Velike misli male deklice.

Čakanje na Janeza Novaka

2009-03-02T11:22:00.006+01:00

Telefoni so zvonili, maili so letali od enega do drugega, ideja je padla, dogovorili smo se, in smo se naposled le podali, kot je bilo predvideno, kar nekam, tja v tri dni.

Sobota se je torej napovedovala zelo lepa, zelo pestra, zelo družabna, zelo nasmejana in tako je tudi bilo.

Na pijačo je bilo tokrat potrebno oditi na primorsko. Od Kopra do Izole smo pešačili. Tam smo šli na pijačo, nato smo cele 2 ure preležali na pomolu, sijalo je toplo sonce, videla sem 3 meduze. Ena je bila ful vijolčno modra, premer cca pol metra, žal pa nismo dočakali, da bi mimo priplaval Janez Novak. Nato smo zopet pešačili nazaj do Kopra in tam smo morali iti zopet na pijačo. In posledično smo se dokaj pozno vrnili domov.

Bilo je prekrasno.

Uganka

2009-02-26T18:40:00.002+01:00

Zakaj se razburja moja sestrica?

Sankanje

2009-02-23T19:40:00.007+01:00

Smo šle v Kranjsko Goro, pa smo si mal privoščile. Tortice, kavice, kakave, čajčke,...., vsaka po svojem okusu.

V luksuznem hotelu.

Se popolnoma strinjam; drobiža se je potrebno znebiti.

Ko se zbere skupaj celotna skupina športnikov in ko je tovornjak poln, nas odpelje, mislim da pod Vršič nekam. Potem pa smo se sankali. Jupi, zelo zabavna zadeva. Superca. Vmes nas je še v en hrib zapeljal ratrak, malo pa smo tudi hodili.

Snega je ogromno.

K. in A., najbolj glasni, pridrveli sta pa vedno skoraj s svetlobno hitrostjo.

Pri Julči, pica rakovica, zelooo dobrooooo!

Joj, spet panika

2009-02-16T19:41:00.004+01:00

Kot da zopet nebi imela kej početi, celo dopoldne razmišljam, kako se bom celo popoldne morala učiti. Oziroma dobro bi bilo, če bi se česa lotila. Ko sem se vračala z dela, sem šla še hitro v knjižnico, kamor sem seveda vrnila neprebrano knjigo. Doma sem se nabasala še z zadnjim kosom torte in potem sem se šla učiti. Modra knjiga mi je še vedno antipatična, zato se je učenje kaj hitro končalo z raziskovanjem po računalniku. Vse ok, samo te afne pa še vedno ne najdem. Če kdo ve kje se na applovi tipkovnici nahaja afna, naj mi čimpreje javi, ker drugače ne vem kaj bo.

Evo, objavo z veseljem naknadno dopolnjujem z najnovejšo pogrutavščino.

Afna = @ = shift alt 2 (res zapleteno)

Popoln dan na Krvavcu

2009-02-09T21:10:00.004+01:00

" V primeru, da bo v ponedeljek lepo vreme, me ne bo, ker bom šla smučat! Lp AnaG."; se je glasilo moje kratko petkovo sporočilo šefu, ker sem vedellllaaaaaa, da bomo šliiiii smučat/bordat.

Izbrano smučišče je bilo Krvavec. Super, sper, super, nadvse navdušena. Proge urejene, zelo zanimive tudi tiste neurejene off road, sneg super, dan zelo zelo sončen oziroma popoln dan na Krvavcu. Padla nisem nikoli, padci off road se ne štejejo (poglej: PO CELCU NI ENOSTAVNO), ker tam se tako ali tako valjaš v celem snegu. Ni bilo strmine katera bi me danes preplašila. Kondicija se stopnjuje, hmmm, no ja, na koncu je poležavanje na plaži kljub vsemu pasalo. Moja oprema, superduper full fajn dobra, govorim o vezeh, čevlji so pa itak potrošni material, tak, da niso vredni omembe. Oboje pa ja, je bila moja letošnja inovacija. In, jap, zelo se pozna, veliko bolje je. Ddddd, pa še najlepše vezi na celem smučišču sem imela.

