Kar nekaj, preblisk

Po novem sem zopet obiskala knjižnico in osladne romane, katerih sem se naveličala (več ali manj so vsi po istem vzorcu), zamenjala za lahkotno literaturo s pridihom strokovnosti.

Berem razne napotke, pri določenih se nasmejem, zopet iščem kake osebne koristi in ideje. In filozofiram.

Včeraj sem dobila zopet eno dobro podjetno idejo, tralalala, ko bi me kdo sploh jemal resno. Ampak sem res pogruntala zadevo, ki bi bila lahko svetovna uspešnica. Podrobnosti ostajajo skrivnost. Ddddddd, deloma ker je ideja super, deloma pa, da se mi ne bo kdo smejal.

Recesija, me spremlja na vsakem koraku, skoraj na vsakem izpitu, v vsaki trgovini in tudi pri učenju in uspešnosti na izpitih. Zato ne bom nič hitela, ampak v izi, tak kot vedno. V času sprememb ljudje, ki se učijo, nasledijo zemljo. Ljudje, ki se imajo za izučene in pametne, pa ostanejo povsem sposobni za delovanje v svetu, ki ne obstaja več. Torej! Pretiravar res ni smiselno!

In še zadnje novoletno darilo

Vse skupaj ni toliko otročje, kot morda izgleda. Ampak zadeva je bila izvedena na podlagi dogovora, ki je bil: izmenjava pliškotov za novoletno darilo.

Dobro, da je imel januar 31 dni, kajti s K. naju je skoraj ujel februar, ko sva si šele uspeli izmenjati novoletna darila. To pomeni, da sva res obe zelo, zelo, zelo zaposleni. Kaj še bo!

In sem dobila želvaka Tineta, samo sedaj je preimenovan v Bena, ker mi Tine ni všeč. Bla, bla, bla, je lep, mehak, blazno zaspan in samo zaspan z velikimi zelenimi očmi.

Kak začetek februarja: En sam sneg!

Zjutraj vstanem, zgodaj, pred šesto, za v Lj. Ja, valda, bom jaz šla v Lj., snega je ogromno, pada pa še bolj. Jaz sem kar doma ostala.

Ura je že skoraj enajst in ravno nam v drugo plužijo našo ulico.















Jaz pa sem bila tudi celo dopoldne zunaj in sem kidala, kidala, kidala sneg(1/3 dvorišča mi je pa le ratalo), Mili je pa spet lezla na drevo.

Mili in sneg

Ouuu, jeeeee, kaj me briga, če je bil danes beden dan, če je bilo v službi karneki, brozga po kateri sem mogla hoditi, da se oglašam na čudne klice, ko nič ne zastopim, kaj bi ljudje radi od mene, da se moram učiti, da skos kiham in kašljam in v glavnem, da sem vsa čudna in zamorjena, VAŽNO JE, DA SPET FULL SNEŽIII IN NI DRUGEGA, KOT, DA SEM CELI DAN RAZMIŠLJALA LE O TEM, KAKO BOM ŠLA VEN NA SNEG. In smo šle, proti večeru, mi 3; jaz, Mili in Tedy.Tako fajn občutek. Mili je pa itak ena najbolj nora zadeva, sploh, ko zavoha sneg.

Norica je najprej hotela plezati na drevo, pa naj, tok se je mučla in naprezala, nekajkrat je še padla dol (v sneg), tak da, po nekaj poskusih ji je uspelo splezati na drevo, kjer je ponosno pozirala. Važiiičkaaa!

Potem smo šle na sprehod, po celem snegu, pa smo hodile in hodile, psici sta noreli, letali sem in tja. Mili pa vedno poskrbi, da je kaj posebnega, in na koncu je omagala, ker se je nanjo prijelo toliko snega, da sem jo morala na koncu že nesti.

Pa še nekaj o Tedy, da ne bo preveč zapostavljena. Skočila je vame tako nesrečno, da mi je fotoaparat padel v sneg. Mislim, da je z njim vse ok, se je že posušil na radiatorju.

