Najprej prvi dan je zelo težko, potem pa opažam, de se navadita in jima je zadeva na koncu že zelo prijetna.

Medtem, ko je bil lansko leto v modi stil na balin, letos pa nisem bila posebno obveščena o modnih smernicah, sem kar izbrala najbolj preprosto in hitro varianto, štenge. Zaenkrat se nič ne pritožujeta.

Mili pred striženjem.

Mili po striženju.

Tedy pred striženjem.

Tedy po striženju.

Nemščina, o kako zelo te ....

Nemščina je prav en čuden jezik, ki ga že od vseh začetkov, ko sem jo spoznala, prav nič ne obožujem. In potem me doleti še ta sreča, da se jo moram učiti na faksu, in to ne samo za en izpit, ampak za dva. In se lotim in ne gre, kr nekaj. Pa profesorici razložimo, da pač mi ne študiramo jezikov in da pač nismo vsi nadarjeni za jezike ona pa kr, bi rada nevem kaj, eno ekspertno znanje, kar me ubije že v osnovi.

Pa ne mislim komplicirati, sej bom itak enkrat naredila, to sem prepričana, ker nisem tok zabita, da se v določenem obdobju nebi mogla tega naučit, sam mi pa mori, da moram nekaj takega delati, kar nočem, hkrati te pa še profesorji provocirajo, nagajajo in situacijo poslabšujejo. Npr, če moram jaz pri dojči vodit sestanek in se znajdem, dam govor sestaviti poznavalcem in nato zadevo na predavanju perfektno izpeljem, potem, ni razloga, da dobim slabo oceno, že samo zaradi tega, ker imam status 'o nemščini nimaš pojma'. Koga briga kako si jaz olajšujem zadeve. Ampak tako posploševanje. In potem mi reče, js ti ne morem dati 9 ali 10, ker ti nimaš pojma, ti drugač nč ne znaš, kako ti naj dam tok dobro oceno, to je za tiste, ki obvladajo, čeprov si tole dobr izpeljala, ja, ne morem ti dat. Ma, k*** t* g*****, si mislim, in grem.

Ampak je katastrofa. Na primer že sam tele kačaste besede, ko rabiš že čas da jih prebereš, kaj šele, kar tako sredi noči znaš.

• Zahlungsschwierigkeiten
• Persönlichkeitseigenschaften
• Wertaufbewahrungsmittel
• Aussenhandelsüberschuss
• Souveränitätsverlust
• Zahlungsaufforderung
• Bedauerlicherweise
• Nationalversammlung
• Volksgruppenabgeordneten
• Unternehmenszusammenschlüssen

Še mesec dni nestrpnega pričakovanja in pripravljanja

Sssss, kr mravlince dobim, ko pomislim, itak pa skos na to mislim, tak da sem zaradi tega skos pod stresom. Še mesec dni in bom v zraku, prvič v življenju na avionu, smer Avstralija.

Torej kaj se mi obeta na tako imenovanem prepovedanem sadežu. Najprej Brisbane, krasno mesto, polno lepot, krasnih plaž. Tu bodo aktualne kopalke. Sončna plaža. Potem že zelo na severu, Cairns, z rajskimi plažami, najlepšimi na svetu, bogatim tropskim rastjem, baje zelo žurersko mesto. Koralni greben, kjer bomo snorkali, in plavali skupaj z mavričnimi ribicami, nemoti in morskimi psi (1,5 m veliki baje niso nevarni, o velikih sploh ne upam razmišljati). V primeru lepega vremena, morda celo ne bo krokodilov in kač v morju. Potem jo mahnemo proti centru, v puščavo, ogled Uluruja. Kraju Coober Pedy , to je podzemno mesto, kjer izkopavajo opale, kjer je polno kriminala in kjer je največ zvezdic na nebo. Od Uluruja do Adelaid poteka voznja s cestnim prometom. Vmes kraji Woomero, Port Augusto, Port Pirie in končno Adeleide. Tu bom verjetno že na smrt izmučena. In nato še Sydney. O Sydneyu pa več, ko se bom vrnila, baje te mesto prevzame.

Oh, kako se dobro sliši. Kenguruji, koale, kače, komarji, pajki, meduze, na vsakem koraku. Plezanje na mostove, preživetje v pragozdu, aborigini, življenje pri domačinih, zabaviščni park, naselja ananasa, pesek med prsti, vožnja s katamaranom, plaža Bondi Beach, ..., in še in še. Ampak do takrat, se moram še malo zbrati. Vsaj malo. Da ne bo zaradi tega študij preveč trpel.

Če si kdo želi kaj avstralskega ima možnost, da se mu želja uresniči, samo pove naj. Ok, kenguruja in koale se ne da transportirati.

Pa kak nasvet, če ima kdo podobne izkušnje, je dobrodošel. Predvsem v zvezi z leti, prestopanji, prtljago, ker o tem res nimam pojma.