Idila na smučišču

Jaz

Moja družba

Kar nekaj, preblisk

2009-02-07T10:09:00.005+01:00

Po novem sem zopet obiskala knjižnico in osladne romane, katerih sem se naveličala (več ali manj so vsi po istem vzorcu), zamenjala za lahkotno literaturo s pridihom strokovnosti.

Berem razne napotke, pri določenih se nasmejem, zopet iščem kake osebne koristi in ideje. In filozofiram.

Včeraj sem dobila zopet eno dobro podjetno idejo, tralalala, ko bi me kdo sploh jemal resno. Ampak sem res pogruntala zadevo, ki bi bila lahko svetovna uspešnica. Podrobnosti ostajajo skrivnost. Ddddddd, deloma ker je ideja super, deloma pa, da se mi ne bo kdo smejal.

Recesija, me spremlja na vsakem koraku, skoraj na vsakem izpitu, v vsaki trgovini in tudi pri učenju in uspešnosti na izpitih. Zato ne bom nič hitela, ampak v izi, tak kot vedno. V času sprememb ljudje, ki se učijo, nasledijo zemljo. Ljudje, ki se imajo za izučene in pametne, pa ostanejo povsem sposobni za delovanje v svetu, ki ne obstaja več. Torej! Pretiravar res ni smiselno!

In še zadnje novoletno darilo

2009-02-06T22:55:00.002+01:00

Vse skupaj ni toliko otročje, kot morda izgleda. Ampak zadeva je bila izvedena na podlagi dogovora, ki je bil: izmenjava pliškotov za novoletno darilo.

Dobro, da je imel januar 31 dni, kajti s K. naju je skoraj ujel februar, ko sva si šele uspeli izmenjati novoletna darila. To pomeni, da sva res obe zelo, zelo, zelo zaposleni. Kaj še bo!

In sem dobila želvaka Tineta, samo sedaj je preimenovan v Bena, ker mi Tine ni všeč. Bla, bla, bla, je lep, mehak, blazno zaspan in samo zaspan z velikimi zelenimi očmi.

Kak začetek februarja: En sam sneg!

2009-02-03T10:34:00.005+01:00

Zjutraj vstanem, zgodaj, pred šesto, za v Lj. Ja, valda, bom jaz šla v Lj., snega je ogromno, pada pa še bolj. Jaz sem kar doma ostala.

Ura je že skoraj enajst in ravno nam v drugo plužijo našo ulico.

Jaz pa sem bila tudi celo dopoldne zunaj in sem kidala, kidala, kidala sneg(1/3 dvorišča mi je pa le ratalo), Mili je pa spet lezla na drevo.

Mili in sneg

2009-02-02T18:09:00.003+01:00

Ouuu, jeeeee, kaj me briga, če je bil danes beden dan, če je bilo v službi karneki, brozga po kateri sem mogla hoditi, da se oglašam na čudne klice, ko nič ne zastopim, kaj bi ljudje radi od mene, da se moram učiti, da skos kiham in kašljam in v glavnem, da sem vsa čudna in zamorjena, VAŽNO JE, DA SPET FULL SNEŽIII IN NI DRUGEGA, KOT, DA SEM CELI DAN RAZMIŠLJALA LE O TEM, KAKO BOM ŠLA VEN NA SNEG. In smo šle, proti večeru, mi 3; jaz, Mili in Tedy.Tako fajn občutek. Mili je pa itak ena najbolj nora zadeva, sploh, ko zavoha sneg.

Norica je najprej hotela plezati na drevo, pa naj, tok se je mučla in naprezala, nekajkrat je še padla dol (v sneg), tak da, po nekaj poskusih ji je uspelo splezati na drevo, kjer je ponosno pozirala. Važiiičkaaa!

Potem smo šle na sprehod, po celem snegu, pa smo hodile in hodile, psici sta noreli, letali sem in tja. Mili pa vedno poskrbi, da je kaj posebnega, in na koncu je omagala, ker se je nanjo prijelo toliko snega, da sem jo morala na koncu že nesti.

Pa še nekaj o Tedy, da ne bo preveč zapostavljena. Skočila je vame tako nesrečno, da mi je fotoaparat padel v sneg. Mislim, da je z njim vse ok, se je že posušil na radiatorju.

Zunaj pa sneg še vedno kar padaaa!

