Potovanje od 28.6 do 5.7.

Dan se mi je začel zgodaj zjutraj, ob 4.30, in iz letališča Jože Pučnik sem s kolegicama Tjašo in Meto in še nekaj prijatelji odletela proti Zurichu. Tam smo imeli nekaj več kot 12 ur časa do naslednjega leta. Čakanje smo seveda izkoristili za kratek obisk mesta. Kupili smo karto za vlak in se odpravili v center. Mesto je obnorela evforija nogometnega vzdušja, kar se je videlo povsod, na tramvajih, v izložbah, povsod so bili postavljeni lcd-ji za ogled tekem na prostem in povsod polno izpraznjenih embalaž takšnih in drugačnih pijač.






Mal smo se šetali sem in tja, čas je hitro mineval, zapravila sem vse franke, to je bil tudi nekako moj namen, potem smo odšli še na pico, njama, njama, s tem se je tudi začelo obdobje hitre in nezdrave prehrane.

Potem smo potovali naprej. Letalo je bilo kar ok, samo s Tjašo za prvih 10 ur leta nisva dobili nič kaj udobnih sedežev, na sredini med dvema korejcema, in tip me skoraj do konca ni spustil, da bi šla na wc, ni in ni hotel zastopiti, da se mi mora umakniti, skoraj sem umrla.

V Seulu smo že bile utrujene, čaknja smo imele že čez glavo, do naslednjega leta sem si na letališču privoščila kratek spanec, nekaj ljudi me je posnemalo.

Za naslednji let, ki je trajal 12 ur z identičnim letalom, sem bila v božanskih razmerah, sedela sem ob prehodu, ob meni pa sta bila dva zica frej, tak, da sem lahko spala čez vse tri.

Hrana na korejskih letalih je bila nagnusna na pogled in zelo zanič, beef je bil kot bi bil iz pasje konzerve, ali pa je bilo vse prepojeno s sladkoslanokislim okusom.

1.7. zgodaj zjutraj, v Sloveniji ste bili zaradi časovne razlike takrat še 30.6, le prispemo v Avstralijo, natančno je bila naša prva nekajdnevna postojanka Brisbane. Hostel je bil kulči, zelo v živahnih barvah, glavni moto hostla pa 'Only sleep with the best!' Receptorke so bile mlade študentke, meni se se zdele malo trde v glavo, vsak večer sem se morala pregovarjati z njimi, da so mi udobrili in prodale uporabo računalnika in interneta. Bazen je bil bolj mali, nismo ga uporabljale. Drugače pa sem v hostlu malo zmanjšala zaloge Magnuma. Počutila pa sem se zelo domače. Aja, ja v tem hostlu mi je ratalo v naši sobi zaklent kopalnico od znotraj tako da ni bilo nobene notri. Nesrečni pripetljaj sem morala oditi sporočiti na recepcijo, kjer so me res mal čudno gledali, nato pa mi razložili, kako naj se lotim popravila. Ja sama sem mogla popraviti, zadeve sem se lotila s škarjami, ratalo mi je.

Nato, ko smo se po kratkemu počitku vsaj malo ustalile in klimatizirale smo začele obdelovati mesto. Brisbane mi je zelo všeč, ker je mesto veliko in hkrati majhno, lepo organizirano, vse funkcionira, dovolj razmer ža preživljanje prostega časa v naravi in dovolj ponudbe za športne aktivnosti. Šle smo v en park, kjer imajo umetno narejeno bazene in peščene plaže, vse prosto za uporabo, brez vstopnine, kot bi se kopal nekje v enem tolmunu sredi mesta, fenomenalno, pa kljub temu, da je to na razpolago vsem je bilo zelo čisto. Šle smo tudi v botanični park, na vodeni ogled, da bi se malo poučile o rastlinstvu, ki je bistveno drugačno kot v Evropi. Ob razlagi vodičke, smo dobili tudi kako rastlino v roke, da smo si jo pogledali od blizu, ja res, z enimi ustanki ene rastline sem dobila v roke 3 cm velikega pajka, močno zacvilila in odvrgla vse kar sem imela v rokah. Vodička me je čudno pogledala, drugi so se smejali, jaz pa sem morala razložiti, zakaj moj preplah. Rekla sem, spider! Drugi so se mi še vedno samo smejali. Celo mesto pa je oblegano s temi čudnimi ptiči, ki te preletavajo, ti hočejo vzeti hrano in sem občutila, da so res prava mestna nadlega. Nevem pravega imena tega kameleona, je pa teh živali kar precej, v velikosti skoraj 0,5 m, se prosto sprehajajo. Verjerno niso nevarni, a tako ne zgledajo.

V mestu sem se res počutila fenomenalno, šetale smo se od jutra pa do trde teme, na koncu so noge hodile že same od sebe. Palme so me popolnoma fascinirale, našla sem si najvišjo in začela plezanje nanjo, odnehala pa, ko sem bila že vsa popraskana.