Zunaj pa sneg še vedno kar padaaa!

Jaz pa grem šrudirat nemščino, tokrat o Wirtschaftskrise.

Naslednjič nisem jaz na vrsti!

Vedno deklica za vse! Kdo? Jaz.
Presnete, smotane babe. Tjaša je imela rojstni dan. V petek bo preznovala. Povabila nas je, da gremo skupaj gledati film Avstralija. Noo, to sem tudi pričakovala, da bo tako. Ne vem po kakšnem srečnem naklučju sem bila spet jaz določena za nakup in izbiro darila. Jaaaap, razumem, druge se imajo full za učit, full delajo, full oh in sploh nimajo časa, da bi šla katera v trgovino. Mislim, če nebi šla jaz, verjetno sploh ne bi imele darila. Itak, Ana, pejt ti, ti greš spotoma. Grrrr, aahhh, presneto, nekoliko se še pregovarjam, sprašujem za ideje, nagovarjam, da gre kaka koka z menoj, ko pa vidim, da iz tega ne bo nič in postanem že rahlo besna, bi najraje protestirala, rekla ne grem in preprosto odmislila vse, pa mi vseeno ni vseeno in se odločim in stvar vzamem v svoje roke. "Spotoma" brez ideje letim v btc, ga preletim, malo pregledam, dobim idejo (100% je to to, kar si Tjaša želi), na hitro pregledam tistih 5 trgovin, ki imajo pliškote, izberem tole veliko rumeno marcino. In zadeva je iz moje strani zaključena. Potem sem pa tovorila tega kosmatinca do avta, pa, jao, dež je padal, niti tako velike vrečke niso imeli, kar kompliciran nakup. Sedaj naj pa samo kaka kaj reče ali komentira, jo bom kar z medvedom okol kepe.

Končno na smučišču

V petek sem preživela prekrasen dan na Mariborskem Pohorju. Opaaa, končno sem letos pristala na snegu z bordom na nogah. Prekrasen občutek. Bilo je fajn. Dopoldan nam je sijalo sonce, popoldan so polepšali oblaki, a vseeno je bilo fajn, ni bilo gneče, proge so ok, sprejemljive tudi za moje znanje, edina težava, ki pa sem jo imela je bilo pomanjkanje kondicije, zaradi česar sem na koncu že z velikim naporom sledila M. in M.-ju. No, ni bila to edina težava, še malo opreme mi je dotrajalo. Posledice bordanja čutim še danes, musklfiber da te kap. Bom od jutri naprej delala vaje za noge, da naslednjič ne bo tako hudo. Tenkju M. in M., da sta me vzela s seboj.

Zakaj bi uporabljali javni prevoz?

Presneti KAM-BUS, zjutraj ga sploh ni bilo, sem čakala na mrazu pol ure (sej ne da sem zmrznila), potem sem šla pa domov.
Presneti INTEGRAL, je peljal mimo postaje, pa ni ustavil.

Ah, kaj bi človek sploh rekel na vse to. Baje, da živimo v razvitem svetu.

Novo leto 2009

To novo leto smo mi 4 (jaz, Tjaša, Meta in Kristina) pričakale v Bruslju. Kiki je bila valda šefica. Kdo bi se ji sploh upal uporekati. Živele smo v samem centru mesta, na Av. De La Couronne, cca 10 min pešačenja do parlamenta, kraljeve palače. Fjan lokacija. Živele v stanovanju eu. poslanke. Ko smo se ravno udobno namestile, predebatirale, kej bo katera spala, sta se nam pridružila še Jerneja in Jure z avtom v katerem je bilo vse potrebno od hrane in pijače. Tako smo bili kompletni, pripravljeni na nove dogodivščine.

