Ljubljana in malo miksa

Nevem zakaj, ampak, zadnje dni, tedne, mi pisanje kar ne gre od rok. Če je že čas se raje butnem v kot postelje in mal berem knjige.

Ugotovila sem, da je potrebno biti strpen do nosečih deklet/punc/žensk, do starejših, do zaljubljenih, do pubertetnih, do tistih v drugi pubetreti, do sorodnic, do tipov brez stila, do ...., vsi takšni so mi tako ali drugače šli zadnje čase na živce, ali pa sem se celo sprla. Nevem zakaj? Sigurno ni krivda v meni, 100% ne, pa tudi če nisem prilagodljiva, ker v tolikšni meri res ne rabim biti, je pa dejstvo, da sem občutila da so mi vsi ti primerki hoteli na nek način pridigati. No, bom zdej mal bolj strpna oz. razumevajoča.

Močno sem protestirala, ko me je nekdo naglasil z gospa. WAT? Sej nevem , kako bi se počutila, ampak gospa, pa res še nisem, tako in drugače.

Žurka Jerneja diplomira, je na nek način uspela, na nek način je bilo pa malo bedno, anpak vseeno, ok.

Srečanje, ki sem ga organizirala je tudi uspelo, udeležba 100%, res sem bila presenečena. Vsi smo bili srečni in veseli.

Nedelje, grem s Katjo v LJ. Ne obiščem pogosto oz. skoraj nikoli ob nedeljah Ljubljane. Fajn, luštno, tak malo bolj umirjeno vzdršje. Jeeee, še danes se mi poje pesmica "Jaz sem bolezen zaiglala, vsa se mu pledala, samo da skupaj sva bilaa aaa a aa aaaa!" Carica, brez konkurence.

Pa sva šle najprej malo peš, potem pa rikverc in na slavno vzpenjačo, u jeee, turistke, med samimi tujci, pa na grad, na stolp, dovoljenje za fotografiranje je všteto v ceno, gibnaje pa na lastno odgovornost. po razgled.

Zgodilo se je

Predvsem je bil to teden, ko so straši v Grčiji, sestrica v Londonu, jaz pa skupaj z bratom in atom furam življenje tle doma. Mislim, da ni panike, je vse v najlepšem redu.

Drugače pa je bil to teden, v kateremu sem ful ustvarjala, takšnih in drugačnih stvari. S K. sva se dobili 2x, da sva nadoknadile za nazaj pa še mal za naprej. Bila sem na faksu (pripetljaj za v zgodovino). Zopet sem delala, razen 2 dni, ko sem res rabila, da sem doma. Pa pri bratrancu sem bila, v novem stanovanju. Na poti do Radovljice smo zašle 5x, ko smo se vračale domov pa 1x, za volanom pa nisem bila jaz, ne to bi bilo preveč ekstramno početje zame, tok leva pa še nisem. Potem sem bila pa še na prvi ravi diplomantski fešti. Bilo je ok, morda nekoliko preveč v stilu fdv-ja.

Ker že dolgo nisem nič sladkega spekla, ali kako drugače spacala, in sem bila en dan doma, brez dela, oz sem si najdla delo, sem se odločila, da bom naredila piškote. Kupim si sestavine in začnem. Najprej testo, iz testa krugliice. iz kruglic pa pravi, pravcati, okusni, slastni in estetski jurčki. Drudi dan sem jih nesla v službo, in ja, baje bom imela sedaj še proste dneve.

Že nakaj dni sem razmišljala in se spravljala k dejstvu, da bi bilo morda le pametno razviti kake fotke iz Avstralije in vse skupaj urediti v neko smisleno celoto. In sem se odločila, seveda sem investirala kar nekaj premoženja, da je sedaj izdelek tak kot je, urediti 450 slik v smiselno celoto pa tudi ni kar tako, zadeva potrebuje veliko prostora in časa, pa vendar, ko je naredeno je super.

