Zaključek pevske sezone 07/08

Jeee, čeprav malo pozno, a vendar smo zaključili letošnjo pevsko sezono z našim zborom. Končno za nekaj časa premor od vsakotedenskih torkovih vaj, na katerih je bila zadnje čase tako slaba udeležba, da sem postala samo jezna na vse, ki niso prišli, jaz pa sem tam sedela, da sem drblala tiste pesmice, ki jih v svoji osemletni karieri že res vse znam na pamet. Ali pač, sem tako butasta, da potrebujem osvežitev, ostale (jaz vem katere) primadone (vedno iste), pa si lahko privoščijo, da pridejo samo na nastop. In potem, ne znajo, po parih mesecih pesem zopet vidijo prvič, in kaj je posledica, da nismo točni, nismo enotni, ne zveni, vlečemo, vse se podira, vsak diha drugače,..., in sem dvakrat jezna. Po vrhu vsega ja v zboru še slaba družba ( je ni), no tega drugi sicer ne vidijo, jaz pa govorim skozi svoje oči. Določeni posamezniki so tako posebni, da res ne vem ali sem jaz s tega planeta, ali pa so oni z drugega. Preprosto, kakarkoli sem z njimi, ne razumem do pike nič, kar debatirajo. Jaz res tam nimam ne prijateljev, ne sogovorcev (sej včasih je bilo drugače, zdej pa, joj, kako bi rada, da bi bilo kot je bilo včasih, pa je sedaj kot bi nas nekdo razgonil, no saj nas tudi je, samo s tem se pa ne bom ukvarjala). V glavnem, že lep čas ugotavljam, da sem tam sama zase, sama s seboj in hkrati z ljudmi, ki jih poznam. Čudna situacija. Ampak še vedno grem tja, ker je pa tudi dovolj kvalitet, ki mi zadoščajo in izpolnjujejo moje potrebe. Predvsem vsako leto dodatno obogaten repertuar, mi je popolnoma pisan na kožo.

No, in smo včeraj torej zaključili še eno leto skupnega ustvarjanja z našim zborom, kateremu bi jaz rekla, da je uspel preživeti še eno leto zatiranja. Bravo mi!

Podali smo se proti Primorski. Moje razpoloženje je bilo nikako, v polnem pomenu. Šla sem ker sem pač bila tako poštena do voditeljev in organizatorjev in sem šla, čeprav se sploh nisem prijavla, ampak sem celo rekla, da me ne bo. (sem bila besna, ker sem vedela, cel mesec hodim na vaje, udeležba 50%, potem bodo pa vsi prišli in se hihitali, mene pa to iskreno povedano žreee) . V Podnanosu smo peli pri maši, po maši pa smo se predstavili z minikoncertom, 4 pesmice. Bilo mi je fajn. Pela sem, lahko rečem, da perfektno, saj sem z vso čistočo svojega glasu, premagala vse tiste višave, ki smo jih izvajali. Jeee, kadar mi to uspe sem happy, kadar sem hripava je pa bed. Potem smo se sprehodili po asfaltnih poteh tistega kraja, še do ene cerkvice in nazaj. Verjemte, bilo je peklensko vroče, lahko bi se kadilo iz mene, tako je bilo vroče, ampak na presenečenje, je moja hladnokrvnost delovala tudi proti tem, tako na meni ni bilo sledov potu. Potem so nam pripravili kosilo, okusno, ampak, če pač pašta ni moja najljubša hrana, in jo pojem čisto malo, to še ne pomeni, da ni dobro in si nebi smela zaželeti porcije sladoleda. In sem si tudi jo! Šli smo na en trg, Ajdovčina??? (nisem sigurna), in sladoled so si potem privoščili vsi po vrsti.

Pot smo nadaljevali in šli pogledati samostan Sveti Križ. Joj, jaz sem res smešna. Mal sem gledala naokoli, kazala zanimanje, pokimala kadar je bilo to potrebno, ko je bilo ogleda konec, pa sem se spomnila, da sem tu res že enkrat bila. Skleroza, domofon mi je bil že na začetku prihoda znan.

Potem smo potovanje zaključili na eni turistični kmetiji na Razdrtem. In tam, sem zagledala njega. Stal je tam, večji od vseh drugih. Temnejši od vseh drugih. Kosmat ravno toliko kot vsi drugi. Imel je lepši pogled, kot vsi drugi. Seveda mi je bil takoj všeč. In sem se mu približala, na max razdalijo 1 m. Hotela sem ga pobožati, pa je preveč smrdel, in potem bi smrdela tudi jaz, ampak, bucibucibuci, sva se vseeno spoznala. Uuu, pa naraščaj je imel tudi že, kako fletno zadevico, ki je skakljala naokoli. No potem sem se le pridružila ostalim našim, ki so si že lepo privoščili domače specialitete, pršut, sir, klobase, salame, skuto, olive, kumarice,..., vino, sok, vino, ..., vse tako natur, da je še meni teknili, v enem, dnevu pojedla toliko pršuta, ki ga drugače v enem letu.

Konec dober, vse dobro.