OJ, še sem tu!

Me pa res dolgo ni bilo. In tudi sedaj, po vrnitvi, nimam kake pametne asociacije, o čem bi pisala. Imela sem naporen teden, naporen na poseben način, ampak sedaj je mimo, in sem OK. Sem malo več spala in sanjarila in ..., malo več nič počela. Sem in tja pa sem prebrala kako pametno modrost. Sicer še vedno berem romane, tiste po mojem okusu, ampak po tanovem sem prebrala tudi nekaj knjig za notranjo rast.

In kaj sem se naučila. Treba je sanjati, ker sanje so zdrave. Z njimi si ustvarjamo ideje, želje in posredno postavljamo določene cilje. Vendar še vedno, pozor, če želimo, da se nam sanje uresničijo, jih ne smemo prespati. Od same kvalitete naših misli pa je odvisno zadovoljstvo v našem življenju.

Torej,sanje, cilji so pomembni, izberem sledeče: LEPOTCA

Modrosti, ki sledijo:

Zdej si moram to dobro predstavljati in v to verjeti, posledično bom lahko zadevo dosegla. Hm, no ja, nevem, če naj verjamem. Stopnejvanje, prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj. Bi rekla, da so sanje lepe, dovršene v estetiki in dizajnu, s polno mero dobrega okusa, mmm moj sanjski lepotec. V nadaljevanju spodbuda, ko nekdo samozavestno napreduje svojim sanjam naproti in se trudi živeti po svojih predstavah, se bo srečal z uspehom, kakršnega običajno ne pričakuje. Torej mogoče dobim še celo kaj več zraven, en volan povrhu, ker tale lepotec je načeloma brez. In gremo proti zaključku modrovanje, skrivnost življenskega uspeha je v tem, da je človek pripravljen, ko se pokaže priložnost. No, priložnosti sicer še ni, upam pa, da bom zdržala v pripravljenosti, ker se mi dozdeva, da sem še daleč od priložnosti. Upam, da ne zaspim, ker grozlivo je dejstvo, da kdor o sreči samo sanja, je v nevarnosti, da jo bo prespal.

In K., ko je ravno taka situacija, še ena modrost zate, v pozitivnem smislu seveda. Upam, da bom sploh vsebinsko prov napisala, ker sem že mal pozabila. Torej, pretirano prilagajanje je prevelika stalnica modernega načina življenja in pomeni včasih nekaj povsem drugega, kot običajno prilagajanje osnovnim merilom civilizirane družbe. Če ne daje željenih rezultatov, ni to nič drugega, kot žrtvovanje lastne osebnosti. Torej, ne se pustit, da te drugi sikirajo. Nekateri pač že, ko odprejo usta, imajo v mislih samo eno, s sogovornikom želijo manipulirati.

Dovolj, zadeva o teh ciljih in željah je sicer zelo zanimiva, ampak, verjamem v vse skupaj ravno toliko, kolikor v zlato ribico, no kak procent več že, načeloma pa bom danes raje nadaljevala z branjem romana.

Prestala preizkušnjo

No, danes je bil 17.maj, dan na katerega sem začela misliti že pred mesecom dni. Takrat sem začela 1x tedensko (včasih večkrat) trenirati tek , da bi bila danes v formi. Prehitra obremenitev, prehitro stopnjevanje, prezahtevna proga, preobremenjenost, premalo kondicije, vse to vodi v težave, ki te pri teku lahko doletijo. Nekaj težav sem imela, seveda, zato sem zadnje 14 dni imela popolno pavzo, v sredo pa sem šla ponovno na mesto dogodka (Gradiško jezero) in se preizkusila pri čem sem, če sem primerna za sobotno tekmovanje. Presenetljivo sem dosegla osebni rekord 20 minut okoli jezera, nevem, tisti večer je bilo res užitek lavfat, počutila sem se tako vitalno, lahkotno, polno energije, da sem bila naokoli kot bi mignil. 'Očitno mi gre', sem si mislila, 'torej grem lahko v soboto brez skrbi tekmovat.' In sem se prijavila.

In potem je bil danes tek, ki mi je bil bolj mučenje kot tek. Kot, da nisem več ista jaz, kot sem bila v sredo. Noge so bile težke, občutek je bil za znoret slab, kot avto brez motorja, soparni zrak je še dodatno mučil telo. Celoten tek je potekal nekako takole. Start, v vsej množici tekačev, te potegne, da začneš s prehitrim tempom in potem po parih 100 m zakuhaš. Hoja. Pa se spet prisiliš, da tečeš. Tečeš, tečeš, in vse skupaj se ti zdi tako zelo dolgo, kot ni bilo še nikoli. Telo noče in ne more, možgani pa pravijo, moraš, saj si vendar to že zmogel. Pa se potrudiš in nadaljuješ. Potem pa tisti slavni gradiški klanc. Ga prepešačim in si rečem, 'zdravje je na prvem mestu, če ne gre, pač ne gre. ' Nato še pot navzdol, ko te požene, in nato dolga ciljna ravnina v kateri sem bila že čist hin, navijači pa te spodbujajo in hočejo, še, še , hitreje, dejmo, dejmo. In direkt pred ciljem, tisti zakleti klanček, ki ima ful peska nasuteha, uuuuuuuuufffffffff, CILJ.

