Ko se moram učit, jaz počnem vse možno drugo, seveda v upanju, da bom imela drugi dan na kolokviju nepričakovano razsvetljenje znanja. Razmišljam in si odgovarjam na razna vprašanja, ki se mi postavljajo.
In tokrat, so me prešinili dvomi v moj študij in smer v katero grem. Je to to, kar želim? Ali imam cilje?...........Ali preprosto, se samo matram s temi težkimi predmeti, od katerih itak nič nimam?
In sledi ena dolga, dolga kava. Seveda ni pomembno ali je kava ali sok. Važno, da je tisto, kar h kavi paše, in sicer pogovor, debata, delanje gradov v oblakih.
Tokrat pa z izjemo mislim, da to le niso gradovi v oblakih, ampak, da je zadeva lahko realna, če jo pač realiziramo.
S kolegico sva bili na kosilu. V restavraciji pa se nama je pridružil en tip, ki ga iz faksa poznava že 3 leta, v življenju pa še nisva govorili z njim. Malo smo debatirali, predvsem o tem kaj mislimo delati po koncu študija. Seveda "biznis", vsi bi delali "biznis", ko pa te natančneje zanima kaj konkretno, pa nastane tišina.
In nato, ko je ta tip v nama s kolegico ponovno sprožil željo po "biznisu", sva nujno morali iti na dolgo, dolgo kavo, da zadevo prediskutirava. Idejo imava, že dolgo, in sicer je le ta že tako napredovala, da je skoraj že popolna, hkrati pa se nama je porajala tudi nova. Torej, podjetnik bi rekel, če imaš idejo, imaš torej vse. Zagotovo nimava financ, vendar to dandanes ni več tak problem. Imava pa bistvo, in to je, da verjameva, da je najina ideja prava in posledično ključ do uspeha.
Uuuuuuu, dobr se sliš, tooo bo denarja!! He, he, he, sam je vseno malo smešno, da bi bila jaz in meni podobna kolegica, čez kako leto šefica podejtja.
Še bi lahko pisala, samo moram iti za trenutek še malo v sedanji čas in se lotit učenja za kolokvij.
0 komentarji:
Objavite komentar