Prava zimska pravljica

Zunaj je prav prečudovito lepo. Že ponoči sem se odpravila na krajši sprehod, ker je bilo vse tako lepo pravljično, padal je sneg, bil je popoln mir, in zelo svetlo. Zgodila se je prava zimska pravljica.

Danes sem šla na sprehod ponovno in skušala v objektiv ujeti kaj lepega. Mislim, da mi je uspelo. Tekanje nas treh za srnami je bilo zelo razburljivo.

A.K.M.J. se dobijo

Četrtek, to je baje eden izmed edinih dnevov, ko sem jaz popoldan brez kakšnih posebnih obveznosti. Trenutno sem po napornem dnevu res mal že utrujena, zato bom sam na hitro napislala, kaj pa kako se je dogajalo danes.

Hotela sem se učiti in si zaželela, da bi to izvedla v knjižnici. Po navodilih Ka. (majhna vrata, veliko koles, po stopnicah gor, not, mimo pulta, levo, potem pa levo in desno mize, učilnica, računalniki) sem se odpravila v CTK. Jupi, tako kot sem bila hitro notri, sem po hitrem obhodu tudi priletela ven. Situacija polno folka, nametanega po vsem prostoru, ki se ful uči, tooo pa mene povsem spsihera. Na vhodu, ko sem priletela ven, sem srečala Me., ki pa pove, da je Kr. tudi v tej knjižnici. Kakšno naključje, da smo se vse ob 15ih srečale v knjižnici, če pa smo zmenjene, da se dobimo ob 17ih pri Nami. O kakršni koli knjižnici se prej nismo pogovarjale.

Potem smo se skupaj odpravile v Cankarjev dom, kjer se je dogajal knjižni sejem. Našla sem eno knjigo z zanimivim naslovom, morda jo enkrat celo preberem. Naslov pa je Najboljši mož (moški), je mrtev mož (moški). Spomin mi ne da, da bi se spomnila ali gre za moža ali za moškega.

Potem smo se odpravile mal po mestu (nekaj malih nakupov, parfumerija, nakup kinderjajčkov,...), se spotoma ustavile še na Pošti, da smo mal pokramljale s Ks.

Potem se nam je pridružila še Je. In 4 babure smo vreščale in se smejale po Lj, odšle v tajsko restavracijo, potem mi je bilo kar slabo. Ta hrana res ni zame, že same začimbnice mi ne potegnejo. To sem opazila že v Koreji. Že sam vonj mi je jako neprijeten. Nikoli več,....

Potem smo debatirale, naredile plane za NY, plane za poletno potovanje, plane za naslednje naše srečanje, kjer bo Je. spoznala še Tj. Potem smo bile ful pozne, zamudile zadnji bus zato nas je Je. dostavila v Krtino, vmes smo še enega Ju. pobrale, potem smo pa pešačile od avtoceste do mene 20 min, ker smo se v novem naselju tok izgubile, pa po enem blatu hodile, pa slabo mi je bilo, pa zmrzovale smo, ...

Pa Je. mi spet ni prinesla darila za rojstni dan. Smotka!

Ekonomsko načelo: Več je bolje kot manj

S tem načelom se popolnoma strinjam, če se nanašajo na stvari, ki so dobre, koristne, oz imajo pozitiven pomen. Deloma ga že upoštevam (zato se sedaj bašem z dvema lučkama, in ne le z eno, in trenutno imam občutek, da mi je zmrznil jezik), deloma pa bom to načelo še začela upoštevati.

Ker sem danes zjutraj zaspala, posledično morala iti na bus, posledično se primajala v pisarno šele ob 8.30, namesto ob 7.00, sem skelnila, da bo bolje če si privoščim več spanca.

Ker me je zjutraj fulll zeblo, sem sklenila, da se naslenje dneve absolutno več oblečem.

Ker sem izpit, ki sem ga pred kratkim pisala, ruknla, sem sklenila, da se bo dobro več učit, učit v smislu kar učenje v resnici je.

Ker sem bila na omenjenem izpitu, popolnoma nepripravljena, brez kalkulatorja, s popolnoma napačnimi pripomočki, sem sklenila, da bo koristno, če malo bolj spremljam, dogajanje in novosti, ki se dogajajo na faksu.

Ker sem ugotovila, da za učenje in študij potrebuješ veliko mero motivacije, sedaj iščem nove morivacijske faktorje.