Jaz pa grem šrudirat nemščino, tokrat o Wirtschaftskrise.

Naslednjič nisem jaz na vrsti!

2009-01-21T18:48:00.003+01:00

Vedno deklica za vse! Kdo? Jaz.
Presnete, smotane babe. Tjaša je imela rojstni dan. V petek bo preznovala. Povabila nas je, da gremo skupaj gledati film Avstralija. Noo, to sem tudi pričakovala, da bo tako. Ne vem po kakšnem srečnem naklučju sem bila spet jaz določena za nakup in izbiro darila. Jaaaap, razumem, druge se imajo full za učit, full delajo, full oh in sploh nimajo časa, da bi šla katera v trgovino. Mislim, če nebi šla jaz, verjetno sploh ne bi imele darila. Itak, Ana, pejt ti, ti greš spotoma. Grrrr, aahhh, presneto, nekoliko se še pregovarjam, sprašujem za ideje, nagovarjam, da gre kaka koka z menoj, ko pa vidim, da iz tega ne bo nič in postanem že rahlo besna, bi najraje protestirala, rekla ne grem in preprosto odmislila vse, pa mi vseeno ni vseeno in se odločim in stvar vzamem v svoje roke. "Spotoma" brez ideje letim v btc, ga preletim, malo pregledam, dobim idejo (100% je to to, kar si Tjaša želi), na hitro pregledam tistih 5 trgovin, ki imajo pliškote, izberem tole veliko rumeno marcino. In zadeva je iz moje strani zaključena. Potem sem pa tovorila tega kosmatinca do avta, pa, jao, dež je padal, niti tako velike vrečke niso imeli, kar kompliciran nakup. Sedaj naj pa samo kaka kaj reče ali komentira, jo bom kar z medvedom okol kepe.

Končno na smučišču

2009-01-18T16:17:00.005+01:00

V petek sem preživela prekrasen dan na Mariborskem Pohorju. Opaaa, končno sem letos pristala na snegu z bordom na nogah. Prekrasen občutek. Bilo je fajn. Dopoldan nam je sijalo sonce, popoldan so polepšali oblaki, a vseeno je bilo fajn, ni bilo gneče, proge so ok, sprejemljive tudi za moje znanje, edina težava, ki pa sem jo imela je bilo pomanjkanje kondicije, zaradi česar sem na koncu že z velikim naporom sledila M. in M.-ju. No, ni bila to edina težava, še malo opreme mi je dotrajalo. Posledice bordanja čutim še danes, musklfiber da te kap. Bom od jutri naprej delala vaje za noge, da naslednjič ne bo tako hudo. Tenkju M. in M., da sta me vzela s seboj.

Zakaj bi uporabljali javni prevoz?

2009-01-06T10:58:00.002+01:00

Presneti KAM-BUS, zjutraj ga sploh ni bilo, sem čakala na mrazu pol ure (sej ne da sem zmrznila), potem sem šla pa domov.
Presneti INTEGRAL, je peljal mimo postaje, pa ni ustavil.

Ah, kaj bi človek sploh rekel na vse to. Baje, da živimo v razvitem svetu.

Novo leto 2009

2009-01-04T14:32:00.009+01:00

To novo leto smo mi 4 (jaz, Tjaša, Meta in Kristina) pričakale v Bruslju. Kiki je bila valda šefica. Kdo bi se ji sploh upal uporekati. Živele smo v samem centru mesta, na Av. De La Couronne, cca 10 min pešačenja do parlamenta, kraljeve palače. Fjan lokacija. Živele v stanovanju eu. poslanke. Ko smo se ravno udobno namestile, predebatirale, kej bo katera spala, sta se nam pridružila še Jerneja in Jure z avtom v katerem je bilo vse potrebno od hrane in pijače. Tako smo bili kompletni, pripravljeni na nove dogodivščine.