Vsak večer smo se šle sprehajati ob klifih, ki o bili zelo lepo razsverljeni, na drugi strani, je bil prečudovit razgled na nočno razsvetljeno mesto, klifi pa so bili hkrati zelo obiskano prizorišče, kjer domačini in drugi, vsak večer preizkušajo in trenirajo svoje plezalne sposobnosti. Ulegla sem se v travo pod klifom in jih občudovala.

Ko nam je po parih dneh postalo že malo naporno, smo si novih moči nabrale z udeležbo na vodeni telovadbi Tai Chi. Potem smo bile vse vitalne, kot bi bile prerojene, in nadaljevale smo dirko po mestu in okolici.

Mesto je zgrajeno vzdolž ob reki, na eni strani brega je bolj naselje, na drugem pa bolj center, in veliko potniškega prometa se odvija po reki. Vozijo takoimenovane ladjice City Cat, to je primerjava Ljubljanskim trolam. In potem kupiš celodnevno karto, ali pač samo do naslednje postaje in se furaš. Vozi cik cak po reki in ustavlja na svojih postajah. Začele smo zjutraj, končale pa ponoči, vmes smo se še večkrat izkrcale, sle na kako ogled, gledale sončni zahod, šle na kosilo, zvečer pa smo se izkrcale pri Story Bridge-ju, in šle na sprehod čez most, ki je zelo lepo razsvetljen in se fajn trese. Iz mosta smo imele prekrasen pogled na nočno razsvetljene mesto in je čudovito, gledala bi ga cele noči.

Enega izmed dni smo imeli namenjenega za obisk zavetišča koal, Koala Pine Centre. Joj te koalce so tok cort živalice, vsaka je nekaj posebnega, se kar razlikujejo, res so simpatična bitja. Nisem se mogla upreti, da nebi šla in jo pestvala, hm, hm, občutek je bil, da so kljub temu da so majhne kar zelo težke, so tudi zelo trde, kožušček pa je nekoliko mehak. Res zanimiv občutek. Imajo pa dolge in ostre kremplje. Moj bejbi koala, je bil pa čist ekstra poseben, ful me je imel rad. Koal v naravnem okolju nismo videli, medtem ko sem videla v celem mesecu ogromno kengurujev tako v naravnem okolju, kot tudi v ograjenih parkih. Kenguruji so pa mal bolj divji in nepredvidljivi na pogled in kar precej veliki.

So pa kenguruji zelo fotogenična bitja, ki vsake toliko časa naredijo kako smešno pozo, da ne veš ali je z njim kaj narobe, ali kaj.
Tretja zanimiva žival je vombat, ki je tak okrogu kosmat prašiček, v velikosti mojih psov, sam da je debel in na kratkih nogah.

Po mestu pa strašijo tale čudna bitja, ki so velika kot mačke, in so primerjava našim podganam. Tale se je znašel na veji nad našimi glavami, ko smo se nek večer vračale domov v hostel. Jaz sem ga fotkala, druge so pa zbežale.

V Brisbanu smo bili tudi v nekaj akvarijih in v vodnem parku. Furale smo se z vakom smrti, z nekimi bodobnimi zadevami kot je koloradoboat v Gardalandu, gugale se na ladjici na način topspin v Gardalandu, no tole je vse skupaj res že mejilo na malo otročje.

Občudovale smo delfine. To so res neverjetno pametne živali. Šle smo na ogled predstave. Bili so čudoviti, mene je kar malo ganilo, ko sem to gledala, tok zelo je bilo lepo. Na sliki npr. v stoje plavajo ritnsko proti nam. No šli smo tudi na ogled predstave kjer so nastopali tjulni, tudi tjulni so pametni, neverjetno gibčni in imajo dobro ravnotežje.


V akvariju smo videli vse kar obstaja v morju, v vseh mavričnih barvah in pojavnih oblikah. Akvariji tu so res zelo posebni in se počutiš v njih kot bi bil v naravnem okolju. Iz oči v oči s tako pošastjo, že celo čez debelo stekleno steno povzroči kurjo polt, kakšen je šele občutek, če to srečaš v morju. Ja res, nisem se kopala v Avstraliji, teli morski psi so mi kar dali misliti. Bila sem v vodnem tunelu, priplaval je nad menoj in mi nad glavo pokaral svoje prelepo bele zobe.

En dan smo se odpravili na Sunshine Coast. Prvič smo bili v stiku s Pacifikom. Bilo je nekoliko oblačno, najbolj pogumni so se brez zadržkov pognali v morje in zaplavali s pacifiškimi valovi. Prijeten je občutek ko stojiš na mivki in pride val in ti odnese mivko izpod nog. Ime plaže na kateri smo se ustavili pa je Mooloolama.

Vsi imate radi ananas, kdo pa ve kako ta sadež raste. No, jaz že nisem vedela in je bilo prav zabvno ugibanje le tega. Šli smo na plantažo ananasa The Big Pineapple. Ananas ima tu malo drugačni okus, mnogo bolj sladek in sočen kot doma. Ananas pa raste na tleh, in v enem letu zraste en sadež.

No to je kratek opis dogodivščin v Brisbenu, prvi postojanki v Queenslandu in prvih 7 dni mojega potovanja. Iz tu smo pot nadaljevali ob obali proti severu v kraj Cairns.