(Med tekom, že skoraj čisto pred ciljem.)

Pojma nisem imela kok sem lavfala, občutki so me zapustili, zdelo se mi je neizmerno dolgo. Nato pa izvem da sem dosegla čas 23 minut. Ni ravno rekord, ampak, glede na to, kako nerazpoložena sem bila, pa zelo dober rezultat. In mesto, ki sem ga zasedla, ja, seveda, nehvaležno četrto mesto. V svoji skupini žensk letnik 1992-1974, sem bila četrta, hmmm, sej to ni nič tok slabega, da bi se človek pritoževal, ampak za medaljo sem zaostajala 1 SEKUNDO. Težko bom to prebolela.

Ko pride človek enkrat do cilja in ko vidi kaj je dosegel, je neizmerno lep in dober občutek. Čeprav sem se celo pot jezila, 'kaj mi je tega treba', 'ti si neumna', 'kaj boš imela od tega', 'zdej pa lavfi, ko si to hotela', ' nikoli več ne grem', morda drugo leto, le poskusim ponovno.

(Stopničkam se nisva mogli upreti. Tam visoko gor je kar fajn občutek.)

Moja prva šola

Letos vaška krtinska šola praznuje 100 let. Temu primerno, v počastitev njej, njenim učiteljem in vsem dosedanjim in sedanjim učencem, je bila včeraj proslava na Letnem gledališču Studenec, nadaljevanje v obliki zabave pa se je odvijalo pred šolo. Postavljene so bile razne stojnice naših aktivnih društev, potem se je odvijal turnir v odbojki, v sami notranjosti šole se je odvijala razstava o šoli skozi čas, lahko si pobrskal po arhivskih albumih (kjer sem se našla na 5ih slikah), lahko si pogledal film (tudi tu sem se videla, sem pač že iz časov, ko so bile prve kamere), zunaj je za zabavo skrbela skupina Gamsi, za sladkanje pa je bilo na razpolago obilo biskvita in razne druge mesne hrane. Za tako velik rojstni dan pa seveda ni manjkala tudi torta. Bila je zelo velika in seveda tudi dobra. Tisti črno-rjavi drekci gor so taki majhni in veliki krtki.

No in ob takem dogodku, se ti utrne marsikateri prijeten ali neprijeten spomin. Saj je to vndar moja šola, tista šola, v kateri sem prepričana, da sem se največ naučila. Pa ne samo, da sem se naučila, tudi zelo lepo sem se imela, brez vsakih skrbi. Ha, ha nekateri spomini so prov smešni. Sploh tale. To je šola v kateri smo si punce izborile telovadnico, da smo jo lahko med odmorom uporaljnale za igro, fantje pa so morali ostati v razredu, ker so bili bolj divji. Ker so tudi oni začeli zahajati v telovadnico, kljub tovarišicini (takrat so bile še tovarišice) prepovedi, mi pa smo bile še vedno vztrajne (nas je bilo samo 5 punc), nas je tovarišica začela zaklepati v telovadnico, ker pa so bili fantje tako nemogoči, ljubosumni in nevoščljivi, je vse skupaj propadlo in ponovno smo bili vsi obsojeni na razred.

Drugače pa, to je šola, kjer sem že v mali šoli, občutila kaj je nevoščljivost in grupiranje, ko so se med puncami pojavljala bockanja, kaj ima katera lepše in bolj moderno (nekatere smo imele eno barbiko, nekatere pa so jih imele pet, z vso dodatno opremo). V prvem razredu sem ugotovila, da sem neizmerno trmasta in bistra. Prvi dan, ki je potekal skupaj s starši, smo sedeli za mizami. Učiteljica je bila neizmerno prijazna. Vsakega je vprašala kako mu je ime in kako se piše. Nato je za nagrado dobil liziko. Seveda sem si neizmerno želela lizike, samo pot do nje se mi je zdela zelo neumna. Le zakaj bi morala jaz naglas povedati, da sem jaz A.G., ko pa so to že itak vsi vedeli (takrat so bili še časi, ko smo se vsi poznali). In ker se je meni to res zdelo tako zelo nesmiselno, tega nisem naredila. Rekla sem pa nekaj takega kot 'nebom', 'ne', ne spomnem se točno. Vem pa samo, da je bilo mami neizmerno nerodno. To je bila tudi šola, ko sem bila jaz še tako majhna, da nisem dosegla obešalnika za bundo, pri čemer so mi pomagali starejši učenci. To je bila tudi šola, ko sem že v prvem razredu dobila podpis (sej vsi vemo, kaj je takrat pomenil podpis, če se ne motim, nekako najstrožja kazen za kak prekršek). Ja, če sem bila pa poredna.

