Sydney 1

Prispeli smo v Sydney, v to prečudovito avstrlsko mesto. V Sydneyu pa je bil plan sledeči. Tu sem imela načrtovano ostati 10 dni, od tega je bilo 5 dni namenjenih, da se kot celotna grupa iz Slovenije udeležimo na Svetovnem dnevu mladih, ostalih 5 dni pa smo imele s puncami načrtovano, da ostanemo dol v lastni režiji in počnemo že kaj. In tudi bilo je tako!

Ta post namenjam prvo dogodkom in utripu vzdušja iz Svetovnega dneva mladih, naslednji post pa bo namenjen samemu mestu Sydney.

Torej za tiste, ki o SDM nimajo prave predstave, kaj je to. SDM je največja prireditev mladih na celem svetu, kjer se zberejo mladi iz celega sveta. Nemen srečanja je grediti mostove prijateljstva in upanja med celinami, ljudmi in kulturami. Tovrstna srečanja potekajo vsako leto, vendar ne v tako ogromnem obsegu in pri takšni pozornosti, v taki razsežnosti je srečanje organizirano na vsake 3 ali 4 leta. In ja, je fajn, to je res nepozabno doživetje, kjer spoznaš in pridobiš prijatelje iz različnih kontinentov, hkrati pa vse bolj začneš ceniti, spoštovati in posredovati lastno kulturo. Ti dnevi potekajo nekako takole. Mesto prevladajo mladi, zbere se jih vse tja do 2 milijona (letos v Avstraliji nekaj pod 700.000). Program za 5 dni je sledeči (za vsak SDM enak), dopoldnevi so vedno prosti, popoldnevi in večeri pa so programsko izoblikovani, udeležba pa po lastni želji. Prvi dan je zbor na prizoriščih, kjer se zgodi otvoritev SDMja, mimohod zastav, zvečer pa bajni koncert, rock scena (koncerti so vsak večer), vedno sem ob glas in tudi če je mraz mi je vroče. Drugi dan je prihod papeža, tretji dan je zvečer uprizoritev križevega pota, četrti dan je namenjen romanju in odhod do sklepnega prizorišča, kjer je zvečer bedenje, potem spanje na prostem, zjutraj pa maša s papežem(prespala, ker se je preveč vleklo, ker mi ni všeč, da papež vedno nastopa z naprej napisanimi govori in stavek za stavkom prebere, premalo spontanosti za moj okus).

In se je začelo. Naša grupa 21 potnikov je po že dolgem potovanju prispela v Sydney. Dodeljeni smo bili v kraj Merrylands, kupili vlak karto in šli tja, kot so naročili organizatorji. Tam je bil en dom, kjer naj bi spali. Hkrati pa nam je bilo še popreje sporočeno, da bomo razdeljeni h družinam. Meta in Kristina sta takoj dobili svojo familijo, in odšli, jaz, Tjaša in reveža na slikci, pa familije nismo dobili skoraj do polnoči. To mi je že nejedalo, in rahlo sem že začela noreti, ker v domu si pa res nisem želela biti (tako dolgo, če pa je pri familiji lahko mnogo bolj fletno). Pa smo si mi štirje malo popestrili večer. Nato pa je prišla informacija, da se je javila neka mama in sporočila, da je imela namen sprejeti v dom sodržavljane, ker pa so oni sotali neznano kje, je sedaj pripravljena sprejeti domov, kogarkoli. Midve s Tjaš sva bili prvi na seznamu in sva sprejeli povabilo. Je, je, je, ti rečem Tjaša, tole bo še zabavno!

V svojo hišo sta naju sprjela zelo mladi par, poročena komaj 2 leti, brez otrok, Mery, je stara komaj 30 let, prava žurerka iz otočja Karibatov, Jorge njen mož, pa je poseben tip človeka iz Nikaragve. Midve iz Slovenije, kako lepa mešana druščina smo bili. Evo, to sta bila moj novi ata in mama, najprej za 5 dni, potem pa sva ju s Tjašo prosile, če lahko ostaneva še nadaljnih 5, in z veseljem sta sprejela. Dovoljenje sva imeli, da lahko uporobljava vse kar imajo, pralne stroje, likalnik, hladilnih, kuhinjo, skrinjo, TV, telefon, računalnik, ja vseeeee, brez izjeme, res se nama je obetal pravi luksuz, rajjjj. Že prvi večer, oz kar sredi noči, oz že proti jutru smo se na nujno odpravili v en big market, da smo nabavili, najine najljubše jedi, ki bi jih rade jedle za zajterke in večerje.

