Dan na morju

Je, pa sem šla, dva dni pred dopustom še na en oddih, da po dolgem času vidim kako izgleda slovensko morje. Nisem sicer vedela ali se bom dol kopala, sončila, brala, dolgočasila,..., zato sem vzela le najnujnejše stvari. Na koncu smo se dol odločile iti mami, tamala in jaz, oči je šel pa itak delat. Torej gremo v Piran. Potem, ko smo si uspele razgledati apartma, ki je še v delu, smo se ob 10ih odpravile v mesto, Piran. Meni ful lepo mesto. Ko sem ga gledala iz nekoliko višje točke, izgleda zelo nelepo, vse hiše so nasejane, ena sem, ena tja, brez vsakega red za moje pojme, streha ob strehi, meni pride na pamet, da bi lahko skakala iz ene strehe na drugo, pa bi lahko cel Piran obhodila.

Najprej smo odpešačile do cerkve. Začuda je bila odprta, ker jo je gospa ravno čistila, zato vstopimo. Pofotkam vse lepote, ki jih premore. Strop je čudovit, orgle so prekrasne, sliko, ki jo objavljam, pa verjetno še nihče ni videl, ker je na tako nevidnem mestu.

Potem smo lutale po teh čudnih in zamotanih ulicah, kjer se človek počuti kot v labirintu, povrhu vsega pa še vedno na njih vlada nehigiensko stanje, kar povzroča smrad, fuj, fuj, fuj,...

Odidemo do morja, tam jemo, in namakamo noge. Ja, meni se je voda zdela mrzla, zelo mrzla, premrzla za mojo razvajenost. Zato podvomim v to, da se bom danes sploh oblekla v kopalke. In povrhu, še tako omazana, ja, vsekakor, preveč sem navajena bolj perfektnih razmer. Nato zapazim na morju predseboj zanimivo barko s črnimi zastavami, pofotkam in se sprašujem, zakaj je taka, hm, hm, morda je umrl kak ribič, kak prijatelj, kak domačin, ne, to ni, morda je umrl lastnik barke, no ta bi bila že bolj možna, nato se spomnim, da morda zaradi tega ker je v vodi morski pes, in tako opozarjajo turiste. Hmmm, ne, ne grem v vodo. Nato pot pelje v marino, tam zagledam še več bark s polno črnimi zastavami. Ja, sedaj sem prepričana, morski pes je in te barke opravljajo obveščanje. Ker mi to ne da miru, povprašam na prvi barki kjer so bili 3je moški, zakaj imajo te grde zastave in toliko. Lepo prijazno mi povejo, da so oni ribiči (no to sem vedela že po njihovi opreme) in da izobešene črne zastave pomenijo, da imajo spuščene mreže, druga razlaga pa je, da jih imajo zaradi tega, ker pri nas ribištvo izumira. V istem stavku še pove naj kaj ukrenem tam v Lj., ki smo bolj blizu političarjem.

Nato še fotkanje sem in tja, seveda tudi na znamenitem, letos na novo obnovljenem Tartinijevem trgu, nato pa še malo shoppinga, in hob bile smo lačne, zato smo šle na pico. Njama, njama, napokala sems e z eno morsko, in v največji vročini, ko je bila ura 14.00 smo lazile v breg, nazaj v apartma. Superca. Sedaj pri apartmaju ni bilo več vprašanje. Želela sem se iti kopat, ne samo to, to je bilo tisti trenutek nujno.Bila sem izmučena. Jeee, pot pod noge in proti Fiesi, kjer smo se kopali. Ja res je, čeprav sem se zelo težko zmočila. Vedno se zelo težko zmočim. Ponavadi je takole, potrebujem 15 min, da se zmočim, potem pa sem 5 min v vodi. Hvala za nasvet, tistemu, ki mi je svetoval, da moram skočiti, ne, to pa jaz ne delam. In mi je ratalo. In za čuda sem bila v vodi pol ure, nato ven, da sem se ogrela, in nato še enkrat pol ure. Res neverjetno, voda v bistvu, sploh ni bila mrzla, samo pač zame, za zmočiti se, je premrzla. Torej plavala sem toliko časa, da sem bila že čisto izmučena. Itak umazana je pa bila, zame, je bila to zelo umazana voda, ker sem že tolikokrat oz vedno, na morju, kjer je res kristalna. Ampak, ker je ravno slovenska, pa pač z navdušenjem sprejmem takšno, ki jo pač imamo, čeprav ni ravno idealno. Potem se je dan zaključil, ker sem imela vsega že dost, ker sem imela eno glupo kremo, ki je sicer lepo dišala, po drugi strani pa me je spravljala ob pamet, ker je privabljala žužke in komarje, kar me še vedno žre, imam 9 novih komarjevih pikov. Enga žižka sem 5x poslala stran, pa je vedno pribrenčal nazaj in se želel usesti name, joj, mojega naslednjega dejanja ni preživel.