Puščava 2.del: Nadaljevanje poti na jug Avstralije

11.7 smo premagovali pot po puščavi na jug Avstralije. Ure vožnje po peščeni pokrajini, ki je postajala res vse bolj pusta, so se že začele krepko vlečt. Medtem, ko je bila pot na začetku še razburljiva in zanimiva, je bila sedaj že kar zelo mučna.

Potem proti koncu dneva pa so se na obzorju pokazali beli kupčki, bilo jih je vse več, ogromnih, majhnih, in kolikor daleč ja segel pogled, povsod sami beli kupčki. In vedeli smo, približujemo se naši postojanki, kjer bomo tudi prenočili.

Kraj imenovan Coober Pedy! Zakaj tako pomembno, zato ker je to podzemno mesto, vase kar se dogaja, vse je pod zemljo, neverjetno, neverjetno zanimivo. Beli kupčki, ki obdajajo mesto Coober Pedy, pa so posledica izkopavanja opalov, podzemlje je dobesedno preluknjano na vse konce.

Primer tipične hiše v tem kraju. Vhod, dvorišče, parkiran avto in veliko zračnikov, ki so speljani iz sob. Seveda, kot imamo pri nas hiše v dveh ali treh nadstropjih, jih imajo tudi tu, samo da jih imamo mi v višino, oni pa v globino.

Dnevna soba z vso opremo.

Kuhinja z vso opremo.

In potem smo noč prespali v hostlu, imela sem sobo št.14, he he he, v tretjem podstropju. Ja sej izgleda prostorno, samo, ko se pa zvečer sprehodiš po rovu do te sobe, pa je jao, tak malo čudno. V podzemlju je zrak drugačen, temperatura pa je zmerna, okoli 20.




Opali so lepi, zelo dragi, jeee, spet ena prepovedana fotka.

Mesto zunaj, nič kaj privlačno. Nekaj pa je, v teh razmerah imajo celo avtopralnico, kdo bi si mislil, čemu sploh služi. Šle smo tudi na nočni pohod po mestu, in smo ga tudi hitro končale, ker je bilo zelo strašno, pa kar veliko beračev, oz karkoli, tolovaji, ali razbojniki, kakorkoli, drugačni kot naši berači.
In potem smo pot na jug nadaljevali. In kaj se je zgodilo, edeni stvar, ki nas je na vsej poti še tolažila je bila asfaltirana cesta. Na lepem še te ni bilo več. OMG! Sledila je obilica prahu, ki je skozi zračnike in špranje prodirala v notranjost avtomobila, začelo nas je neprijetno premetavati, rukati, ah,..., spranje smo v avtomobilu začeli zadevati s cunjami. Zelo se je kadilo.

Potem pa ja, ustavilo smo se. Kar srce mi je zaigralo, ko sem se ozrla naokoli, veter je pihal, fulll. Pokrajina je bila, nepopisno lepa. Naš avto pa je res izgledal bogo. Vedno sem pogledala, če je moj ruzak še na strehi, in bil je.

Marko, v boju z lepoto narave.



Jaz naslonjena na močan veter.

Potem smo pa jasno pot nadaljevali, asfalt, neverjetno, spet je bil asfalt. Jah take table, pa povejo svoje.

Kot sem že omenila, smo se pogosto srečavali s cestnimi vlaki, temi dolgimi puščavskimi pošastmi, nekaj nas je celo prehitelo. Najdaljši je dolg nekaj več kot 50 m. Zelo so zanimivi, in postala je prav tekma, komu bo uspelo posneti lepšo fotko, ampak še vedno ne vem, kaj je na njih tako zelo zanimivega.


Potem so se na poti zašela pojavljati slana jezera, mnoga posušena, le še beli madeži soli, ogromni seveda.

Naslednji večer smo prispeli do kraja Port Augusta. S Tjašo sva prespali noč pri eni familiji, joj, kok sem bila tega vesela, samo če nebi privlekli k hiši vse žlahte, od mam, babic, vse do prababic in sosedov, sošolk, joj folka je bilo nekaj čez 30, vsi so prišli samo z namenom, da vidijo naju, midve pa hin, tik pred tem, da naju pobere.

Noč je bila, kratka, dolga, sploh nisem imela občutka, samo vem, da bi pa takrat spala, spala, spala. Zajtrk, nevem, družina naju je tako padenala, da je bilo kar joj, zjutraj pečena jajca in klobase, in nevem kaj vse, jaz pa vsa kisla kot limona.
Od familije smo se potem hitro poslovili, prekratko je bilo, da bi navezali, kakšne dolgotrajne stike.

Naša grupa pa je ponovno spakirala stvari, naložila na novo vozolo in odpeljali smo se do Port Periea.

Vmes smo imeli še postojanko na eni ovčji farmi.





V Port Perieu smo dobili na razpolago eno dvorano, kjer smo v vsej skromnosti preživeli noč.

Drugi dan zjutraj smo se odpravili na pot do Adelaid, kjer smo imeli sredi dneva let za smer Sydney!

Sydney pa je bil moja zadnja 10 dnevna postojanka na tem potovanju. Vse o puščavi se s tem postom zaključuje, bilo je lepo in nepozabno, mnogo se je zgodilo, tudi kaj sem ušpičila, veliko sem pozabila napisati, bistvo je, da sem preživela in doživela tovrstno izkušnjo/preizkušnjo.

V nadaljevanju pa vse o dogodkih iz Sydneya, katerih pa ni malo;)