Potem je prišlo do tega, da se je bilo potrebno zmeniti in pripravti darilo za našo diplomantko Jernejo. Po kakšnem naključju je vse padlo name. Ana bo to, Ana bo uno, ane, seveda, ja, pa dajmo. In sem mogla razmišljat, kaj pa kako, pa ker res nisem bila še na taki zadevi in pojma nimam kaj se nese za darilo, in sem se domislila, da bo darilo vsebovalo nekaj sladkega, nekaj zabavno šaljivega in nekaj resnega. In sem se sporbala v kreiranju, ustvarila majčko, katera je na koncu res dobro izpadla. Potem sem pripravila še eno sliko, za katero sem vedela, da si jo celo želi, za na hrbtno stran slike, pa sem pripravila napis. Jeee, darilo je bilo popolno.

Moram malo reklame za Enzota v Domžalah narediti. Res naredijo dobr, zelo dobr.

In ponovno en moj kaligrafski izdelek, kjer sem popisala prazen list.

Moji pacientki

S Tedy je zadnje dni kazalo nekam čudno, tak da nismo vedleli kako in kaj bo. Pa smo šli k veterinarju in zadeva se je uredila, sedaj se zdravi, higiena in crkljanje je na višku, spet jih preveč razvajam. Tedy je sedaj že bistveno bolje, mal sicer deluje zaspana.

Mili pa, ona pa je pokora, ona se pa pusti razvajati, pa ona se mora skos stiskat, tok se prilizuje. No tle sem jo dala spat in ona je zaspala.

Misija kino

Misija kino vendarle uspela! Kljub komplikacijami!

Mamma mia, še ena poroka, krasen film, ful fajn film, vzhičenja polno, metalo me je iz zica, pela bi, plesala bi, jao, res krasen film, glasba!

Btc območje, preplavjeno z pijanimi in zakajenimi mladoletniki,wcji v Koloseji, fuj in fej, sprehod do avta v garaži CityParka, dobim kurjo polt, gnusi se mi, strah me je! Kam gre ta svet, kaj še bo! Ležijo po tleh, počnejo stvari, javno, mečejo se ob avte,razbite steklenice, kričanje, hihitanje, razmišljam kako bi prišla iz drugega nadstropja garaže na način, da bi se jim uspela izogniti.

Ko pridem domov pa pof, mail, nova informacija, še ena nosečnica na pohodu, prepletanje veselja in žalosti, zakaj, ker je noseča moja voditeljica piilatesaaaaaaaaa.

Lubenica party

Imeli smo eno veliko lubenico, in jedla sem jo cele 4 dneve, večinoma jaz, pa malo še kdo drug. In sem se je kar zelo najedla. Ostalo pa jo je tretjina in ker se mi je zdelo, da verjetno, če ne do sedaj, tudi sedaj ne bo nobenemu teknila, zato sem jo danes odnesla Meti. Pa naj ima ona lubenica party. Ampak ta koza je res abnormalna.

Začela je jesti, kot, da ni jedla že tri dni, potem je enkrat pljunila vame, vmes je norela, premetavala lubenico, na koncu mi je kazala že jezik. Pojedla pa je vse, še lupino. Pohvalno!

Politika je kot tekačica

Pa bom o politiki, ko je ravno predvolilno vzdušje, čeprav politike nimam najraje, a o njej včasih vseeno malo razmišljam.

Povod za pisanje je današnji orientacijski pohod naše politične elite po Tivoliju/Rožniku. Da je zadeva bila uspešna, so morali levi in desni delovati složno, vsi za en cilj.

Kakšna misel se mi je utrnila. Politika je kot tekačica. Zakaj? Ker obe premagujeta razgiban teren, obe imasta določen cilj, obe podpira leva in desna stran, obe se srečujeta z ovirami, dolgimi in kratkimi progami. Tako politika, kot tekačica, morata biti zdravi, uravnovešeni, vztrajni, pemetni, da lahko zadovoljivo funkcionirata.

Vendar je med obema ženskama ena bistvena razlika! Tekačica je popolna, medtem ko, pa politika ni!

Tekačica si kupi dobre tekaške čevlje. Par čevljev vsebuje levi in desni čevelj, in oba sta enaka. Neuspešna bi bila tekačica, če bi na eni nogi nosila čevelj za pronatorje, na drugi nogi pa čevelj za supinatorje. V politiki pa je ravno to, levica in desnica sta si različni, nasprotujoči in mnogokrat ovirajoči, zaničujoči. Enkrat eni, drugič drugi, nikoli pa ni OK, in vrtimo se v začaranem krogu, nemesto da, bi tekli maraton.

