Nasmeh sreče!

V večini gre za srečo, ki jo lahko imaš na faksu.

Joj, včasih sem z glavo tolkla ob steno in se hudovala, zakaj za vrega mi ne gre in ne gre. In zakaj? Ker pač nisem imela sreče. In sem upala in upala, in se mi je le nasmehnila sreča. In to ne malo, zadnje čase imam toliko sreče, da mi 5 minut učenja zadošča za boljšo oceno, kot sem jo pred letom dobila s tedenskim učenjem. Jah, vse skupaj pa vodi v eno veliko zabušavanje in uživačenje. Nevem, morda je v meni kak dar jasnovidnosti v kar sem vedno verjela in sem šele sedaj sposobna da ga uporabljam.

In kako se mi je sreča nasmehnila nazadnje: Imeli smo kolokvij, za katerega je bilo potrebno predelati kar nekaj gradiva. No, jaz in moja naj naj sošolka= Liza, nisva najbolj vestni na fasku in temu posledično si tudi gradiva nisva priskrbeli. Neresno, vem. Dan pred kolokvijem sva opazovali kolegice kako se že piflajo iz zapiskov, ki so si jih čez vikend naredile. Joj, piflarke, kaj se morate takole kazati in me delati živčno, sem si mislila. Z Lizo se spogledava in ugotoviva, da bi bilo morda pametno te zapiske dobiti in jih skopirat. Joj, pa same te piflarke, ki naju ne marajo, katero prosit? Jaz odločim, nobeno, hkrati pa rečem, da bova jutri pisale bolje kot vse one, res sem si privoščila drzno in optimistično izjavo. Liza se strinja. In potem je dan ko bi se mogla učiti minil poln enih obveznosti, ura je bila 22.00, ko nisem znala nič, oz nisem vedela še niti kaj pišemo. Ah, sklenem pri sebi, da jutri sploh ne grem na kolokvij, bom že naslednjega toliko bolje pisala, da bom nadoknadila, hkrati pa mi je škoda hoditi v LJ in nič znati. Kličem Lizo,...., mi reče da je v bifeju, ja lepo, kaj pa učenje, tudi ona nima pojma. Ok, ok, se zmeniva da se slišiva zjutraj ob 8.00. In se res. Povabi me k sebi domov in ima idejo, da se odpraviva po nakupih, saj je kolokvij šele ob 12.00. In greva po nakupih, malo gledava, nato postaneva lačni in greva na pico. Fajn, vrneva se v trgovino. Kupovali sva salamoreznico. Ura je že 11.30, ko še izbirava in sva v dvomih iti ali ne iti na kolokvij. In ura je 11.40, ko se odločiva da greva, ker nimava kaj izgubiti. In res, na poti do faksa, jaz iz torbice privlečem 6 sprintanih prosojnic iz vsakega poglavja 2, katere sem zjutraj sprintala zaradi slabe vesti. Berem na glas, Liza ponavlja za menoj. Še enkrat in še enkrat. Evo znava, tole zdaj znava, koliko gradiva je skupno zanima Lizo, ja ene 100 prosojnic, znava jih 5, torej nekaj možnosti imava le. Fajn, prispeva na faks, in nama je takoj žal da sva prišli, sicer sva za las ujeli. In piševa, se obe nasmejiva, ha ha ha, kako lahko. Dva vprašanja od treh sva znali. Imava pač srečo, da sem jaz sprintala ravno to snov in sva si jo prebrali. Se pozanimava, kej je pisala druga skupina, ooo, to pa nebi znali nič. Nato čakamo rezultate, jaz prva opazim 19 od 25, fantastično. Kličem Lizo, koliko imaš, mi reče, da bo takoj pogledala, čakam, čakam, držim pesti, in ona se začne smejati, 19 imam toliko kot ti, pa to ne mora biti res, ha ha ha. Podirava vse rekorde. Bo treba povprašati po rezultatih piflarke. Vendar ni bilo potrebno, so kar one prišle k nama, v mišljenju da sva midve pisali full slabo. Kok imata, kok imata, ja kok?, dobr sva pisali, pa ve? 13, 14, 15, 10, aja, se začudiva midve, midve imava pa 19. In sva bile razglašeni za piflarki, ha ha ha. Razlika je ta da bova imele naslednjič zopet srečo, one pa se bodo piflale.