Slovensko poglavje polno izzivov ali slovensko poglavje polno gljufij

Po zdajšnjih informacijah prav gotovo eno z drugim, določeni usmerjeni v izpolnjevanje izzivov, drugi v iskanje osebnih koristi. Določene zadeve poznane, določene tiste odločilne pa prikriti, zamolčane.

Ko sem pred časom obravnavala študijo o pivovarski vojni, sem jo delala na podlagi znanih informacij iz časopisja in internetnih strani. Nisem naredila slabo, ampak zdaj opažam kje mi zadeve falijo. Kje me je neslo. Ugotavljam, da sem bila zelo omejena z informacijami. Poznala sem samo določene zadeve, določene poglede in na podlagi tega se je odražalo tudi moje mnenje, kako v bistvu je, tako kot je, tudi čisto OK. Seveda, po vsej zgodbi, ki sem jo premlela, sem jasno izrazila svoje mnenje, laščani so barabe, v narekovajih seveda, ampak vseeno je cela študija bila pozitivno nastrojena, da podpiram slovenski holding pijač, s kopico pozitivnih argumentov in brez negativnih. Ko pa sem morala izraziti mnenje o tujcih, je bilo pa kratko in jedernato moj odgovor, da to pa nebi bilo nič dobrega. Na podlagi česa sem res to trdila? Na podlagi, ničesar, oz laži, natvezovanja.

Mnogo premnogokrat, oz skoraj zmeraj pozabim, kako je veliko stvari odvisno od politike in kako je ona res povsod zraven. Oni delujejo za nacionalni interes, oz, delujejo že, kako jim pa uspeva, pa se ne da predvideti oz takle imamo (pač politiko mislim na splošno, nič leve, desne, lomijo ga eni, kot tudi drugi). Takrat sem na temo nacionalnega interesa napisala sledeče; Pivovarska vojna je dobila tudi politične razsežnosti. Odločitev kako se bo vojna končala je postalo odvisno tudi od nacionalnega interesa, saj bo to pomembno za vse državljane, njihovo gospodarstvo in državo. Večina pilitikov je bilo mnenja, da v primeru podjetij, ki sodijo v nacionalni gospodarski interes, deležev KAD in SOD nebi smeli prodajati tujce. Sicer je o politiki težko razpravljati, ker se eno govori drugo pa dela. In tudi v primeru pivovarske vojne si niso bili čisto na jasnem. Najprej rečejo, da se takih podjetij ne prodaja, potem pa iztočasno tudi rečejo, da nacionalni interes ni zaščiten z domačim lastništvom, ampak da je nacionalni interes imeti čim cenejše in čimbolj kakovostne izdelke, do česar pripelje konkurenca. Jaz sem mnenja, da se kokoši, ki nese zlata jajca ne prodaja. Po drugi strani pa mislim, da slovenski nacionalni interes na majhnem slovenskem trgu v večini primerov pomeni monopol. Zaradi tega monopola bo večina Slovencev na slabšem, razen peščice ljudi zaposlenih v teh podjetjih. Plačevali bomo višje cene. Tuji investitorji pa se nas bodo v velikem krogu izogibali. S pretiranim nacionalnim interesom ustvarjamo korporativizem – take vrste kapitalizem, ki se ga ravno socialisti, ki so tudi največji zagovorniki nacionalnega interesa, tudi najbolj bojijo. Dobili bomo namreč kakšne tri do pet mogotcev, ki bodo imeli v rokah praktično celotno gospodarstvo in s tem popolno oblast. (napovedovala sem nekaj kar se je v bistvu že dogajalo)

Danes bi morda napisala kaj drugega. Vsekakor, pa podpiram boj proti tajkunom. Določeni svoje bogastvo ustvarjajo predvsem z lastno podjetniško aktivnostjo, ki s svojim trudom, podjetniškim talentom in tveganjem uresničujejo lastne podjetniške ideje. In potem tisti drugi, kaj so že res naredili, da so tako obogateli? To so tisti posamezniki, ki so svoje premoženje ustvarili s prerazdeljevanjem in privatizacijo družbenega in državnega premoženja. Ti so bodisi zaradi bližine oblasti, bodisi zato, ker so se znašli na ustreznejšem koncu informacijske asimetrije, postali lastniki največjih slovenskih podjetij, mnogi na skrajno dvomljiv način, kar danes odkrivamo.

Bedna tema, oz tema o kateri še ni jasno kako ali kaj, ampak sem prisliljena da o njej razmišljam. V prihodnosti moram napisati esej na naslov Bogatenje v Sloveniji je potekalo oz poteka na pošten način, zato si že malo ustvarjam eno zgodbo, skozi katero bi lahko podala mnenje. Mislim, da že vem, kako bo tekla beseda.