Naš prvotni plan je bil, da gremo en dan z vlakom v Pariz, en dan pa v Amsterdam, pa je bil plan že po prvem dnevu kompletno spremenjen, ker smo opazili, da je že Bruselj sam po sebi dovolj velik, da imaš kaj početi, kaj videti, hkrati pa je bil sam termin neprimeren za take destinacije, saj je bil zaradi novega leta otežkočen dostop v ta mesta, dnevi so bili full mrzli -13*, pa še vozne katrte so bile za enodnevni obisk mesta absolutno predrage. Tako ej bilo potem, da smo 4 dni letali po Bruslju, en dan smo si šle ogledati Brugge, 2 dneva pa smo spale. Novo leto smo čakali na prostem, v samem centru, bilo je noro, pa kar malo nevarno strašno, ker tu se še niso civilizirali, in petarde še eden v drugega mečejo. Ognjemet je trajal pol ure.

Meni najlepši stavbi: ena starinska in ena moderna

Mmmmm, vafeljjjjjj, ena izmed značilnosti Belgije, poleg pomfrija in čokolade.

Manneken Pis, groza, to čudo, ta največja znamenitost, okoli katere kroži več razlag, nam je dal vetra. Ni in ni nam ga uspelo najti. Potem pa le, v jezi, ker smo krožile po ulicah, saj ravno takrat nismo imele s seboj zemljevida, smo našle našega polulančk, in ja, ful je majhen.

Mestna hiša.

EU Parlament.

Atrakcija Atomium, krital železa.

Za pripravo novoletne večerje je bil zadolžen Jure, pripravil nam je tortilije z mnogo nadevi in skuhal je zelo dobrega rdečega kuhančka. Po večerji smo imeli pripravljeno obdarovanje in bilo je zelo zanimivo, potem smo šli ven.

V samem mestu je v času silvestrovanja na prostem bil prometni kaos. Dobro, da nismo bili odvisno od prevoza.

Slavolok zmage, ko je Belgija postala samostojna.

Še utrinek iz Bruggea. Res je lepo to mesto, in ravno prav veliko za enodnevni obisk.

Zadnji večer v Bruslju smo namenili bolj tak, zabavanju, in ga kot vse doslej preživeli zunaj, le da smo si tokrat več privoščili. Šle smo tudi na vožnjo s tem kolesom.

V bistvu, kljub temu, da ni šlo vse tako po planu kot je bilo zamišljeno, koneckoncev niti ni bilo tako slabo, je bilo kar fletno.

Božični utrinki

Pa smo že po božiču! Je bil tak kot smo si želeli? Je bil le eden izmed božičev, kot vsi doslej? Bi bilo lahko kako drugače? Vsak naj sodi sam, jaz pa sem ga doživela takole:

V izdelovanju voščilnic in pošiljanju najlepših želja. Letošnja idela moje voščilnice je bila nekoliko bolj kičasta.

Vesela sem bila vsakega voščila, ki je prispelo do mene:

Dobri dome Božić stiže,
dragom Bogu da smo bliže,
da te grije vatra sveta,
da ti sreća kućom šeta,
da krst časni kolo vodi
i Bog kaže:
Krist se rodi !
Sve najbolje želje za Božić!

Božični večer je. Naj praznovanje rojstva luči-Jezusa, napolni tudi tvoje srce z ljubeznijo in toplino. V novem letu pa ti želim veliko trenutkov, ki ti prikličejo nasmeh na obraz!

May you and your loved ones be blessed with the peace and joy of Jesus this Christmas and throughout the New Year of 2009.