Jorge me je imel kar za svojo hčerko, jaz pa itak, obnašala sem se kot bi bila doma.

Mery me je imela še bolj rada, bila je fantastična, sploh, ko jo je zjutraj skrbelo, če je z nama kaj narobe, ko sva izgledale tako bogo in kislo, potem pa je zasmrčala na kavču medtem ko sva modve zajtrkovali. Sploh njen smeh je bil, maaaa, umirala sem jaz potem od smeha, bila je tudi utrujajoča, saj naju je vsak večer, ko sva se pozno ponoči vračali iz mesta, snemala in želela, da pojeva, pleševa, jeva, ojej, večinoma smo se pa smejali.

Dobile sva vsaka svojo sobo. Res luksuz, pa sva se odločili, da bova vseeno spali skupaj, ker pač, tak sva se bolje počutili, pa kej sva se mogle pogovort, zmenit, in bi skos mogle letat iz ene sobe v drugo, tak da je bilo tako mnogo bolj praktično. Evo, ena otvoritvena, najinih dogodivščin v Sydneyu.

Ker je naša klapica živela razkropljena na kar velikem območju, smo se punce vsako jutro dobile na določeni železniški postaji, od koder smo potem nadaljevale pot v center mesta, ali kamorkoli drugam, kamor smo se predhodno dogovorile, da bi šle. Že prvo jutro smo morale iti pogledati dve čudi tega mesta.

Moj prvi pogled na Sydney Opera House.

In moj prvi pogled na Sydney Harbour Bridge.

V teh dneh smo začeli spoznavati mlade iz celega svata. To je zelo zanimivo početje, najprej jih vprašaš od kod so, seveda če ne poznaš njihove zastave. Potem vprašaš, če se lahko fotkamo, nato pa debata postane že kar zanimiva, za konec pa si še izmenjaš mail naslov.

Eni izmed prvih so bili avstralci.

Italijanov je bilo v mestu 10.000. Osebno sem nad tem narodom popolnoma razočarana, celo na določene momente užaljena, prizadeta in nesramna. Zakaj? Ker so tupi, omejeni, nerazgledani, oz. se delajo take, ošabni in vasezagledani. Dobesedno ni bilo dneva, da nas italijani niso spraševali, od kod smo in kje je Slovenija, in podobne fore, res absurdno nesramno. Zraven pa so delali še čudne frise. Kaj sledi. Mi smo šle v napad, pristopimo do skupine Italijanov, in prav zvedavo,'Hi! Where are you from?', oni:From Italy, mi:OOuu,Italy, where is it? Maybe Suoth Africa or where?, oni: Nooo, Europe! In mi: Is it near Slowenia?, oni: Hm, niso vedeli odgovora, kreteni.

Mi imamo lepo zastavo, samo jaz bi ji naredila ful velik grb, na sredini čez celo!

Neverjetno sem bila presenečena, koliko tujcev je zanimalo, kaj je pomen naše zastave, in barve in grba. Seveda sem vedela odgovor, kajpak, saj to se spodobi.

Gneča je bila velika, množice in skupine tako in drugače opremljenih udeležencev. Mestne ulice so bile dobesedno zasičene, in vesela sem bila, da bom po tem ostala v mestu še 5 dni, da bom lahko videla kakšen je normalno utrip v mestu, v takšnih razmerah pa si določenih stvari sploh ni dalo ogledati.

Vsi smo bili dobrodošli, to je pisalo celo na nebu.

Tako nekako je izgledalo na mestnih ulicah okoli 13te ure, ko smo se začeli zbirati na prizorišču za udeležbo na popoldanskem programu, drugače čez dan pa je bilo normalno, znosno.

