Nadaljevanje 5 dni v puščavi: 1.del: Uluru

Nadaljujemo pot. In smo se 9.7. že zgodaj zjutraj odpravili na letališče v Cairnsu. Kam že res? V puščavo, v središče te rdeče dežele, pogledati zakaj za vraga se ji reče rdeča celina, če pa smo tu že nekaj dni opazovali zeleno in zopet zeleno gmajno, vodo in vseee. Iti v puščavo, vsekakor za večino najbolj vznemirjenja pol dogodek, s priokusom tesnobe kaj bo, kako bo, kje bomo, kako bomo prišli na jug, ..., seveda sem bila v dvomih v zvezi z vsem tudi jaz, sploh pa, itak, a nisem jaz bolj hotelska vrsta turista, kao, sedaj zame to ne velja več, sem preživela to posebno, nepozabno izkušnjo. In smo se za ta dogodek, moja klapa, naprej pripravile. Kot blesti puščava, smo želele blesteti tudi mi. V Cairnsu smo si nabavile enake majčke, take, ki so res pritegnile pozornost. Na letališču smo se pojavile v takšnem stanju, zelo luštne. Marsikoga je to kar malo zmedlo, spet drugim iz naše potovalne grupe, pa je šlo to v nos in na živce, he he he, nas pa je zabavalo.

In nato je latalo vzletelo. Tokrat sem sedela ob oknu, jeeeee. Skozi okno smo še zadnjič opazovali prostrane, zelene, hribovite, površine Queenslanda.

Hkrati pa tudi dolge plaže in plitvo morje Velikega koralnega grebena in sem in tja kak otoček.

Pa, pa, zeleni svet in smo se dvignili nad oblake.

Po dobrih dveh urah leta, smo se končno spustili nižje in vauuuuuuuu, pod nami je bilo vse oranžno, puščavaaaaaa. In potem še naš, mojjjj prvi pogled na monolit ULURU. Nebo je tu kar žarelo, sijalo, čisto, čista plavina. Na drugi strani Uluruja pa Kata Tjuta, prav tako lepa gora, samo drugačne oblike, mnogo bolj razgibana, morda zaradi tega zame celo bolj zanimiva.

Pristali smo! Ja imajo asfaltno letališče tu, sicer sem mislila, da bomo kar v pesek zarili in to bo to, pa imajo čist solidno letališče. Spet sem naredila eno prepovedano fotko, ker na letališčih je povsod prepovedano fotografiranje. Ne vem zakaj? Moj ruzak je tarumen, res sem imela malo robe, v primerjavi z drugimi 20 kilskimi kufri. Na panoju je bil napisan fajn stavek 'Now you're here, do something.' Jap, sigurno nam ne bo dolgčas!

Ne daleč stran od letališča smo naredile sledečo fotko. Ta mi je posebej ljuba in zelo, zelo všeč. Hvala tistemu, ki je bil tako dober in nas je hotel slikati. Dobiš za spomin!

Še isti dan smo se odpravili do Uluruja.

In začeli walk okrog njega. Celotna pot je dolga nekaj več kot 9 km, prehodili smo tretjino, to je 3 km in se složno odločili, da za danes prenehamo in se vrnemo po isti poti nazaj. Bilo je vroče, zelooo, zelo vroče. Ker nismo bili še pripravljeni na tak globok poseg v puščavo, tudi nismo imeli s seboj dovolj vode, oz smo jo popili, torej začela sem s pitjem deževnice. Gora je kljub temu, da zgleda zelo enostavna in gladka, kar zelo razgibana. Predvsem se to opazi, ko si enkrat že čisto pod njo.
Bilo je kaj videti, prav zares, nebo je bilo plavo, kot ni nikjer, in vse te barve, res ni besed, da bi to človek opisal.

Kar nekaj previsov na dnu skale, na stenah previsov pa ohranjene poslikave staroselcev aboriginov.

Na določenih krajih je skala pravokotno navpična, črna barva je sled slapov iz obdobja, ko je bilo deževje, pod njim pa nizka drevesa neke posebne vrste.

Luna je bila na obzorju in je napovedovala, da se dan izteka.

Še en pogled od dol navzgor.

In potem smo se odpeljali nekaj stran od gore, na razgledno točko, katerih je tu kar nekaj in na njih turisti občudujejo sončne zahode in vzhode.