Na današnjem orientacijskem pohodu se je nekoliko pokazalo, da je zadevi res tako, da če želijo lahko delujejo enotno, da so lahko malo bolj usklajeni in da vsi vedo, kaj jim je početi. Desničar je izjavil, da je namen njih vseh, da čimhitreje skupaj dosežejo cilj, levičarka, pa je izjavila, da kdor dela tudi greši, bistvo pa je, da zna napako popraviti. Če združim ti dve izjavi, dobim popolno politiko: treba je delati, vsi imamo isti cilj, sodelujemo, skupaj lahko grešimo, skupaj popravljamo napake!

A politika bo še dolgo nosila različen par tekaških čevljev. Pa veliko zdrave pameti ji želim, ko vsak dan tečem po Krtini, občutek pa imam kot da v tem kraju ni prebivalcev. Pa če bi imela majico M, bi se malo bolje počutila.

K vragu, pa komarji!

Ne najdem ene pametne teme o kateri bi pisala, ali pač, sem samo preveč lena, ali pač nimam volje, ..., malenkosti pa se vseeno dogajajo, malenkosti pa so na določene trenutke pomembne in odločilne, tiste, ki pišejo zgodovino in tiste iz katerih se razvije nekaj večjega.

Kakorkoli, mineva dan za dnem, bistvene novosti se ne dogajajo. Zgodaj zjutraj vstajam, da uspem biti na delovnem mestu že ob 7.00, potem dan mine, in kmalu je ura 15.00, ko končam. Potem doma, ali kaj skuham, dokončam, pospravim, operem, potem se "še vedno" le poskušam učiti (danes sem ta problem celo razložila šefu), potem pa je že večer, ko gledam TV ali berem knjigo, in vsak drugi dan skrbim za redno rekreacijo.

Nazivi, ki sem jih v teku enega meseca pridobila v "službi": Ana, gospodična Ana, kolegica, punčka, piščanček, naša tamlada, naša deklca , tapridna, tanova, "referentka" (ta mi je še najmanj všeč),..., in drugi, ti pa se najbolj pogosto ponavljajo. In všeč delo mi je, res všeč, včasih mal monotono, spet drugi dan pa zelo rzagibano in pestro, odvisno, kako nanese.

Danes je bil neverjetni pripetljaj, dan se je že zjutraj začel zanimivo. Potem pa, ker je v zavodu pretekli teden potekala licitacija računalniške opreme, pri kateri je sodelovala ena pod mojih sodelavk, so se še danes pri njej oglašali kupci, ki so še pobrskali, po seznamu, kaj je ostalo na razpolago. Pojavil se je en Rudi, zgledal je normalno, čist bister človek, mi je deloval, in je prišel povedat, kaj bo kupil. Kolegici je moral le sporočiti, svoje podatke, ime, priimek, naslov, da mu bo zavod lahko izdal račun. Človek ni vedal, kje je doma. Njaprej hoče povedat, potem reče en kraj pa hišno št., potem si premisli in reče da ni pravo, potem spet ful razmišlja,...., men je šlo vse bolj na smeh, spogledala sem se s kolegi v pisarni, vsem je šlo na smeh, hahaha, kaj takega pa še ne. No potem nismo izvedeli, kje je revež doma. Potem reče, da bo naslov sporočil naknadno. Po kaki uri, dobimo klic in on nam sporoči kraj in hišno, o občini pa še vedno ni vedel v katero spada.

Ah, tudi take stvari se očitno res dogajajo! Nebi verjela če nebi vedela. Men osebno se zdi, da kolikor toliko normalno razvit človek, v kakršnem koli stanju, pa je le ta lahko zelo beden, pa že mora ločiti, ali spada v Domžale, Moravče, Ljubljano, Brežice, Postojno,..., vedeti občino v katero spadaš je pa ja nekaj res osnovnega in nezahtevnega.

Še nakaj, v zvezi z ničemer do sedaj, ampak samo tako v vedenje: Ne maram tipov, ki se nalivajo z alkoholom in ne maram vulgarnih tipov.

Ne maram, in zelo sovražim komarje. Kljub vsem mojim prizadevanjem, da bi se jih izognila, me pikajo, le zakaj? Pa, danes sem zopet imela na planu tek, in sem šla lavfati, full sem se našpricala z anti insekticidnim sprejem, pa me je vseeno sredi teka, en nadležen komar ornk pičnil v rit, joj kok me to pojezi, ob živce me spraqvi!