Slovenski ponos!

Takole smo dan za dnem jedli kosilo in večerjo, prinesli smo si v vreškah, kar smo dobili za bo, ketere smo imeli za teh 5 dni, potem smo posedli po tleh in jedli, pač, danes tega gotovo tudi pokusila nebi, tam pa sem jedla, res čudno.





Vsak večer nismo šle na koncert, ker zadnji večer smo malo varčevale z energijo, ampak toliko kot me je zeblo tu, me pa že dolgo ni, ena k drugi smo se stiskale, da bi se grele.






Ker je res kazalo, da je vsaka noč bolj mrzla, naslednjo pa smo morali še prespati na prostem, smo si omislile kapce, res fletna in zelo pametna poteza, kapca je bila od tega trenutka nujna zadeva.

Drudi dan zjutraj smo se odpravili na skoraj 10 km dolgo pešačenje do prizorišča sklepnega dogodka, do Rendwicka (stadion za konjske dirke, ogromna zadeva). Pot je bila dolga, mi že kar zmatrani, neprespani, ... Vzela nisem veliko stvari s seboj, večinoma le za oblečt, ker sem vedela da bom to najbolje potrebovala.

Šli smo čez Harbour Bridge in to je bilo prvič v zgodovini, da je bil ta most zaprt za promet.


Vlekla sem se kot megla s to kolono mladih, ki je zgledala kot deroča reka. Čez dan se je neverjetno segrelo, full je sijalo sonce, tak da je bilo še težje, to pa je napovedovalo, da bo noč zelo mrzla.

Ko smo po več urah hoje prišli na cilj, smo si najdle svoj košček ozemlja, in nato zaspale kot ubite.

Celi dan, vse do večera in jutra so mladi prihajali na prizorišče. Vse bolj je bilo polhno, vse bolj je bilo prašno, prašno je bilo tok, da groza, kot smog na Kitajskem.

Takole je izgledalo prizorišče iz zraka.









Zvečer je bilo bedenje, tja do 22ih, postopoma je postajalo mrzlo, vsako uro sem nase navlekla en pulover več, na koncu sem bila v dveh kratkih majicah, dveh dolgih majicah, enem puloverju, enem debelem puloverju, bundi in dvojih hlačah, potem sem obula še troje štumfe, noge zavila v kopalno brisačo, zlezla v spalno vrečo, vseskupaj pa sem se zavila še v folijo, s funkcijo zadrževanja toplote, in rezultat, tut premakn te nism več mogla.

Vse ostale stvari, kar smo imele, hrano, čevlje, ruzake smo zavile v dežne palerine, da smo jih zaščitile pred vlago, pametne punce, ni kej.

Noč je bila dolga, neprespana, teren neudoben, res, nisem se mogla premilat, ker sem bila tok oblečena, hkrati sem se bala, da si bom razrila folijo in bom potem mokra in me bo zeblo, ma, dobesedno, sem čakala da bo jutro.

Zjutraj smo bile kar ok, res, mal s čudnim nasmehom in mal z majhnimi očmi, drugače pa žive, nobena ni bila trda.

Potem je bila ob 10ih maša, pred tem sem se že polila z vročo čokolado, potem je prišel papež, res, sicer sem ga že 2 dni prej videla od bližje, potem pa se je začela maša. Spokala sem se nazaj v položaj spanja, ker se res nisem počutila najbolje in zbudila sem se ko je bilo že vsega konec. Bravo jaz, baje nisem nič zamudila, ker kao je bila maša dolga in pač dolga.

S tem dnem se je SDM konča, papež je naznanil kje bo naslednji, seveda nisem bila navdušena, sicer sem že prej izvedela kje bo, tako da tudi slabe volje nisem kazala, ali pač, morda bo pa le kdaj v Afriki.


Slovenci pa smo ponosna bitja, pa naj bo to kjerkoli, takole nas je na vlaku ujel v objektil nk Poljak, potem sem pa porabila skoraj celi dan, da sem našla tolo slikco na netu, spotoma pa sem se še malo poljščine naučila

Naslednji post pa bo Sydney kot prelepo turistično mesto.