To je bil moj prvi sončni zahod. Gre za to, da ti gledaš goro, sonce pa zaide za tvojim hrbtom. Čudo vsega tega je, da se v nekem trenutku vse nebo za goro obarva v raznih barvah in zasije na svojevrsten način. Nisem vedela, da se to da ujeti v objektiv, sploh pa ne na takega malega digitalca, ali pač, če nisem bila talent, sem tu zagotovo postala. Dan se je končal, na eni bencinski črpalki sem si nujno morala privoščiti en evropejski sladoled, pa čeprav sem ga 100x preplačala.

Ko skos govorim smo se peljali, smo se peljali, da pjasnim. V puščavi smo imeli najeto eno firmo za prevoze, Toma, preskrbeli so tudi prenočišče v oddaljenosti 80 km od gore, na eni farmi, za 2 noči in redno hrano in deževnico, prali, pomivali smo sami, vse je bilo zelo preprosto in divje. Na sliki je komplet avtomobilov, vozila sem se v tem čudnem, kripastem kombiju, brez klime, na nizkih gumah, okna so se vsa tresla, vse je ropotalo, povsod je v notranjost prodiral rdeč prah peska, vmes smo pa notri še sušili servete, prtljago smo imeli na strehi, to pa je bilo vse kar smo imeli. Srčno sem upala, da imamo skos dovolj velike zaloge bencina. In s tem socialcem smo naredili ogromno kilometrov, tako po samem parku Uluruja, kot tudi potem naslednje dni, ko smo se lotili 1400km dolge poti proti jugu Avstralije. Pa še to, ni se dalo iti hitreje kot 100km/h. Samo to, preživela sem!

Evo, na sliki Tom, ko nam peče palačinke za zajterk. Jedlo se je na temu namenjenih postojankah. Tam imajo sem in tja postojanke, s slamnato streho na kolih, kako mizo in klop in obvezno kamin, potem si pripraviš, kar pač tovoriš s seboj užitnega. Palačinke so bile zelo fajn zadeva, predvsem so teknile z javorjevim sirupom, katerega drugače sploh ne maram. Drugače pa Tom je bil faca, dober kuhar, njegove tortilije zvečer so bile nepozabne, njegovi čudni polpeti tudi, vse smo pojedli.

Postojanke so oblegali takšni simpatični čopkoti in bili so zelo zanimivi, smešni, fotogenični.

Razen mravelj, kakih drugih živali ki lezejo po tleh, nismo srečali. Še sreča!

Takole je zgledalo pomivanje posode. Z vodo se je resno varčevalo. V en škaf se je nalilo malo vode in veliko praška in potem smo pomivali, vilice, žlice, šalce, krožnike, vseee kar smo uporabljali, potem se je samo še obrisalo v servet (imeli smo tri servete in skos uporabljali le te)in bilo je pripravljeno za novo uporabo. Nič splakovanja in nevem česa še. 3 dni, in preživela sem. Kumare, pradižnik, solata, to se ni nič opralo, to smo privlekli iz avta, razrezali in pojedli, povrhu pa deževnico. Okus je imela zelo poln, prav okušala sem takšne in drugačne minerale, mal peska je hrustalo med zobmi, pa prav zabavno je bilo, ni kej.

To pa je emu, avstralski veliki ptič, zelo podoben našemu noju. Meni ni bil kaj preveč lep, pa še divji je bil in je oblegal naše prenočišče, da nam je prav najedalo, ker nisi vedel a je napadalen ali ne. No, tista rdeča škatla v ozadju pa je kontejner, oz. naše prenočišče za dve noči. Ja, zelo je bilo mrzlo ponoči. Spala sem v dveh kovtrih, spalki, pa še grelec smo priklopile.

Drugi dan v puščavi nas je Tom zgodaj zjutraj odpeljal na neko drugo razgledno točko, kjer smo opazovali sončni vzhod. Bilo je nepredstavljivo mrzlo, predvsem smo mi to občutili, ker smo prišli iz toplih krajev, in tudi dnevi tu so bili še vedno vroči, potem pa jutro z bogimi 3 stopinjami.

Fotkanje proti smeri sonca.

Sonce se prikaže. Vse poteka kar hitro. Nebo žari.








Na eni strani Kata Tjuta ob sončnem vzhodu. Nebo žari roza plavo.