Pa tu bi lahko še full, full, naštevala, ....,....,....

Vsekakor pa je sledeča stvar, ki sem jo sklenila, da pa bo ravno obratno. Do konca januarja ne bom in ne smem več nič zapravljati. Naj tu velja: več varčevanja je bolje kot manj varčevanja, oz manj zapravljanja je bolje kot več zapravljanja.

Dvojno veselje

Ponedeljek, žal res, pa nimam nič proti ponedeljku, samo je pač ponedeljek in ima prizvok napornega začetka tedna. In se je začel, kot ponavadi, se uredim, in greva z mami v Lj. Zjutraj, če grem z njo, vedno vozim jaz. In ne glede na to, da sem se že prav navadila gneče na relaciji Domžale- Zadobrova, moram povedati, da danes je bilo pa neznosno. Kolona se je začela že tik za priključkom Krtina. OMG, kok časa smo lezli po polžje, mene so že prav noge bolele, zraven pa sem razmišljala, da je ta vožnja v bistvu kot vožnja sredi sezone na morje. Edina tolažba in kar me je razveseljevalo, je bila tisti moment pesen Bela snežinka, ki se je vrtela na radiu.

Super, ostanem hiper dobre volje, ker se obeta sneg, sneženje, plundra,....In sedim in delam in vsake toliko časa, se mi pogled usmeri proti oknu. Je že začelo, ali ne? In naposled vendar, začnejo poplesavarti po nebu drobne snežinke, nato vse večje, na koncu pa je že močno snežilo. Superrrrrrr! Jaz se vse bolj veselim, da se ura bliža 15.00, ko nameravam prenehati z delom, in odbrzeti ven, na luft, med sneženje. In sem že vzunaj, znajdem se sredi pločnika, v petkah, cepljam sem in tja po Lj, peš, zelo mi drsi, imam ogromno opravkov, na koncu pa izvem, da moram celo pripešačiti do Kliničnega centra. Ouje! Cepljam, cepljam, pazim, da se ne zvrnem, medtem ko se bi v bistvu morala jeziti na sneg, na nemogoče razmere, na mokre čevlje, na mraz, na to da se lomim iz koraka v korak, na neposoljene pločnike, se jaz preprosto veselim.

Vožnja domov traja uro in pol, Šmartinka je bila ozko grlo.

Zdele zvečer, pa drugo veselje. Naša zmrzovalna skrinja je postala bogatejša za 2 paketa lučk, pa to ne za dve škatli z osmimi lučkami, ampak za dva paketa v katerih je še polno manjših škatel. Pravo sladoledno bogastvo. temu jaz rečem ozimnica. In mljask, mljask si takoj privoščim eno, njami, njami, si lahko kdo sploh predstavlja, kako je to dobrrrrrrrr. In sedaj me bo skrinja mikala iz dneva v dan.

Obljuba dela dolg

Ker si nekateri želijo objave oz. želijo biti poimensko izpostavljeni, jaz pa sem rekla 'ja, bom', moram sedaj to tudi narediti.

Sicer sem določene namige in usmeritve že dobila, kaj naj napišem, vendar se bom raje poslužila svobode pisanja. Upam, da ne bom izjavila kaj spornega, in da ne bo kakšnih posledičnih izpadov.

Rok Pirnat (Krtina) je še vedno tak, kot je bil!

Pevska revija

V nedeljo (Martinova nedelja), je bila izvedena pevska revija, vseh odraslih pevskih zborov domžalske dekanije. Zgodila se je v vasici Češnjice nad Blagovico. Bdw, to je najvišje ležeča župnija domžalske dekanije. In tja smo se odpravili tudi mi - pevski zbor Dob. Peli smo Svetega Martina in hm, naslov ta druge pesmi pa se ne spomnim. Sicer so mi take revije bl dolgočasne, kot pa kej drugega, ampak je vseeno fajn, rada slišim, če kateri drugi zbor izvaja pesem, katero znamo tudi mi. In pomoje, da smo se kar dobro odrezali. Komentar na nas: Iz župnije Dob so pod taktirko Janeza Osredkarja prišli pevci in pevke ,vendar v majšem številu kakor smo bili vajeni do sedaj, da se le niso ustrašili majhnosti cerkve.