Naš prvotni plan je bil, da gremo en dan z vlakom v Pariz, en dan pa v Amsterdam, pa je bil plan že po prvem dnevu kompletno spremenjen, ker smo opazili, da je že Bruselj sam po sebi dovolj velik, da imaš kaj početi, kaj videti, hkrati pa je bil sam termin neprimeren za take destinacije, saj je bil zaradi novega leta otežkočen dostop v ta mesta, dnevi so bili full mrzli -13*, pa še vozne katrte so bile za enodnevni obisk mesta absolutno predrage. Tako ej bilo potem, da smo 4 dni letali po Bruslju, en dan smo si šle ogledati Brugge, 2 dneva pa smo spale. Novo leto smo čakali na prostem, v samem centru, bilo je noro, pa kar malo nevarno strašno, ker tu se še niso civilizirali, in petarde še eden v drugega mečejo. Ognjemet je trajal pol ure.

Meni najlepši stavbi: ena starinska in ena moderna

Mmmmm, vafeljjjjjj, ena izmed značilnosti Belgije, poleg pomfrija in čokolade.

Manneken Pis, groza, to čudo, ta največja znamenitost, okoli katere kroži več razlag, nam je dal vetra. Ni in ni nam ga uspelo najti. Potem pa le, v jezi, ker smo krožile po ulicah, saj ravno takrat nismo imele s seboj zemljevida, smo našle našega polulančk, in ja, ful je majhen.

Mestna hiša.

EU Parlament.

Atrakcija Atomium, krital železa.

Za pripravo novoletne večerje je bil zadolžen Jure, pripravil nam je tortilije z mnogo nadevi in skuhal je zelo dobrega rdečega kuhančka. Po večerji smo imeli pripravljeno obdarovanje in bilo je zelo zanimivo, potem smo šli ven.

V samem mestu je v času silvestrovanja na prostem bil prometni kaos. Dobro, da nismo bili odvisno od prevoza.

Slavolok zmage, ko je Belgija postala samostojna.

Še utrinek iz Bruggea. Res je lepo to mesto, in ravno prav veliko za enodnevni obisk.

Zadnji večer v Bruslju smo namenili bolj tak, zabavanju, in ga kot vse doslej preživeli zunaj, le da smo si tokrat več privoščili. Šle smo tudi na vožnjo s tem kolesom.

V bistvu, kljub temu, da ni šlo vse tako po planu kot je bilo zamišljeno, koneckoncev niti ni bilo tako slabo, je bilo kar fletno.

Božični utrinki

2008-12-26T12:46:00.012+01:00

Pa smo že po božiču! Je bil tak kot smo si želeli? Je bil le eden izmed božičev, kot vsi doslej? Bi bilo lahko kako drugače? Vsak naj sodi sam, jaz pa sem ga doživela takole:

V izdelovanju voščilnic in pošiljanju najlepših želja. Letošnja idela moje voščilnice je bila nekoliko bolj kičasta.

Vesela sem bila vsakega voščila, ki je prispelo do mene:

Dobri dome Božić stiže,
dragom Bogu da smo bliže,
da te grije vatra sveta,
da ti sreća kućom šeta,
da krst časni kolo vodi
i Bog kaže:
Krist se rodi !
Sve najbolje želje za Božić!

Božični večer je. Naj praznovanje rojstva luči-Jezusa, napolni tudi tvoje srce z ljubeznijo in toplino. V novem letu pa ti želim veliko trenutkov, ki ti prikličejo nasmeh na obraz!

May you and your loved ones be blessed with the peace and joy of Jesus this Christmas and throughout the New Year of 2009.