Na drugi strani in mnogo bližje Uluru že obsijan od sonca.

Potem sem imela že vsega dovolj in sem želela drugam, zato sem štopala. Ne sej ne, hec, fajn mi je bilo. Če se kdo spozna, bi vedel, da ne stojim na pravi strani ceste, ker tu promet poteka malo drugače. Tole je bilo le poziranje. Še vedno pa me je treslo in se nisem mogla ogreti od jutranjega čakanja sončnega vzhoda.






Potem smo imela današnji dan namenjen za obisk in plezanje v Kata Tjuto. Po poti tja sem jaz, pozor jaz zagledala v daljavi kamelo. Rekla, kameellaaaaa. Tom je na brzimo ustavil, vsi smo planili ven in neverjetno, vsi so leteli čez puščavo proti kameli. Nihče ni niti malo več razmišljal, da so morda tu nevarne kače in drugi plazilci. Ja, kamela je bila fajn, vredna občudovanja.

Kata Tjuta je bila vse bližje, še mal fotkanja, takšnega in drugačnega. Vsak najde kaj, kar ga inspirira, mene npr. je tole posušeno drevo.















In potem kar na lepem, dve uri po tistem, ko smo še zmrzovali v bundah, se je že tako segrelo in pripekalo, da bi človek rabil le kopalke in sončno kremo. Začeli smo z vzponom na goro. Ja, kar dolga in naporna pot je bila, sonce nas je ubijalo. Malo se je že poznalo, da je za nami že kar nekaj dni potovanja.

Dan je bil spet neizmerno lep in jasen.

Evo prispeli smo kar visoko, to je bil naš cilj. Tu imam pa fotko cele naše grupe. Jaz sem pa itak skoraj povsod v zelenem.

Po izstopu iz gore smo se zopet podali do Uluruja, na poti je bilo mnogo pokrajine požgane in črne zaradi požarov.

Še ena fotka, dokler sem še v stanju šenepopolne izmučenosti. Nato pa smo se podali še na obhod nadaljne 2/3 Uluruja, in tako lahko rečem, da sem ga obhodila celega, sicer ne v enem šusu, ker ni šlo, ampak v deh delih.

Iz določenih kotov je gora prav sijajna.



Še en sončni zahod.

Po dveh dnevih smo naložili vso robo na streho avtomobila in se odpravili na prvo polovico vožnje proti jugu in začeli seštevati kilometre, katerih je po dveh dneh vožnje naneslo 1400.

Sončni vzhod na farmi, v trenutku, ko so Tom in fantje nalagali prtljago na avto.

In potem smo se odpravili na dolgo pot. Zgledalo je nekako takole, mi v avtu, pred nami pa dolga, dolga, ravna cesta, brez konca. Čeprav si vmes zaspal za 2 ali 3 ure, ko si se zbudil je bilo še vse enako, nič novega, pokrajina pa vse bolj pusta, prazna in peščena.

Ko že nismo vedeli več kaj početi smo po šipah risali in igrali križce in krožce in vislice, in oh in sploh je že vsem tok škodovalo, da smo samo še neumnosti počeli, in je bil eden bolj čuden kot drugi.

Narisala sem mojega mižečega bejbi koalco. Vsem je dogajalo, 100 na uro.













Po dolgih urah vožnje je bilo končno sredi ničesar nekaj nenavadnega. Ogromen spomenik, oz napis, da zapuščamo Severno Avstralijo in da vstopamo v Južno.














Potem smo nadaljevali vožnjo, razen kakega znaka za opozorilo za kenguruje, razen kengurujev, mrtvih, živih, odpadlig gum, mesojedih ptic in cestnih vlakov (te objavim naslednjič), nas dolgo pot zopet ni spremlajalo nič razen ravna cesta. Pokrajina je postajala vse bolj pusta. Kmalu ni bilo na obzorju tudi grmička več, veseli pa smo bili vsaj asfalta, katerega pa v naslednjem mojem prispevku tudi zmanjka.

Posebno v lepem spominu mi ostaja večerno opazovanje zvezdnatega neba, saj je tu doli zvezd res ogromno, videla sem veliki križ, kateri je viden le tu, rimska cesta pa je bila prav tako krasna.

V nadaljevanju sledi moj drugi del o puščavi in srečanju s prav posebno civilizacijo.