Na božični večer smo se cela družina zbrali skupaj in pokadili in pokropili dom. Nato smo imeli božično večerjo. Tokrat je bila francoska solata ena izmed stvari, ki ni pogosto na jedilniku, zato nam je teknila. Mmmm, njama, njama. Po večerji se je začela debata, kam k polnočni maši. Odšli smo na Veliko Planino. Bogoslužje je vodil škof Jamnik. In moj pogled na to polnočnico. V javnosti sicer odmeva glas, da je bilo oh in sploh vse lepo, krasno, velika udeležba, preko 6000 ljudi, prisotnos škofa, ampak v resnici, je bilo zelo drugače. Šla sem z veseljem tja, morda sem preveč pričakovala, ampak jaz kakega posebnega božičnega vzdušja nisem čutila. Božična pesem ni zvenela tako, kot bi morala. Že res, da je morda kupilo karto za gondolo 6000 ljudi, ampak pri kapeli bi s štetjem komaj prišli do 1000. Še to ne. Ni vredna taka hvala po radiu in televiziji, če pa jaz, ki sem bila tam vem, da so vsi ostali, mnogo drugače preživeli božič, kot pa se spodobi. Večinoma so se utapljali v alkoholu, zelo imam proti, res proti, žal to težko prenesem in toleriram. Pa naj bi potem ostali gor dlje, ne pa, da so se valili v dolino istočasno z nami, ki smo bili pri polnočnici. Posledično smo bili šele ob 5.00 doma. K sreči na naši gondoli ni nihče klical jelenov, ker če bi, potem bi se meni lahko poslabšalo, že tak sem eni kozi rekla, o kok je smešen, dejmo se vsi smejat. Mimogrede, v torek sem morala na busu trpet klicanje jelenov, ne res ni prijetno, komaj sem zdržala do Krtine, presneti razvajeni in nevzgojeni mulci. Edino le res, pokrajina na Velki je bila idilična, lepa, snega ogromno, hoja po snegu božanska, hladno ni bilo preveč.

Današnji dan pa je bil lep, pogled na gore je bil mikaven, vleklo me je, a kaj ko piha. Ustvarila sem en kratek božični filmček, pa mi še ni uspela, da bi ga delila. Morda dodam naknadno, če mi seveda uspe.

Evo link, drugače ne rata:

http://www.youtube.com/watch?v=Ot8UozVMlhs&feature=channel_page

Danes pa sem že začela pripravljati prtljago za na kratko potovanje! Pustimo se presenetit.

Božič

Božično drevce, jaslice, spominjajo ne tebe! Bodeče veje, mah zelen, trpljenje, upanje ljudem. Božično drevce jaslice, spominjajo na tebe!

Božič je! Želim vsem doživetega v srcu. Mirnega, radostnega, toplega, pa naj še kaka snežinka pade.

Hvala za vsa voščila, od daleč in od blizu.

Naj pada zdaj dež

Katastrooofffaaaa! Mi je vse skupaj že v sredo presedlo, beda od bede.

Trenutno sem na smrt zmatrana, full lačna, brez apetita, brez volje, ampak nisem zamorjena.

Sploh ni hudo, da že toliko časa dež pada, kar naj pada, še bolj naj pada, meni je to itak ravno. Sedaj sem že popolnoma prilagojena, še malo pa mi bodo od te vlage in mokrote še škrge pognale. Pada naj dež, meni v čast, da bom še v naprej uspešno hodila zjutraj na ta bemtižev bus (kjer se vsi tlačijo in butajo z mokrimi marelami), da bom še naprej ob 6.00 v nalivu šla na bus, po pločniku, ki sploh bemti ni raven, v temi pa stopim v vsako lužo, bemti, da bom še naprej bemti mokra do kolen, lase so tudi vse vlažne in zato vse razmršene, mokre roke, vse mokro, prokleto bemti. Ne, jaz, samo jaz, moram hodit na ta kurču bus.

Delam 10 ur na dan, edino kar je trenutno zelo ok, ker imam vsaj kaj od tega. Včeraj je bila fešta, domov sem prišla kar danes, in bemtiš, da zdele zgledam, kot da bi me kdo pohodil, in tu, kao se trudim, da bi vsaj sedela pokonci, kaj šele nekaj ornk začela knjižit, ker bo itak vse narobe.

Helijevi baloni so prokleto draga reč.

Prekleto dolgo potrpežljivo čakam novembersko plačo, za katero imam že plan kako jo bom zapravia, pa še malo se mi že mudi. Moram malo posodobiti bordarsko opremo, oz nujo je.