Na božični večer smo se cela družina zbrali skupaj in pokadili in pokropili dom. Nato smo imeli božično večerjo. Tokrat je bila francoska solata ena izmed stvari, ki ni pogosto na jedilniku, zato nam je teknila. Mmmm, njama, njama. Po večerji se je začela debata, kam k polnočni maši. Odšli smo na Veliko Planino. Bogoslužje je vodil škof Jamnik. In moj pogled na to polnočnico. V javnosti sicer odmeva glas, da je bilo oh in sploh vse lepo, krasno, velika udeležba, preko 6000 ljudi, prisotnos škofa, ampak v resnici, je bilo zelo drugače. Šla sem z veseljem tja, morda sem preveč pričakovala, ampak jaz kakega posebnega božičnega vzdušja nisem čutila. Božična pesem ni zvenela tako, kot bi morala. Že res, da je morda kupilo karto za gondolo 6000 ljudi, ampak pri kapeli bi s štetjem komaj prišli do 1000. Še to ne. Ni vredna taka hvala po radiu in televiziji, če pa jaz, ki sem bila tam vem, da so vsi ostali, mnogo drugače preživeli božič, kot pa se spodobi. Večinoma so se utapljali v alkoholu, zelo imam proti, res proti, žal to težko prenesem in toleriram. Pa naj bi potem ostali gor dlje, ne pa, da so se valili v dolino istočasno z nami, ki smo bili pri polnočnici. Posledično smo bili šele ob 5.00 doma. K sreči na naši gondoli ni nihče klical jelenov, ker če bi, potem bi se meni lahko poslabšalo, že tak sem eni kozi rekla, o kok je smešen, dejmo se vsi smejat. Mimogrede, v torek sem morala na busu trpet klicanje jelenov, ne res ni prijetno, komaj sem zdržala do Krtine, presneti razvajeni in nevzgojeni mulci. Edino le res, pokrajina na Velki je bila idilična, lepa, snega ogromno, hoja po snegu božanska, hladno ni bilo preveč.

Današnji dan pa je bil lep, pogled na gore je bil mikaven, vleklo me je, a kaj ko piha. Ustvarila sem en kratek božični filmček, pa mi še ni uspela, da bi ga delila. Morda dodam naknadno, če mi seveda uspe.

Evo link, drugače ne rata:

http://www.youtube.com/watch?v=Ot8UozVMlhs&feature=channel_page

Danes pa sem že začela pripravljati prtljago za na kratko potovanje! Pustimo se presenetit.

Božič

2008-12-24T12:39:00.003+01:00

Božično drevce, jaslice, spominjajo ne tebe! Bodeče veje, mah zelen, trpljenje, upanje ljudem. Božično drevce jaslice, spominjajo na tebe!

Božič je! Želim vsem doživetega v srcu. Mirnega, radostnega, toplega, pa naj še kaka snežinka pade.

Hvala za vsa voščila, od daleč in od blizu.

Naj pada zdaj dež

2008-12-12T08:20:00.006+01:00

Katastrooofffaaaa! Mi je vse skupaj že v sredo presedlo, beda od bede.

Trenutno sem na smrt zmatrana, full lačna, brez apetita, brez volje, ampak nisem zamorjena.

Sploh ni hudo, da že toliko časa dež pada, kar naj pada, še bolj naj pada, meni je to itak ravno. Sedaj sem že popolnoma prilagojena, še malo pa mi bodo od te vlage in mokrote še škrge pognale. Pada naj dež, meni v čast, da bom še v naprej uspešno hodila zjutraj na ta bemtižev bus (kjer se vsi tlačijo in butajo z mokrimi marelami), da bom še naprej ob 6.00 v nalivu šla na bus, po pločniku, ki sploh bemti ni raven, v temi pa stopim v vsako lužo, bemti, da bom še naprej bemti mokra do kolen, lase so tudi vse vlažne in zato vse razmršene, mokre roke, vse mokro, prokleto bemti. Ne, jaz, samo jaz, moram hodit na ta kurču bus.

Delam 10 ur na dan, edino kar je trenutno zelo ok, ker imam vsaj kaj od tega. Včeraj je bila fešta, domov sem prišla kar danes, in bemtiš, da zdele zgledam, kot da bi me kdo pohodil, in tu, kao se trudim, da bi vsaj sedela pokonci, kaj šele nekaj ornk začela knjižit, ker bo itak vse narobe.

Helijevi baloni so prokleto draga reč.

Prekleto dolgo potrpežljivo čakam novembersko plačo, za katero imam že plan kako jo bom zapravia, pa še malo se mi že mudi. Moram malo posodobiti bordarsko opremo, oz nujo je.

Včeraj sem dobila pliškota v podobi moje najljubše zivali, najljubše že od otroštva. Pa ni pes. In fulll sem bila vesela.

Bonny ima mladičke

2008-12-11T08:19:00.002+01:00

Tale črna lepotica je Bonny. Ona je bla nekdaj moja ljubljenka, ker je bila tako zelo podobna Tedy. Takrat sem jaz obdržala mojo Mili, Bonny pa sem podarila sošolki.