Joj, teh spominov je tok velik, da se mi niti ne da več tipkat, niti nimam časa, niti nočem, da bi bil tale post zelo dolg, zato zaključujem.

Ne hvala, mi ne paše! To nebi rekla nikoli.

Užitek? Ja, privoščič si sebi najljubši okus. Prekletstvo? Ja, energijska vrednost je dokaj visoka, cena pa tudi, zato se brez problemov znebiš kovancov, ki se prilepijo kam drugam.
Kako bi ga lahko še vse opisala? Moja razvada? Sladka razvada? Morda celo že nujna potreba? Zasvojenost? Dilema? Ali preprosto sladoled? Zadeva, ki me osrečuje, pri kateri ni meja, kateri se ne da upreti.

Poslastica torej, ki se ji le redki lahko uprejo. Eni imajo radi sadnega, drugi mlečnega, tretji kak konkreten okus, včasih pa je celo popolnoma vseeno kakšen je, važno, da se ga liže, grizlja ali je z žlico. V prihajajočih toplih dneh, pa zadeva postaja še bolj aktualna. Neizmerno uživam v njem in si ga brez slabe vesti privoščim na vsakem koraku, kot bi bila majhen razvajen otrok, ki se ne zna nikoli omejiti. Jah, pa kaj. Življenje brez sladoleda bi bilo zame kot poletje brez sonca, kot zima brez snega, kot jesen brez kostanja, kot faks brez izpitov. Z njim prekršim svoje principe, svoj lastni jaz. Sem nebogljeni suženj, živeč v zakletem kraljestvu sladoleda.

Postavim se pred skrinjo sladoleda, hmmmm, koliko okusov, le katerega naj izberem danes. Sadnega? Čolokado? Sladkega? Kislega? Ojoj, kako težka odločitev. Uspem se odločiti za dva in želim pol pol. Nečejo dati. Želijo, da izberem samo en okus. Kako nesramno, škandalozno. Ampak, kaj naj sedaj. Brez večjega premisleka, bleknem svoj najboljši, najslajši okus. Ja sej, sploh nevem, zakaj je bilo potrebno toliko kompliciranja in obotavljanja, ampak, vsak dan pa ne morem jesti en in isti okus. Moj okus pa je sledeči, kepica vsebuje nekaj kremnega, nekaj grenkega, sladkega, alkoholnega, biskvitnega. Le kako se imenuje?

Tu pa še nekaj tipičnih ugotovitev o lastnostih oseb, ki posegajo po določenem okusu, saj baje najljubši okus pove veliko o človeku.

• vanilija = popolni romantiki
• čokolada = strastni in šarmantni
• jagoda = iskreni, zanesljivi in previdni
• banana = nežni in simpatični
• pistacija = družabni in pripravljeni za akcijo
• stracciatella = složni in razumevajoči
• mesni okus = živali
• moj okus = izbirčni in odločni

Veliko tovrstnih užitkov! Naj vam tekne hitro ali pošas! Pa brez obotavljanja, baje je zadeva celo zdrava!

Če me kdo opazi rolati v smeri Domžal, ne si misliti, lej jo, se rekreira, kok se ji da. To je pač preprosto zaradi sladoleda!

V smeri morja

Ker Trst ni naš, sem današnji dan preživela v Italiji. S samimi ženskami, Krtkami. Bilo je zelo luštno, zabavno, vroče, fascinantno,... Ko se ženske odločijo, da bodo nekam šle, same, brez moške družbe (izjema je le šofer, on je lahko, saj nam je častil celega Jegermeistra) , si izberejo zadevo konkretno in zanimivo. Najprej kofetkanje na Lomu. Jaz pa seveda, jagode. Potem pa za začetek ogled ene vasice in cerkvice na Krasu. In nato Miramare. Palača v Trstu. Krasna, res lepa. Kjer človek dobi poseben navdih. Pravljica. Morda prostor primeren za slavje kot je poroka, ali pač ne, ker je zadeva dokaj turistično oblegana. Mmmmm, občudovanje mogočne palače je na vrhuncu, veter v laseh, sonce na licih, dišave raznih nepoznanih dreves,...,celota, ki te premami in prevzame. In nato sprehod po grajskih vrtovih, brezmejnih, širnih, bolijo noge od neprestane hoje, a vendar, lepo je, zato se splača potruditi.

Sonce pripeka, žge, jao, spet kavbojke neusmiljeno gajsnajo rit. Zopet moja napaka. Pa sej tovrstne hlače so res najbolj praktične, ampak, ko je vroče, pa obstajajo tudi bolj primerne zadeve.

