Rdeča ali samo rdeča

Je že nakej na tem, da mi je ta barva zelooo zelooo všeč. Morda preprosto zaradi tega, ker je rdeča, morda pa zaradi tega ker mi paše, morda zaradi tega, ker me na kaj spominja, morda zaradi tega, ker je dobrega okusa, ali pač preprosto, ker me pritegne, jo opazim in je postala in je moja najljubša barva. Jagode, njama-njama, češnje, njama-njama, no s sadjem se tu že konča. In potem rdeče obleke. Jap, no pa zaradi tega še nisem vedno in povsod oblečena v rdečem, ampak sem kar pogosto, vedno kadar je kaj ekstraposebnega.

Pred kratkim smo imeli v žlahti poroko. Sto problemov kaj oblečt, no v bistvu sploh ne. Želela sem biti bela, bela kot sneg, pa je padlo v vodo, ker se ni našlo primernega, lepša od neveste pa si tudi nisem drznila biti. In potem je bila alternativa samo še rdeča, in na koncu sem bila skoraj čisto črna. Pa saj to sploh ni važno, ker mene to s cunjami hitro mine. Najprej si nekaj zaželim, zamislim, in če se to v hitrem postupku ne uspe realizirati, pač poprimem prvo stvar v omari in mi je čisto vseeno, kaj in kako, če je jeans, je pa jeans.

Slavljencema sem zopet napisala prekrasno voščilnico, saj je to zadnje čase že kar moja obveznost, da pišem družinske voščilnice. Seveda, izbrala sem rdečo barvo, krvavo rdečo tinto, ki je še dodatno doprinesla romantični privdih vsej celoti.

In še slavni nazdravje treh, hm, sory KIKI, napačna fotka, ampak nič zato, hotela sem napisati treh kolegic oz. tako imenovane svetetrojice, ampak zdaj vidim, da sem malenkost napačno fotko naložila, ampak nič hudega. Bilo je lepo, malo zmedeno, malo nestrpno, malo šlampasto, malo zakomplicirano, veliko obsijano s sonce, malo z dežjem, trenutek z mavrico, malo čustveno, polno ljubezni, v glavnem uspešno poročno slavje. Malo sem se zabavala oz. toliko kolikor sem se hotela. Ampak, še vedno, čez Saško je pa ni, Ne grem na kolena in naša koreografija je pa IN in bo še nekaj časa.