Vreme je bilo ful lepo sončno, na koncu sem sicer res skoraj zmrznila, ampak dobro, to sem sama kriva. Pa za jesti je bilo noro veliko, res dobrega peciva, res zelo dobrega peciva. To pa je bilo nekaj zame in ja, za mojo sladkosnednost. Pošteno povedano, temu se res reče, 'nažreti' se.

Kino misija, spet

Seveda, tanovi James Bond nas je vleke, da smo se zmenile, in spet večer preživele v kinu. Kajpak, Bond je Bond, je treba videti. In smo, tokrat, da ne bo vedno isto, odšle v Celje. Da najprej pokomentiram to. Odločitev za Celje, je bila full dobra, ker meni je bilo absolutno bolj všeč kot v LJ. Vse je bilo drugač, pa nevem, res mi je bilo všeč. Morda tudi zato, ker je bilo že vse tako lepo pravljično okrašeno, da se mi je kar zavrtelo v glavi, ko sem pomislila na prihajajoče mesece, ki so moji najljubši.

In sedaj sam Bond. Hmmm, takole bom rekla, mene je film potegnil vase, hitro mi je minil, predvsem zaradi vseh hitrih akcij, ki se dogajajo. Drugače, mi je pa slabši kot prejšnji. Nekaterih značilnih bondovskih stvari sploh ni, čudno se začne, konča se tudi presenetljivo, kar na enkrat, ampak dobr, naj bo, ko je ravno Bond, pa ker je glavni igralec ok, da rečem za silo vredno ogleda.

Fotgrafija tedna

O delu, ker trenutno ni druzga

Objava je dolga, tak mal šlampasto napisana, predvsem gre za zapis nečesa, branje neizkušenim in nezainteresiranim močno odsvetujem.

V tem deževnem času ne počnem drugega kot utečene navade in hobije oz obveznosti, plus telovadim, plus se tipkam, plus delam, plus se hočem učiti.

In vse ful hitro gre, komaj je začetek novembra, že bomo na sredini. Sicer mi je fajn, da določen mesec pride, ker se enega naveličaš in je potem bolj zanimivo, ko nastopi nov, zamenjaš list na koledarju, dobiš plačo,..., je pa beda, na mojem delovnem mestu. Jao, spet smo zašli v službo, no pa kaj, sej je to pač zadeva, kjer človek preživi veliko časa, izmenjava mnenja, odkriva toplo vodo, se druži s kolegi, se izogiba velikemu šefu,...bla bla bla. In na začetku meseca je dela ogromno, da se ven ne vidim, ker imamo opravka z vsemi zamudniki iz prejšnjega meseca (za postrelt, vedno isti), potem so tisti ful pridni (ok, ti so ok), potem pa še pač tisti ki so obvezni zaradi kratkega plačilnega roka, kakorkoli, to kar razlagam ni sploh pomembno.

In sem celi teden delalaaaaaaaaaaa,....., pa se nisem ravno stegnila, oz, sem malo spet blefirala, ker, hm, šla sem na nov način, ki se mu reče čimmanj čimbolje, ker, hm, sem imela ene težave v preteklem mesečnem prometu, kjer se mi je pojavila izguba.

Danes se je napovedoval zelo delavni dan, zato sem bila že ob 7.05 prisotna in prisebna, takoj začela z delom, ki je že bil v kritičnih rokih, pa se napove, da bo ob 9.00 kolegij. Ja ok, pa gre celi oddelek na kolegij, ki je trajal eno uro. Ok, blazno dolgčas, gledala sem vse prisotne, poslušala direktorja, bla bla bla, proučevala sodelavce, ki v pisarnah vedno jamrajo, imajo veliko povedati, v takem trenutku pa so riti (taki ljudje so mi res čudni).

No, ker so med zaposlenimi, normalno tudi kake napetosti pride do tudi kakšnih sočnih(pa ne moraš tako se obnašat):

B: 'M. koliko časa pa ti nisi bila tok obremenjena z delom kot mi?'

M:'Tok časa, da tebe lahko skrbi!'

B: 'Ma, jebise!'

VSI OSTALI: 'Hahahahahaha!'

Potem sem pa šla spet delat, ful hitela, jao, in spet nekaj, presenečenje, sodelavec je pripravil poslovilca ob 11.00, ker zapušča naš oddelek, tipson je že zelo študiran in z zelo prijaznim in sipatičnim smislom za humor, kar bomo vsekakor pogrešali. Da ne govorim o požrtiji, ki nam jo je pripravil, 3 pice velikanke, in ogromno palačink s čokolado. OUJE!