Učim se!

Ker so počitnice že čisto predolge, sem se spravila početi nekaj novega, kar že dolgo nisem počela.

Danes sem naredila velik kora, prijavila sem se na izpite, zdej se bom pa učila, učila, učila,..., hahaha, upam tudi na kak rezultat.

Mal oz. popolnoma sem iz forme, tak da, nevem, nekam težko je sedeti ob knjigi! Ah, bo že, itak, ....

Utrinki

Dogaja se, dogaja,...., jaz pa nič ne pišem, pa bi lahko vsak dan napisala kaj lepega.

Sedaj sem že kar v celoti v starem načinu življenja, izven sanj, v realnosti. Našla sem si delo, za katerega lahko rečem, da mi zelo ustreza, mi je zelo všeč, zato grem vsak dan z veseljem ponovno v Lj. Kolektiv me je zelo lepo sprejel in se med njimi krasno počutim. To mi sedaj vsak dan krajša dopoldneve vse tja do 15ih oz 16ih. In potem se vračam domov ponavadi utrujena, kaj malega še postorim, več ali manj pa je že konec dneva. In ko sem ravno v Lj, sem v petek prvič po dveh mesecih malo obiskala trgovine. Da vsaj vidim kaj kej imajo, v katero smer gredo jesenske modne smernice. Ti šment, v bistvu sem se popolnoma odvadila hoditi po trgovinah.

Ponovno tečem, tečem, tečem, huraaa. Res, in zelo mi odgovarja, v bistvu sem to zadnje čase že kar malo pogrešala.

Liza, Lizaaaa, o ti moja Liza. S kakšno novico si ti meni postregala na začetku tedna, še sedaj si nisem na jasnem. Najprej sem bila presenečena, nato vesela, potem pa kar naenkrat panična, jao, neverjetno sem vesela zate, ampak, preglavic si mi pa naredila malo morje. Kaj bom sedaj jaz, si mi dala krepko misliti! A baje nama bo vseeno složno uspelo! Torej 23.2!

Če si nekaj zelo močno želiš se ti želja izpolni. Saj jaz se mi zdi, da sem o tem že enkrat govorila. Videlaaaa sem ga, prav zares, razen, če sem imela privid!

Neverjetno me preseneča kako je Slovenija majhna, pa ne samo to, kako je majhen Svet. Torej rek, da vsakdo pozna vsaj dvesto petdeset oseb in do kogar koli na tem planetu ga loči samo sedem ljudi, v resnici res velja.

Ni ga boljšega užitka, kot vzeti bicikel, se odpraviti z njim na vrh Sv. Trojice in se potem spustiti navzdol!

Sydney 2 oz. mesto v katerega se preprosto zaljubiš

SYDNEY

Našle smo prekrasen razgled in ugotovile:

Sydney je čudovito mesto!

Sydney je mesto mostov, plaž in vodnih poti!

Sydney je mesto raznolikih kultur!

Sydney je mesto številnih muzejev!

Sydney je mesto znamenite operne hiše!

Sydney je mesto olimpijskih iger!

Sydney je mesto mode!

Sydney je mesto z bogato ponudbo za preživljanje prostega časa!

Sydney je mesto z nebotičniki iz stekla in betona!

Je mesto v katerega se lahko zaljubiš!

Poleg vseh stvari, ki smo jih v Sydneyu počele, lahko rečem, da smo si ogledale skoraj vse, kar je bilo pomembnega videti, določene stvari smo si ogledale tudi po 4x, saj so nas tako zelo fascinirale. Zadnji dan se nam je zaradi vremena malo zalomili, pa nismo videle Blue mountains, škoda, vendar smo na ta račun, preživele celo popoldne v kinu in se neverjetno zabavale. Drugače pa, po res napornem potovanju smo si v Sydneyu organizirale življenje nekoliko drugače. Preprosto smo živele, kot bi bile doma. Kuhale, prale, likale, hodile po nakupih, hodile na pijače, gledale tv, šle na žurke, se rekrairale, sprobale vožnjo z vsemi možnimi javnimi prevoznimi sredstvi, res privoščile smo si življenje po avstralsko v pravem velemestu. Vse se mi je zdelo že tako domače in meni pisano na kožo, da mi celo ni bilo več zanimivo za fotkati, sedaj to obžalujem. Vseeno pa dodajam res skromen utrinek iz postopanja po Sydneyu.