Sicer sem bila dokaj redno obveščena, kako in kaj je z njo. Včeraj pa me kljub temu preseneti in razveseli novica, da je Bonny na svet skotila 9 malih kepic. Fulll sem bila vesela, in full so hudo luštkani. Barvna paleta je zelo pestra.

Prava zimska pravljica

2008-11-29T12:30:00.010+01:00

Zunaj je prav prečudovito lepo. Že ponoči sem se odpravila na krajši sprehod, ker je bilo vse tako lepo pravljično, padal je sneg, bil je popoln mir, in zelo svetlo. Zgodila se je prava zimska pravljica.

Danes sem šla na sprehod ponovno in skušala v objektiv ujeti kaj lepega. Mislim, da mi je uspelo. Tekanje nas treh za srnami je bilo zelo razburljivo.

A.K.M.J. se dobijo

2008-11-27T22:56:00.004+01:00

Četrtek, to je baje eden izmed edinih dnevov, ko sem jaz popoldan brez kakšnih posebnih obveznosti. Trenutno sem po napornem dnevu res mal že utrujena, zato bom sam na hitro napislala, kaj pa kako se je dogajalo danes.

Hotela sem se učiti in si zaželela, da bi to izvedla v knjižnici. Po navodilih Ka. (majhna vrata, veliko koles, po stopnicah gor, not, mimo pulta, levo, potem pa levo in desno mize, učilnica, računalniki) sem se odpravila v CTK. Jupi, tako kot sem bila hitro notri, sem po hitrem obhodu tudi priletela ven. Situacija polno folka, nametanega po vsem prostoru, ki se ful uči, tooo pa mene povsem spsihera. Na vhodu, ko sem priletela ven, sem srečala Me., ki pa pove, da je Kr. tudi v tej knjižnici. Kakšno naključje, da smo se vse ob 15ih srečale v knjižnici, če pa smo zmenjene, da se dobimo ob 17ih pri Nami. O kakršni koli knjižnici se prej nismo pogovarjale.

Potem smo se skupaj odpravile v Cankarjev dom, kjer se je dogajal knjižni sejem. Našla sem eno knjigo z zanimivim naslovom, morda jo enkrat celo preberem. Naslov pa je Najboljši mož (moški), je mrtev mož (moški). Spomin mi ne da, da bi se spomnila ali gre za moža ali za moškega.

Potem smo se odpravile mal po mestu (nekaj malih nakupov, parfumerija, nakup kinderjajčkov,...), se spotoma ustavile še na Pošti, da smo mal pokramljale s Ks.

Potem se nam je pridružila še Je. In 4 babure smo vreščale in se smejale po Lj, odšle v tajsko restavracijo, potem mi je bilo kar slabo. Ta hrana res ni zame, že same začimbnice mi ne potegnejo. To sem opazila že v Koreji. Že sam vonj mi je jako neprijeten. Nikoli več,....

Potem smo debatirale, naredile plane za NY, plane za poletno potovanje, plane za naslednje naše srečanje, kjer bo Je. spoznala še Tj. Potem smo bile ful pozne, zamudile zadnji bus zato nas je Je. dostavila v Krtino, vmes smo še enega Ju. pobrale, potem smo pa pešačile od avtoceste do mene 20 min, ker smo se v novem naselju tok izgubile, pa po enem blatu hodile, pa slabo mi je bilo, pa zmrzovale smo, ...

Pa Je. mi spet ni prinesla darila za rojstni dan. Smotka!

Ekonomsko načelo: Več je bolje kot manj

2008-11-26T18:56:00.005+01:00

S tem načelom se popolnoma strinjam, če se nanašajo na stvari, ki so dobre, koristne, oz imajo pozitiven pomen. Deloma ga že upoštevam (zato se sedaj bašem z dvema lučkama, in ne le z eno, in trenutno imam občutek, da mi je zmrznil jezik), deloma pa bom to načelo še začela upoštevati.

Ker sem danes zjutraj zaspala, posledično morala iti na bus, posledično se primajala v pisarno šele ob 8.30, namesto ob 7.00, sem skelnila, da bo bolje če si privoščim več spanca.

Ker me je zjutraj fulll zeblo, sem sklenila, da se naslenje dneve absolutno več oblečem.