Baje jaz ful čudno gledam, pa ne gledam ampak na določene momente pogledam tako čudno, da nevem, ampak zdej sem se pa kr zamislila, ker zadnja na to temo je bila pa katastrofa. Mi je šef, ker sem kao bila ful na netu (oz me je velikat dobil), mi je dal sedaj še nekaj več dela. Najprej mi je obrazložitev poslal po meilu, potem pa mi je še osebno prišel povedat, in seveda mi pojasnil, kako in kaj in me vprašal, če bo šlo. Baje, da sem mu poslala tak pogled, da se je kr ustrašil, in še rekel je da gledam tako, da ne ve kaj to pomeni, ko pa je odšel, so se pa še drugi smejali, ker res šef se je dobesedno ustrašil, skoraj, da je rekel, 'A, ne Ana, ne sej ni treba!' in bi zbežal ven, no tako je zgledalo.

Neee, ni nam dolgčas, če ne drugega se spotaknem ob odprt predal. Skrbim za sproščeno vzdušje, sej to ni nič narobe! Pa po tanovem pijem ljublčjansko vodo iz pipe, je bilo rečeno da hujše kot diareje ne moram dobiti.

Pločevinka piva!

Je dandanes bolje?

Najprej moj odgovor. Meni so določene stvari boljše, določene pa slabše. Težko se je opredeliti glede tega, sploh pa zato, ker je vsak človek individualen in na stvari gleda in jih sprejema drugače, tudi času in gospodarskemu razvoju primerno.

Ko sem danes, po tako lepih in turobnih praznikih, sedela v pisarni, gledala v komp, pa skozi okno, pa se vrtela na stolu, in zopet razmišljala, da niti ni tako naumno, če bi lahko dali vsake toliko časa noge na mizo, sem imela v mislih, da moram mesec začet pozitivno, z dobrimi mislimi, se truditi biti bolj prijazna do vseh, vsem pomagat, pojasnit, če me kaj vprašajo, malo bolj pogosto dvigovati telefone, itd, pa mi je uspelo, da nisem pozdravila šefa, ko je prišel v pisarno, ker sem bila tako zatopljena v nevemkaj, mogoše v kak račun, mislim pa, da nisem bila na netu, tokrat res ne. Jojjj, sem si mislila, evo sem že spet zamočila, in sem si zasveto zadala, da moram biti glede takšnega bontona bolj prisebna, tako od sedaj vedno, ko kdo vstopi, usmerim pogled k prišleku. In kaj je sledilo, šef je v drugo vstopil v pisarno, ko sem imela ravno polna usta banane. Rekel mi je 'Ana dobertek!', jaooo, jaz pa razumljivo, hvala nisem mogla rečt, ampak sem le zmomljala en 'eaaahaaa'. No, sej bo bolje.

In potem, nevem po kakšnem naključju, sem se soočila s pisarniškim redom iz leta 1870. Prinesla mi ga je ena sodelavka, bolj za foro kot zares. In sem zadevo z veseljem prebrala. Pa navajam nekaj točk iz omenjenega reda. Zadeva je kar zanimiva.

• Najstarejši nameščenec je odgovoren za čistočo pisarne.
• Med pisarniškimi urami se ne sme govoriti.
• Malica je dovoljena, vendar se delovni proces v tem času ne sme ustaviti.
• Enostavna obleka je predpis. Osebje ne sme nositi svetlih oblek in lahko nosi le urejene nogavice. Galoše in plašči v pisarni niso dovoljeni, ker ima osebje v pisarni peč. V zimskem času vsak prinese 2 kg premoga s seboj v službo.
• Potreba po tobaku, vinu in žganih pijačah se smatra kot mesena šibkost in je zaradi tega prepovedana.
• Ženske uslužbenke se morajo držati pobožne življenske usmeritve.
• Bolni uslužbenci ne prejmejo nobenega plačila, zato mora vsak dajati na stran, del svoje plače, da v primeru nezmožnosti dela, ne zaide v težave.
• Vsak uslužbenec ima dolžnost, da svojega šefa informira, kaj o njem govorijo službeno in privatno.
• ...
• ...

No to je le nekaj, tako najbol sočnih, vsaj za moj okus. Drugače pa meni najboljša stvar, ki jo lahko počnem v pisarni je gledanje skozi okno. Ha, ha, ha, to bo treba v prihodnosti prepovedat.