Če cel dan gledaš morje, si zaželiš, da bi se tudi malo namočil. Zato odidemo na plažo. Presenečenje. Plaža je polna ljudi. Vsi se pohajo, nekaj jih je že kar lepo zagorelih. Verjetno še nihče ni slišal, kako strupeno je sonce. Jaz pa brez kopalk. Ni bilo v planu kakršno koli čofotanje. Jaz tega tako in tako ne obožujem ne vem kako. Meni že sam pogled in vonj po morju naredi popolno zadovoljstvo. Voda pa je še vedno slana in mrzla, to sem preverila.

Po ogledu dvorca, sprehajanju po parku in uživanju na plaži smo se odpravile še v sam center Trsta. To mesto mi ne potegne. Baje sem v njem že enkrat bila, pa sem ga tako slabo doživela, da se sploh ne spomnim, da sem kdaj bila v Trstu. Zato sem trdila, da sem danes prvič in zopet nisem navdušena. Nekako v njem nisem začutila nobenega življenja. Večino stavb je zaprtih. Še sladoleda nisem uspela najti, razen tiste najslabše ponudbe iz tovornjaka, kar pa ni nekaj po čimer bi jaz planila. Tudi trgovine so vse zaprte, razen izjeme le ene kitajske voglane trgovinice. Ha ha, in potem se 30 žensk zapodi v to trgovinico. Trgovka je bila verjetno zelo zmedena, zato je kar raje nadaljevala svoj pogovor po telefonu. Potem so si ženske vzele čas za kofetek. Nekateri, ki pa smo bolj avanturisti in ki vemo kaj nas zanima, razen stvari, ki jih lahko počnemo tudi doma, smo še naprej nabirale kilometre.

Jaz pač nisem mogla iz svoje kože. Je bilo že v izložbi kaj videti. Bi bilo interesantno videti, kaj ponuja notranjost. Gre mogoče kdo v bližnji prihodnosti za en dan v Trst?

No potem je še sledilo nekaj stvari kot so: teranov liker, predjed pršut, kosilo, nekaj med teranom in refoškim, zrezek in njoki s teranovo omako, jogurtova strnjenka s teranovim prelivom, čokoladna rezina, sadna torta, mmmm, za prste polazat, vse je bilo tako zelo dobro, mmmm, viljamovka, jegermeister. Ni čudno, da se je zadeva zavlekla in sem zopet zamudila odbojko.

Petkov potep po Ljubljani

Zgodaj vstanem, ob 7.00, neverjetno in neobičajno, da spotoma z mami odidem v Ljubljano. Kajpak, moje obveznosti na faksu se začnejo šele ob 10.00, vendar zaradi slabih prometnih povezav moram od doma relativno zgodaj. Pristanem pri Kliničnem centru in po Trubarjevi odpešačim proti Centru. Ta ulica mi je bila pred leti strašljiva, medtem, ko mi je zadnje čase zelo všeč in se rada sprehodim po njej.

Kam se naj dam, kava, čaj, sok, bife, neeee,..., pri takem lepem sončnem jutru, se raje odločim za sprehod po ulicah sem in tja, gor in dol. Nekaj pred 9.00 se znajdem na Kongresnem trgu in jo mahnem proti Maximarketu, mmmm, moja priljubljena destinacija. Že na prvih stopnicah se skoraj zvrnem, na podhodu, jao, če bi to kdo videl, bi si mislil, da nisem čisto čista in da sem revica imela verjetno dolgo noč. Kar vroče mi je ratalo. No ,vendar k sreči prispem do Maxija, cela. Uf, 10 min še manjka, da se odpre. Kdo stoji pred vrati? Mamca, mamka, mamca, mamka, ata, atek,...,četica upokojencev in seveda jaz. Hm, si mislim, verjetno nimajo drugega dela. Sploh pa, kaj je lahko razlog, da čakaš, da se odpre tovrstna trgovina? In kako to izgleda, ko se vrata odpro? Vsi na enkrat, cela horda rine v notranjost trgovine. Malo sem jih opazovala, vendar me v tistem trenutku niso zelo zanimali. Vse bolj me je zanimalo, kaj jaz tam delam. Sicer je bil moj namen iti pogledati torbice in čevelčke. In kaj je bilo od tega? Res sem si privoščila samo malo gledenje, tako na eno mižečo uč, ker pač cen nisem želela videti. Drugače pa slaba izbira za take denarce. Odidem, slabe volje, to ni več trgovina, kakršno sem oboževala, spotoma si privoščim v drogeriji še en šrpic pristižnega parfuma, in adijo. Grem na faks, mmm, diši, no vsaj nekaj dobrega. Na faksu pa, jao, na predavanju smo imeli gosta, totalno brezveze, hotela sem ga poslušati, trudila sem se, iz spoštovanja, iz zanimanja, ne, ne, ni šlo, dobesedno sem zaspala, nisem mogla ostati budna. Preverjala se je tudi prisotnost, zaradi česar sem vztrajala, drugače bi sigurno odšla ven. No, podpisala sem še kolegico, pa me je asistentka dobila. Pa, sam tako, dobila je vsakega, ki je še koga drugega podpisal. Pri nas so prov kruti ratali.