Glavna železniška postaja.

Operna hiša, podnevi, ponoči, od znotraj, od zunaj, od daleč,od blizu, iz mosta, okoli, obdelala sem jo na vse možne načine, samo na predstavo pa nisem šla.

Katedrala, notranjost.

Odpravile smo se na izlet in krožila s trajekti po Sydneyjskem pristanišču. Peljale smo se mimo opere, pod Harbour bridge do Taronga živalskega vrta, ki je zelo velik in ima krasen razgled na mesto. Potem smo v živalskem v rtu ostale celi dan. Še vedno mi burijo duha te prekrasne ptice, ki se tu prosto sprehajajo, oz živijo na prostem. Šla sem tudi na predstavo pric, res neverjetna in čudovita predstava, ne morm verjet kaj lahko naučiš sovo, orla in vso ostalo perjad.

Slona pa, poglavje zase, celi dan.

Opice med opice, sej ni razlike!

Plaža en dan, plaža drugi dan, na prekrasne plaže smo naletele tudi popolnoma naključno.

Živeti v Sydneyu? Ja. V nizki, vendar prostorni hiši na obrobju mesta, pa vseeno samo 30 min od centra, saj javni prevoz tako dobro funkcionira.

Domov sva se s Tjašo vračali vsak dan zelo pozno ponoči, okoli 23ih. Jap, jap, resno, in takrat se je začelo delo vsakodnevnih stvari, kuhanje večerje, pranje cunj, likanje, umivanje, poležavanje, internet, pogovori z Jorgom in Mary, v glavnem smeha in zabave polni večeri.

S pospravljanjem sobe razumljivo nisva izgubljali dragocenega časa. Ne spraševati, kje sva imeli prostor za spati!

Znamenita enotirna železica monorail, ki pelje nekaj metrov nad tvojo glavo, je pa draga vožnja, vsekakor, ampak luksuz.

Ko smo med vsemi nebotičniki zagledale Sydney tower, je bilo takoj jasno, tega305 m visokega lepotca obiščemo, in žačele smo iskati pot, ki bi nas pripeljala do vhoda. Bravo mi, kmalu smo bile gor, seveda, spet so nas oskubili za kar nekaj dolarjev. Razgled pa, vau, pri soncu smo šle gor, počakale sončni zahod in šle v trdi temi dol, res veličastno. Mal smo gorenke, pa smo izkoristile to draho karto.

Ja vse smo študentke in zato poznamo StarBucks. Iiiiii, kok happy, naročimo, nazdravimo in nato, ooo, takšni trenutki so bili namenjeni predvsem za kratek počitek, oddih pred naslednjim našim podvigom.

Takole izgledajo avstralski šolarčki, dijaki, v uniformah, res smešni, hahaha, sam res smešni, in potem te skupinice korakajo po mestu in parkih v trgovinah, obnašajo se pa kot naši, preklinjajo, kadijo in mislijo da so frajarji, sam izpadejo še bolj smešni ker so v oblekah (pa kratke hlače in dokolenke, hahaha, res smešno).

Harbour bridge, impozanten, vreden občudovanja!

Pogled na mesto ponoči, fotkano iz Harbour bridgea.

Na mostu smo uprizorile en tek, šprint čez četrtino mosta, celotna dolžina je 503 m. Sej se lahko pohvalim, da je zmaga pripadla meni, v nasprotnem primeru bi mi bilo še nerodno. Ne vem kaj so si mislili sprehajalci oz ostali ljudje, v bistvu me pa sploh niso motili, nekateri so celo navijali.

Za nas punce je bil posebej znameni eleganten nakupovalni center Strand Arcade, zgrajen v bleščečem viktorijanskem slogu, od tod tudi ime Viktoria house, kjer se bohotijo trgovine najprestižnejših svetovnih znamk. Ko smo po celem dnevu šopingiranje odhajale ven, smo imele oči dobesedno izbuljene. Vse, vse, vse, prav vse mi je bilo všeč, vse je bilo v mojem stilu. Ta center mi še sedaj buri duha, ko spremljam oddajo avstralski top model, ki je smeman v teh prostorih. Prav te očala, ki so res nenavadna in jih Meta probava, privoščiti pa si jih ni mogla, je pred dnevi nosila avstralska manekenka na snemanju.