Buča,noč čarovnic, praznik žensk?

Kot že nekaj let, redno izdelam sovjo bučo. Letošnja ima nekoliko večje oči, naj ima to poseben pomen. In praznujmo, kaj že res? Hm, ja, tu bi se dalo razpravljati, ali je to nekaj, kar je v nasprotju s krščanstvom, kar je inkvizicija preganjala, istočasno pa naredila veliko napak, ali je to nekaj komercialnega kar kopiramo od američanov,v resnici pa to izvira iz Evrope, morda drži tista, da tako pozdravimo duše umrlih, hkrati pa se branimo zlih duhov. Pa naj bo kar koli, mene bolj zanima, zakaj praznik žensk, zakaj naj bi bile v večini ženske čarovnice? Zakaj? Seveda imam odgovor, saj je tako preprost. Za čarovnice so nas oklicali moški. Normalno. Tako so se v starih časih borili proti feminizaciji. Že od mekdaj so se imeli za nekaj več, za vladarje v političnem in cerkvenem življenju. In ker ženske niso imele nič slabših možgam, so bile sposobne prav takih stvari kot oni, če ne celo še več. In to pa jim je šlo v nos. In potem so se začeli bajni pohodi proti čarovnicam. Moški niso mogli prenesti, da bi lahko ženske, ki niso obiskovale njihovih univerz in teoloških predavanj, imele moč nad življenjem in smrtjo. In zakaj so bile na takem udaru predvsem ženske? Ker so vedno znale zdraviti, znale so prisluhniti skrivnostim zemlje, poznale zelišča in jih v pravem trenutku iz srca uporabile za pomoč sočloveku. Ahhh, slabo so končale, žal, ženske so bile že od nekdaj predobra bitja.

Bratec, vsenajboljše!

Že 25 let je od kar sem dobila brata, ...........

čestitam ti ....

želim ti ....

upam da.... '(ti bo všeč darilo, drugače povej, imam račun, lahko zamenjam, hahaha)'

don't ask me what that means

Trenuno sem si zaželela, da napišem o nečem, pa raje ne bom, sem si premislila, da ne bo kdo mislil, da sem res zmešana, čeprav, iz bistva zadeve, lahko rečem sama, da malo pa sem že, če se temu lahko reče zmešanost, ker v bistvu je to dar.

Kraljica

Zgodovinski dogodek, nimam nič proti, od navdušenja pa tudi ne skačem. Bi me pa zanimal podatek, koliko je vsa zadeva državo stala?

Ok, včeraj sem se že zjutraj namenila, da grem na prešerca gledati kraljico in seveda ji mahati. Ja, nisem je videla, žallll, pa sem bila tam, pa, v bistvu je kraljica prišla prepozno, ko mene ni bilo več tam. Usoda je pač želela drugače. Pa mi je bilo potem zvečer že malo žal, ah, mešani občutki med tem, kaj bom imela od tega in med tem, kaj mi to pomeni, če jo vidim.

Pa sem se danes usedla na okensko polico, odprla okno in gledala, ravno ob 10.00, so krenili iz hotela, ob 10.02, pa je kolona avtomobilov že odpeljala kraljico. Katera točnost! Sedaj sem vsaj malo potolažena, da sem vsaj videla odhod (vsaj nekaj).

Dva dneva me že daje neka čudna bolezen. Preprosto govorim, govorim čisto preveč, oz skos govorim, čebljam, klepetam, vsevprek, s komurkoli, v bistvu zelo nenavadno obnašanje, in mi je danes že ratalo malo nadležno, ker ni moje pristno, in ne vem zakaj je do tega pojava prišlo, tak da se moram prov prisilno nazaj držati.

Ne vem, zakaj je mene tako enostavno pripraviti do tega, da neredim kako p****.

Včeraj izbrano, danes kupljeno. Sem se kar malo stegnila.

In ko zaspim....

Jaz zagotovo nisem oseba, kateri bi zadoščalo le 4 do 5 ur spanca. Zato mi ni jasno, zakaj potem berem knjige še dolgo v noč, če me potem posledice spravijo ob pamet. Zjutraj zaspim, in jaoooo, potem se pa z vso hitrostjo začne dogajati. Letam med sobo in kopalnico, istočasno se umivam in oblačim, zraven pa razmišljam, kako naj sploh pridem v Ljubljano, saj v stanju takšne raztresenosti zamudim še zadnji sprejemljivi bus.