Po predavanju se odpravim na Celovško iskat trgovino, kjer nameravam kupiti fotiča. Seveda, ne vem kje točno se trgovina nahaja, zato se s trolo odpeljem mimo in potem logično pešačim nazaj. Ni važno, prvič je prvič, važno, da je bil nakup uspešen. Sedaj bo vse dokumentirano, vse, vse, vse, brez usmiljena (ne sej se hecam). Vesela da imam fotiča, kar odpešačim nazaj v Center. Odpravim se čez Tivoli. Lepo je, večkrat bi morala iti v ta park. Ko sem hodila čez njega me je kar malo nostalgija dajala. Kje so časi, ko smo večkrat tedensko sedeli in klepetali v tem parku. Opazujem dijakinje, ki imajo telovadbo. Oooo, kje so časi, ko sem jaz morala lavfati po teh poteh. Takrat mi ni bilo všeč. Občutek sem imela kot da me nekdo muči, jaz lavfala tukaj, ker mi je nekdo rekel, da moram to narediti. Ne, to pa že ne. Hitro sem imela v rokah zdravniško opravičilo. Sedaj pa vidim, da nam res ni bilo hudega, in da bi se z malo dobre volje lahko imele mnogo bolje, kot smo se imele z našim godrnjanjem.

Pa gremo naprej, ven iz preteklosti, v sedanjost. Kaj je sedanjost? Eno samo služenje in zapravljanje. Torej grem v šoping. Nadaljujem z iskanjem vratolomnih čevljev. Pa sej jih niti ne rabim, sam pač... Že samo probavanje je lahko zabavno. Načeloma sem z iskanjem rdečih že nekoliko obupala. Pa ne zaradi tega, ker kao ni dovolj ponudbe. Ponudbe je dovolj, samo začelo se mi je dozdevati, da je to bolj k***** stil, tak da sem presedlala nazaj na črno. Ah, čevlji, koliko izbire, koliko različnih, jao, kaj vse človek ne vidi. Če je kateri že kdaj čevelj zrjavel, sem danes videla ene iz rostfreia, tak da, ja, vse obstaja. Sej bi še kako fotko lahko dodala, sam se mi jih ni dalo nalagat. Malo mavrice, ker jo že res dolgo ni bilo.

To te utrudi, pa še tako vroč dan je bil. Privoščila sem si še kepico sladoleda in se odpravila domov.

Potem sem sprobavala, česa vse je sposoben moj novi fotič. Mili je kar fotogenična, medtem ko Meta raje grize mojo majico, namesto da bi mi pozirala. Tedyne slike pa raje ne objavljam.

Je nekdo res lahko tako zelo ....? Očitno res.

Ob kaj sem se tokrat spotaknila? Ob blondinko, jap, res so to posebna bitja, blond, črno, ali rjavo, kadar je blond v glavi, je hudo žalostno.

Načeloma je moje mišljenje sledeče. Ljudje smo si zelo različni in sicer po mišljenju, izgledu, sposobnostih, usmerjenosti, pripadnosti,...., zato ne smem nikogar kakorkoli obsojati, žaliti, zahrbtno kritizirati, še najmanj pa popravljati. Kar se ljudi tiče in mojega odnosa do njih, ne glede na to kakšni so, sem načeloma zelo potrpežljiva in prilagodljiva. Če me kaj pri človeku zelo zmoti, se za določen čas odmaknem iz situacije v kateri je prišlo do napetosti, vendar še vedno ostanem v stiku z njim na drugih področjih, ki so nama skupna. Joj, ko se verjetno tole sliši zelo komplicirano, moram podati en primer. Npr.: V timu delamo seminarsko, in se skregamo, največkrat je razlog, da morava midve s sošolko narediti težji del, sošolec in njegova kolegica, ki se imata za razsvetljensko pametna, pa naredita lažjega, na koncu pa izpade, kot, da midve nisva nič naredili. Jao, moja vročekrvna prijateljica takoj znori in se z njima več ne pogovarja, odstopi od seminarske, naj jo kar tapametna delata naprej. In jaz, kej naj? Naj se zaradi take malenkosti skregam z ljudmi, ki me vsak dan obkrožajo in ki jih bom morda že jutri potrebovala za kako pomoč. Zaradi tega pogosto izpadem kot mirovnik, rešujem zadeve in jih skušam speljati nazaj na pravo pot. Malo sem se sicer že naveličala tega, ker je to zelo nehvaležno delo. Morda bi se bilo mnogo enostavneje preprosto skregati.

In sedaj sem skrenila s teme, ki sem jo želela napisati, no, če pa bolje pomislim, pa niti ne toliko.