Včeraj sem dobila pliškota v podobi moje najljubše zivali, najljubše že od otroštva. Pa ni pes. In fulll sem bila vesela.

Bonny ima mladičke

Tale črna lepotica je Bonny. Ona je bla nekdaj moja ljubljenka, ker je bila tako zelo podobna Tedy. Takrat sem jaz obdržala mojo Mili, Bonny pa sem podarila sošolki.

Sicer sem bila dokaj redno obveščena, kako in kaj je z njo. Včeraj pa me kljub temu preseneti in razveseli novica, da je Bonny na svet skotila 9 malih kepic. Fulll sem bila vesela, in full so hudo luštkani. Barvna paleta je zelo pestra.

Prava zimska pravljica

Zunaj je prav prečudovito lepo. Že ponoči sem se odpravila na krajši sprehod, ker je bilo vse tako lepo pravljično, padal je sneg, bil je popoln mir, in zelo svetlo. Zgodila se je prava zimska pravljica.

Danes sem šla na sprehod ponovno in skušala v objektiv ujeti kaj lepega. Mislim, da mi je uspelo. Tekanje nas treh za srnami je bilo zelo razburljivo.

A.K.M.J. se dobijo

Četrtek, to je baje eden izmed edinih dnevov, ko sem jaz popoldan brez kakšnih posebnih obveznosti. Trenutno sem po napornem dnevu res mal že utrujena, zato bom sam na hitro napislala, kaj pa kako se je dogajalo danes.

Hotela sem se učiti in si zaželela, da bi to izvedla v knjižnici. Po navodilih Ka. (majhna vrata, veliko koles, po stopnicah gor, not, mimo pulta, levo, potem pa levo in desno mize, učilnica, računalniki) sem se odpravila v CTK. Jupi, tako kot sem bila hitro notri, sem po hitrem obhodu tudi priletela ven. Situacija polno folka, nametanega po vsem prostoru, ki se ful uči, tooo pa mene povsem spsihera. Na vhodu, ko sem priletela ven, sem srečala Me., ki pa pove, da je Kr. tudi v tej knjižnici. Kakšno naključje, da smo se vse ob 15ih srečale v knjižnici, če pa smo zmenjene, da se dobimo ob 17ih pri Nami. O kakršni koli knjižnici se prej nismo pogovarjale.

Potem smo se skupaj odpravile v Cankarjev dom, kjer se je dogajal knjižni sejem. Našla sem eno knjigo z zanimivim naslovom, morda jo enkrat celo preberem. Naslov pa je Najboljši mož (moški), je mrtev mož (moški). Spomin mi ne da, da bi se spomnila ali gre za moža ali za moškega.

Potem smo se odpravile mal po mestu (nekaj malih nakupov, parfumerija, nakup kinderjajčkov,...), se spotoma ustavile še na Pošti, da smo mal pokramljale s Ks.

Potem se nam je pridružila še Je. In 4 babure smo vreščale in se smejale po Lj, odšle v tajsko restavracijo, potem mi je bilo kar slabo. Ta hrana res ni zame, že same začimbnice mi ne potegnejo. To sem opazila že v Koreji. Že sam vonj mi je jako neprijeten. Nikoli več,....

Potem smo debatirale, naredile plane za NY, plane za poletno potovanje, plane za naslednje naše srečanje, kjer bo Je. spoznala še Tj. Potem smo bile ful pozne, zamudile zadnji bus zato nas je Je. dostavila v Krtino, vmes smo še enega Ju. pobrale, potem smo pa pešačile od avtoceste do mene 20 min, ker smo se v novem naselju tok izgubile, pa po enem blatu hodile, pa slabo mi je bilo, pa zmrzovale smo, ...

Pa Je. mi spet ni prinesla darila za rojstni dan. Smotka!