Zakaj se dogaja to, da takrat, ko gre že tako vse narobe, gre potem še bolj vse narobe:

-nogavice vlačim na noge, pa ne gre

-zapestnica mi pade pod posteljo

-ure ne uspem pripeti, ker se zatika

- majico že vsa besna obračam, pa tudi ne gre

-parfum,parfum špricnem v prazno, katera beda, a vseeno bolje kot, če bi nacentrirala v oči

- najhujša stvar pa je, da se potem še oglasi budilka, jaoooo, adijopamet, kaj sedaj cvili, če prej ni, mislim je, pa je nisem slišala

Drugače, pa, sedaj sem že na mestu, spet tvegam in skačem po netu, itak mi je usojeno, da me šef skoraj vedno dobi, tak, da je itak vseeno, pa kaj, pa kaj, pa naj kaj reče, ...., jaz se ne dam, jaz vztrajam.

Ampak, kljub slabemu začetku, mislim, da bo danes fajn dan, morda se mi celo zgodi porcija sladoleda.

Pa preživela sem zobarja, ni tok bavbav, kot jaz to doživljam, in nisem kritični primerek, sam pač se bojim in se bom bala, in ne, ne bom se navadila, pa je rekel zobar, da bi se že lahko.

Pravilno, a neuporabno, ali morda, naslednjič bodi tiho

Joj, na faksu mi zadnje čase res postaja vse bolj všeč. Ha ha ha, bolj ko sem ven, bolj me še vleče tja. In hodim na predavanja,čeprav, hm, ne bi mi bilo potrebno, ampak res mi je fajn, preprosto uživam v poslušanju zadev, ki so se mi zdele še pred dvema letoma popolni bavbav, da ne rečem celo beda od bede.

In včeraj profesor vpraša: Koliko bo vrednost Krkine delnice čez 355 let?

Ja valda, kao, tok let naprej, kako naj vem? Hmmm, misli, misli Ana, dejmo, dejmo. Tapametni in tapridni so se takoj vrgli v računanje z vsemi možnimi formulami, 'uf, to ni zame sem razmišljala, formul ta moment niti ne znam, po matematično si tu sigurno ne bom mogla pomagati, to sem pa prepričana, itak pa matematiki samo posplošujejo, in potem nekaj predpostavljajo in potem še sklepajo. Hm, kako naj se rešim svojega problema. In se spomnim, jaaaa, bom pa še jaz malo posplošila, nimam kej zgrešiti, bolje kot da sem tiho, zato prepričana v voj odgovor strokovno izjavim. 'Jaaa, hm, če tako pogledamo in malo posplošimo, glede na to, da je časovna doba zelo dolga, lahko zagotovo rečem, da bo vrednost Krkine delnice visoka, nizka, ali pa Krke takrat sploh več ne bo.' Bramisimo, odgovor je bil več kot popoln, pri profesorju pa je sprožil, da nam je povedal sledečo štorijo:

Sta se peljala dva izobraženca z balonom, in ju je zajela megla, zato sta se izgubila.

Izobraženec 1: In kaj bova sedaj, ko ne veva, kje sploh sva?

Izobraženec 2: Spustila se bova dol, na zemljo in vprašala po lokaciji prvega, ki ga bova srečala.

In res se spustita dol, srečata tujca, in....

Izobraženca: Gospod, rada bi vas vprašala, kje sva?

Tujec: V košari od balona!

Izobraženca, se brez obotavljanja odpeljeta nazaj gor,....

Izobraženec 1: Tale tip je bil pa zagotovo ekonomist!

Izobraženec 2: Kako pa to veš?

Izobraženec 1: Zato ker oni vedno podajo pravilen in neuporaben odgovor.

Veselje, preventiva in rezultat

Ker vreme in letni časi, ki so nastopili in bodo, ne dopusčajo ravno najboljših rezmer za tek, je treningov vse menj, potem pa ugotovim, da v celih 14 dneh nisem sploh nič naredila zase. Absurd! Ko nebi bilo v okolici Gradišča medveda (kao, če je to res), bi šla vsaj na sprehod tja.