Torej, gre za sledeče. Če hodim na faks, oz, če sem med določeno skupino ljudi (torej skupina 40 ljudi na faksu, isti letnik, isti interesi, ista smer izobraževanja), skoraj pričakujem, da je naš mentalni razvoj vsaj približno na enaki stopnji. Ampak očitno temu ni tako. Razen tega, da je nekaj res viuviu pametnih, da ni za govoriti, oz., ko človek preprosto reče, blagor mu za to pamet, ki jo ima, obstajajo tudi popolna nasprotja pametnim, res pravi ekstremi v nevednosti, če se lepše izrazim. Drugače jim rečem, da so preprosto 'zabiti'. In ti primerki svojo nevednost brez zadržkov razkazujejo naokoli. No, to mi ni povsem jasno, sploh pa ko zaradi svojih trapastih vprašanj sprožijo val smeha v razredu in si s tem delajo pravo sramoto. Pa ne enkrat. Enkrat se nerodnost lahko zgodi vsakomur. To počnejo neprestano, iz dneva v dan, eni in isti ljudje. Res se zadnje čase počutim, kot da nisem na pravem oddelku, kot da nisem med normalno razvitimi ljudmi, dobesedno. Ali pač samo skrbijo za vsesplošno dobro razpoloženje med predavanji in vajami, v kar pa močno dvomim, ker,... ne ne ne, bo kar res, da so zabiti.

Situacije, ki so se pripetile v tem tednu, in katerim, se nisem več smejala, ampak me je celo zaskrbelo, saj so to izjave naših bodočih intelektualcev, političarjev ali poslovnežev, karkoli bodo že postali:

- Ura računovodstva, asistent rešuje nalogo, računa, razlaga. Vsem vse jasno. Pri razlagi za nazorni prikaz izpelje račun (125*1)/0,75 ; nato to isto zadevo napiše še po formuli iz teorije (50+75)/0,75 ; zopet vsem vse jasno, nalogo rešimo do konca, drugače gre za mnogo bolj kompleksno nalogo, kot zgleda tale primer vmesnega računa. Na koncu vpraša, če je kako vprašanje. Ja, oglasi se ena blondinka in vpraša, da, če pride isti rezultat pri zgoraj napisanih vmesnih računih. Popolnoma razumem asistenta, da se je takoj zmedel, oz da sploh ni razumel njenega vprašanja.

- Situacija pri uri managementa, kolegi predstavljajo obsežno seminarsko o Jati, o njihovem proizvodnjem programu, prodajnem programu,...., cca 20 minut, so govorili o kurah, jajcih, piščancih-kot meso. Ko so končali je besedo prevzel asistent in povzel in dodatno razložil in razjasnil zadevo. Debata se razširi med vsemi študenti, saj je ura temu namenjena. In ko padajo takšna in drugačna vsebinska vprašanja, ena blondinka (jao spet blondinka) vpraša :'A lahko vprašam kaj so to nesnice?' vsi se smejimo, ona pa :'Ja kaj, če pa ne vem?', asistent pa mora nejasnosti razjasniti in začne razlagati kaj so to kure nesnice, haloooo,...

- Nekateri si vse pišejo, jaz si ne, jaz samo poslušam, ker si tako vsaj kaj zapomnim, če pa pišem, pa potem si niti ne zapomnim, niti ne znam prebrati, kaj sem na hitro napisala. Pred kratkim smo govorili o diverzifikaciji v nekem podjetju, in ker blondinka tega ni znala napisati je napisala diferenciacija, v nadaljevanju je ful sodelovala in rekla, da je bila diferenciacija za podjetje dobra, bla bla bla. Profesor ji pojasno, da govorimo o diverzifikaciji in jo hkrati vpraša, kaj je razlika v teh dveh besedah. Ona pa namesto, da bi bila tiho, če že ni vedela, je rekla, da je razlika samo v črkah V in F, nevem, res nevem, kaj si je potem profesor mislil, da smo vsi eno butli. Sploh pa, kako lahko rečeš tako neumnost?

- Ne bom več navajala ostalih takih in drugačnih izpadov mojih sošolcev, po pravici povedano se mi kar malo smilijo.

Verjetno pa je opaziti, da so opisani primeri vsi pripetljaj blondinke, tako da T., če se najdeš tu notri, brez zamere. Drugače, pa o blondinkah ne mislim nič slabega, imam večino najboljših kolegic blondink in so zelo pametne, tako da zadeve ne posplošujem.

Rdeči čeveljci

Ooo,kok so hude. Sem presrečna, da obstajajo in da sem jih imela možnost imeti na nogi. Uf,pa hudo mi je ko odhajam iz trgovine brez njih. Pa ravno te potrebujem. Še enkrat jih grem pogledati, da mi bo potem lahko še bolj žal,da jih nisem vzela. Pa naj kdo reče, da niso lepe! Zdej jih pa res ne smem več gledati. Mogoče se jutri vrnem ponje, drugače pa vsekakor nekaj v takem stilu moram dobiti.