Ekonomsko načelo: Več je bolje kot manj

S tem načelom se popolnoma strinjam, če se nanašajo na stvari, ki so dobre, koristne, oz imajo pozitiven pomen. Deloma ga že upoštevam (zato se sedaj bašem z dvema lučkama, in ne le z eno, in trenutno imam občutek, da mi je zmrznil jezik), deloma pa bom to načelo še začela upoštevati.

Ker sem danes zjutraj zaspala, posledično morala iti na bus, posledično se primajala v pisarno šele ob 8.30, namesto ob 7.00, sem skelnila, da bo bolje če si privoščim več spanca.

Ker me je zjutraj fulll zeblo, sem sklenila, da se naslenje dneve absolutno več oblečem.

Ker sem izpit, ki sem ga pred kratkim pisala, ruknla, sem sklenila, da se bo dobro več učit, učit v smislu kar učenje v resnici je.

Ker sem bila na omenjenem izpitu, popolnoma nepripravljena, brez kalkulatorja, s popolnoma napačnimi pripomočki, sem sklenila, da bo koristno, če malo bolj spremljam, dogajanje in novosti, ki se dogajajo na faksu.

Ker sem ugotovila, da za učenje in študij potrebuješ veliko mero motivacije, sedaj iščem nove morivacijske faktorje.

Pa tu bi lahko še full, full, naštevala, ....,....,....

Vsekakor pa je sledeča stvar, ki sem jo sklenila, da pa bo ravno obratno. Do konca januarja ne bom in ne smem več nič zapravljati. Naj tu velja: več varčevanja je bolje kot manj varčevanja, oz manj zapravljanja je bolje kot več zapravljanja.

Dvojno veselje

Ponedeljek, žal res, pa nimam nič proti ponedeljku, samo je pač ponedeljek in ima prizvok napornega začetka tedna. In se je začel, kot ponavadi, se uredim, in greva z mami v Lj. Zjutraj, če grem z njo, vedno vozim jaz. In ne glede na to, da sem se že prav navadila gneče na relaciji Domžale- Zadobrova, moram povedati, da danes je bilo pa neznosno. Kolona se je začela že tik za priključkom Krtina. OMG, kok časa smo lezli po polžje, mene so že prav noge bolele, zraven pa sem razmišljala, da je ta vožnja v bistvu kot vožnja sredi sezone na morje. Edina tolažba in kar me je razveseljevalo, je bila tisti moment pesen Bela snežinka, ki se je vrtela na radiu.

Super, ostanem hiper dobre volje, ker se obeta sneg, sneženje, plundra,....In sedim in delam in vsake toliko časa, se mi pogled usmeri proti oknu. Je že začelo, ali ne? In naposled vendar, začnejo poplesavarti po nebu drobne snežinke, nato vse večje, na koncu pa je že močno snežilo. Superrrrrrr! Jaz se vse bolj veselim, da se ura bliža 15.00, ko nameravam prenehati z delom, in odbrzeti ven, na luft, med sneženje. In sem že vzunaj, znajdem se sredi pločnika, v petkah, cepljam sem in tja po Lj, peš, zelo mi drsi, imam ogromno opravkov, na koncu pa izvem, da moram celo pripešačiti do Kliničnega centra. Ouje! Cepljam, cepljam, pazim, da se ne zvrnem, medtem ko se bi v bistvu morala jeziti na sneg, na nemogoče razmere, na mokre čevlje, na mraz, na to da se lomim iz koraka v korak, na neposoljene pločnike, se jaz preprosto veselim.

Vožnja domov traja uro in pol, Šmartinka je bila ozko grlo.

Zdele zvečer, pa drugo veselje. Naša zmrzovalna skrinja je postala bogatejša za 2 paketa lučk, pa to ne za dve škatli z osmimi lučkami, ampak za dva paketa v katerih je še polno manjših škatel. Pravo sladoledno bogastvo. temu jaz rečem ozimnica. In mljask, mljask si takoj privoščim eno, njami, njami, si lahko kdo sploh predstavlja, kako je to dobrrrrrrrr. In sedaj me bo skrinja mikala iz dneva v dan.