In sedaj, alternativa so dvoranski športi. In letos bom aerobična. Smrk, smrk, smrk, kako mi je hudo, ker ni pilatesa, sej morda, upam, da še bo, da se bo našlo kaj kar mi bo ustrezalo, pilates je res zakon. No pa če ne bo šlo drugače, se bom z aerobiko kr morala sprijazniti. Kaj je vsa poanta teh skupinskih vadb, da preprosto uživaš v njej, da se do onemoglosti mučiš, mučiš sam sebe, pri tem resno razmišljaš, joj kok sem trapasta, a je res tega potrebno, potem pa ko vidiš, da se okoli tebe muči še cela skupina žensk, ti zadeva postane veliko lažja in bolj sprejemljiva. Komentar na trenerko-voditeljivo, hmmm, res nas goni. Ampak, če je treba, je pač treba, če je veselje, je pač veselje, če je pa obsedenost, je pa pač obsedenost.

Sveža podoba, sveže misli, novi cilji, isti smisel

Evo, tu je nova podoba. Pa da pojasnim, ni mi všeč, ni mi všeč, ampak bo ostala takšna naslednjih vsaj 6 mesecev. Preprosto se ne moram poistovetiti z njo. Ne predstavlja mene, tak kot bi to lahko. Pa še nekaj več je pri tem. Da sem jaz neverjetno izberčna, ali pa celo neodločna, tu se postavlja vprašanje; ZAKAJ? Odgovor pa je, da zato, ker vem, da je vsaka stvar lahko še boljša, pa še perfekcionizem me daje. Del mene pa itak ni za razumet, ker ni s tega planeta.

Nova podoba je deloma tudi razlog, da se je nek del življenja končal z uresničitvijo, želja, ciljev, načrtov, sedaj pa sem si že postavila nove (vse visoko leteče). Smisel mojega življenja pa ostaja isti.

Tenkju K., ki si si vzela nevem koliko časa za mojo preobrazbo tu. Pa ko si bila tako potrpežljiva, ko sem bila jaz tako zahtevna: Ne, ne, ne, tut to ne, ni dobr, ni mi všeč, ne, ne modro, ne takšno, ne drugačno,...., he he he, se zgodi. Potem pa je obstalo na tej podobi, in drugi dan ti rečem, da mi tudi ta ni všeč. Js bi verjetno kr znorela. Zdej bo ostalo tako, še vedno nekoliko punčkasto, ampak dobro, sej prehitr prehod nikoli ni dober, zato jaaa, velike misli prihajajo.

Zvezde med priimki

Pa sem po dolgem času spet našla nekaj, da napišem, ampak čisto tako, pač kr nekaj.

Ko takole delam, dela, pa da semo ne delam, sem si našla še eno dodatno stvar, ki me malo zabava, oz, pogledam tudi iz firbca, če kakega pacienta poznam.

In sem se lotila obdelave takšnih in drugačnih priimkov. Med tem ko sem s svojim priimkom res nadpovprečno zadovoljna, obstaja vrsto priimkov, katerih nebi marala, oz ni variante, da bi se jaz tako pisala. Torej, sem res izbirčna, sam če je pa res, nekateri priimki so mi antipatični, spet drugi se ne ujemajo z imenom, medtem ko so eni prava katastrofa. Pa sem prejšnji teden malo poizvedovala za priimki posebneži.

Napisala sem seznam:

• Cimperman (to bi še šlo, ampak, če se le da, nop)
• Štrumbelj (no a sem lahko Štrumbelj)
• Kikelj
• Hvala
• Crnobrnja (tu si zlomim jezik)
• Težak (težak s takšnim priimkom, je težak na potenco)
• Skledar (halooo)
• Starina (nebi se počutila ravno fajn)
• Poglajen (a sem lahko raje poglajena)
• Šviga (?)
• Penca (je ok, če ti je ime PikaPolona)
• Fikfak (absurdno)
• Govedarica (ljubi bog, alternativa so Perutninarica, Kopitarica, Prašičerica,...)
• Čelofiga (ta zasede prvo mesto, res je carski)
• Prepeluh (?)
• Butala (se sliši kot budala)
• Pate ( a sem lahko raje Pašteta)
• Bagar (pač)
• Slaček (ja, Ana Slaček, neeeee)
• Široka (ja pa še ozka, dolga, kratka,...)

Anpak sem najdla tut enega fajnega, Anuša. A se ne sliši dobro Ana Anuša? Ha ha ha

No, konc traparij, mal sem se pozabavala tekom dela, da ni tok monotono, zdej pa grem naprej knjižit.