Iti domov praznih rok, nop, nop, odločitev je padla, s Kiki sva se podale v lov za gigantskimi pliškoti.

Čez dan zabava tako, ponoči pa drugače. Mal smo bile otročje, s Kiki sva bile 2cute. Lunaparka, pa ja, tokrat sem se zadržala in bila samo opazovalec.

Tale je pa mal prevelik, da bi bil pravi!

En sončen dan, smo odšle za celi dan na plažo. Prekrasnih plaž tu je ogromno, a celi dan smo se odločile nameniti le eni, težka borba je bila v odločanju ali bo to razvpito slavna Bondi beach, Manly beach ali nekoliko manj znana Coogee beaach. Zmagala je Coogee beach, in osločile smo se absolutno pravilno. Coogee beach (izgovorjeno guči), naš prvi namen je bil, da tam čakam prihod kitov, saj naj bi tja redno zahajali. Ja valda, slučajno takrat niso prišli. Dan je bil lep, plaža romantična, da se človek kar malo zamisle, ko občuduje vso to lepoto, šle smo na sprehod, na kosilo z razgledom, na pečine, tek po mivki, le kopale se nismo,....

Star čoln, le vesl ni bilo.

Enega izmed večerov, sva morali s Tjašo priti prej domov, ker nama je Mary obljubila, da naju bo peljala na pravo Karibatsko fešto. In res. Celo večnost je trajalo, da smo se po 5 pasovnici pripeljali do prizorišča. Take fešte pa še ne. Vse je bilo v stilu house patry. Najprej so vsi kuhali, sekali ogromne ribe, to se je tako delalo, da ne moraš verjeti, nato smo vsi jedli, nato pa vsesplošen žur, do jutranjih ur, oz ko sem hin zaspala na kavču. Udeleženci pa sami črnci, ženske z zelo dolgimi lasmi, takim mal nenavadnim obnašanjem in jaz in Tjaša, edini belki.

Po celi bajti so se odvijali raznovrstni plesi.

Proti koncu našeha potepanja tam doli, smo se odpravile nekoliko iz centra v Sydneyski olimpijski park, ki je v bistvu pravo mesto. Celi park, je umetno mesto, tako ogromno, s samimi hoteli in stadionom pri stadionu. Največji stadion je tako ogromen, da smo za obhod potrebovale skoraj 30 min.

Na enega izmed atletskih stadionov smo celo dobile dovoljenje za vstop.

Zadnji dan v Avstraliji. Kaj gremo počet. Joj, mene ima, da vidim to slavno pristižno Bondi beach. Napovedan je slab deževen dan, a kljub temu se odpravimo. Tam smo videle razbesneno morje in visoke valove, z nekaj pogumnimi surferji.

Ni bilo variante, da ostanemo tu, zato smo odšle v center, da zabijemo še popoldne, ki nam je ostal, kljub temu da se je vreme popravilo in je posijalo sonce, smo se odpravile v kino.


Hancock, je bil prava izbira, primeren, da se odpočijemo in malo razmislimo, da moramo ponoči ob 3.00 oditi na letališče.

Ampak po dveh urah filma, se ni nobeni nikamor ljubilo, zato smo se prešvercale v naslednjo dvorano in si ogledale še filmThe Dark Knight. Kakšno naključje, zadnji film v katerem nastopa Heath Ledger, sem si ogledala v njegovi domovini.

Konec dober, vse dobro!

Zvečer po 10 dneh sva s Tjašo začeli pospravljati najino sobo in zlagati stvari v ruzak. Potem je nastopil čas slovesa od Jorga in Mary. Nikoli ju ne bom pozabila.

Evo, to je zadnje dejanje mojega potepanja po Avstraliji. Skušala sem na čim krajši način prikazati čim več in deliti peščico fotk od vseh 4000, ki jih imam.

Bilo je fajn, bilo je nepozabno!

Vsekakor, Avstralijo priporočam!

Ne bom več izgubljala besed!, le to, da jo pogrešam in da se mi misli vračajo tja vsak dan!

V prihodnje pa imam idejo potovati nekam na sever ali pa na Karibate!