Premirje!

Nedelja!Proti večeru! Čas, ko žogobrci predajo telovadnico odbojkaricam! Tokrat jim zadeva uspe. Torej fantje, vse pohvale!!!! Vztrajajte v tem. Ne da je bila ura 19.00, celo 18.57 je bila, ko ste zapustili telovadnico. In potem ste nam celo pomagali postaviti mrežo. Kavalirsko dejanje, res lepo.

Torej kaj lahko iz tega izvlečem: da prepir ni bil zaman, da je obrodil lepe rezultate, da žogobrci niso nesramna bitja, ali kakorkoli smo jih že poimenovali, ampak da so prijazna in razumljiva bitja.

Mi pa smo potem igrale, igrale, igrale,...., igra se je kar razživela, zdej že kar obvladamo.

Še to, bilo nas je 10.

Vtisi prvomajskih praznikov

Se je kar dogajalo. Včeraj sem celo ugotovila, da bi bilo morda zanimivo, da bi na kresu ostala še nekoliko dlje in opazovala kako med dvema ognjema nastane fajt.

Potem smo imeli piknik DMD. Bilo je hmm, meni je bilo ok, v stilu DMD, kakor se je napovedovalo. Folka je bilo kar veliko, več kot ponavadi. Dobro, da sem bila dokaj zgodaj tam in mi ni bilo treba čakati pol ure na koktail.

K.P. brisanja fotk iz fotoaparata ne odobravam. To mi je ena kolegica počela neprestano, neprestano, dokler nisem znorela. Pa naj ti bo, eno si pustila, to me je potolažilo.

Fantje so bili popolnoma dolgočasni, na pikniku so gledali hokej, jao jao, kako bedno. Pa sva si s K. prizadevali, da bi to prekinili. Postavlja se mi vprešanje, če je televizija 2 min pred koncem tekme crknila in če je, kako so zadevo usposobili? Če ni crknila, me je celo malo sram, saj sem 'sin' od ..... (ha ha, tole me še vedno zabava).

Presenečenje večera, ki ga ni nihče pričakoval oz. nas je nekoliko šokiral hkrati pa neizmerno zabaval in nasmejal, je bil odhod domov R.P. Krtina. Odpeljala ga je mami. In on, lepo prosim, on je tisti dan rekel, da imam jaz prestrogega očeta. Sem jez očitu povedala za tale nenavadni pripetljaj, pa njegove teorije, ki jo je pogruntal raje ne objavljam.

Lahko bi bilo nekoliko več čivapčičev, se mi je zdelo, da so kar zaželjeni.

Potrpežljivost glede fotiča me mineva, sploh, če mi nekdo nekaj obljubi, in potem to ni tako. Ker če nima človek fotiča, je povsod, sam pa nima nič.

Kdo oziroma kakšen je ljudski pomembnež?

Vse je v znamenju praznovanja prvega maja; žurke, kresovi, hrup motorjev, pijača,.....

Bilo je fino in fajn, vendar ima vsaka zadeva svojo mejo. Pa s tem nočem nobenega omejevati, želim, pa da drugi ne omejujejo mene. Zagotovo nebi pisala tega posta, ker ne želim biti nesramna, ga pa moram napisati, ker sem obljubila, da ga bom, jaz pa 'žal' obljub ne prelomim. Ljudski pomembnež mi je kratil pravico svobode gibanja. S svojim avtovčkom mi je zaprl pot domov. Nekateri si to lahko privoščijo, so pač pomembneži. In tebi nič, meni nič, pomembnež ni pripravljen odmakniti avta s cestišča. Takrat ugotovim, da je res najbolje nadaljevati s čakanjem na boljše čase. In potem polno izgovorov, kako pa, da on pa res ni nič kriv, ker pacek avto se je kar na lepem pokvaril. Ha, ha, ha, jako nesramna pa sem jaz, seveda, normalno, čisto pričakovano. Ko bi on vedel, kako občutljivega bratca imam, kako hitro zboli in je zato res pametno, da greva domov, bi bilo......., sanje,....verjetno nebi bilo nič drugače. Hm, o kom že pišem? Kdo je ta, ki postavlja cestne blokade, brez dovoljenja? To je Rok 'Čajž'. (Sem malo prizanesljiva in sem priimek zamolčala).

Močno pa obžalujem, da še vedno nisem dobila fotiča, joj, vraga, kaj ti trgovci zavlečujejo.

Ampak, sem kar dobra dušica, sem kar zelo strpno napisala zadevo, lahko bi bolj za*****, pa s kakimi podrobnimi detajli, ali pač še bolj direkt. He, he, he, zdej grem pa lahko v miru spat.

Jaz zelo jezna in zmrznjena, krivca posta pa ni tu.