Ker sem izpit, ki sem ga pred kratkim pisala, ruknla, sem sklenila, da se bo dobro več učit, učit v smislu kar učenje v resnici je.

Ker sem bila na omenjenem izpitu, popolnoma nepripravljena, brez kalkulatorja, s popolnoma napačnimi pripomočki, sem sklenila, da bo koristno, če malo bolj spremljam, dogajanje in novosti, ki se dogajajo na faksu.

Ker sem ugotovila, da za učenje in študij potrebuješ veliko mero motivacije, sedaj iščem nove morivacijske faktorje.

Pa tu bi lahko še full, full, naštevala, ....,....,....

Vsekakor pa je sledeča stvar, ki sem jo sklenila, da pa bo ravno obratno. Do konca januarja ne bom in ne smem več nič zapravljati. Naj tu velja: več varčevanja je bolje kot manj varčevanja, oz manj zapravljanja je bolje kot več zapravljanja.

Dvojno veselje

2008-11-24T21:21:00.005+01:00

Ponedeljek, žal res, pa nimam nič proti ponedeljku, samo je pač ponedeljek in ima prizvok napornega začetka tedna. In se je začel, kot ponavadi, se uredim, in greva z mami v Lj. Zjutraj, če grem z njo, vedno vozim jaz. In ne glede na to, da sem se že prav navadila gneče na relaciji Domžale- Zadobrova, moram povedati, da danes je bilo pa neznosno. Kolona se je začela že tik za priključkom Krtina. OMG, kok časa smo lezli po polžje, mene so že prav noge bolele, zraven pa sem razmišljala, da je ta vožnja v bistvu kot vožnja sredi sezone na morje. Edina tolažba in kar me je razveseljevalo, je bila tisti moment pesen Bela snežinka, ki se je vrtela na radiu.

Super, ostanem hiper dobre volje, ker se obeta sneg, sneženje, plundra,....In sedim in delam in vsake toliko časa, se mi pogled usmeri proti oknu. Je že začelo, ali ne? In naposled vendar, začnejo poplesavarti po nebu drobne snežinke, nato vse večje, na koncu pa je že močno snežilo. Superrrrrrr! Jaz se vse bolj veselim, da se ura bliža 15.00, ko nameravam prenehati z delom, in odbrzeti ven, na luft, med sneženje. In sem že vzunaj, znajdem se sredi pločnika, v petkah, cepljam sem in tja po Lj, peš, zelo mi drsi, imam ogromno opravkov, na koncu pa izvem, da moram celo pripešačiti do Kliničnega centra. Ouje! Cepljam, cepljam, pazim, da se ne zvrnem, medtem ko se bi v bistvu morala jeziti na sneg, na nemogoče razmere, na mokre čevlje, na mraz, na to da se lomim iz koraka v korak, na neposoljene pločnike, se jaz preprosto veselim.

Vožnja domov traja uro in pol, Šmartinka je bila ozko grlo.

Zdele zvečer, pa drugo veselje. Naša zmrzovalna skrinja je postala bogatejša za 2 paketa lučk, pa to ne za dve škatli z osmimi lučkami, ampak za dva paketa v katerih je še polno manjših škatel. Pravo sladoledno bogastvo. temu jaz rečem ozimnica. In mljask, mljask si takoj privoščim eno, njami, njami, si lahko kdo sploh predstavlja, kako je to dobrrrrrrrr. In sedaj me bo skrinja mikala iz dneva v dan.

Obljuba dela dolg

2008-11-24T07:53:00.004+01:00

Ker si nekateri želijo objave oz. želijo biti poimensko izpostavljeni, jaz pa sem rekla 'ja, bom', moram sedaj to tudi narediti.

Sicer sem določene namige in usmeritve že dobila, kaj naj napišem, vendar se bom raje poslužila svobode pisanja. Upam, da ne bom izjavila kaj spornega, in da ne bo kakšnih posledičnih izpadov.

Rok Pirnat (Krtina) je še vedno tak, kot je bil!

Pevska revija

2008-11-19T20:30:00.002+01:00

V nedeljo (Martinova nedelja), je bila izvedena pevska revija, vseh odraslih pevskih zborov domžalske dekanije. Zgodila se je v vasici Češnjice nad Blagovico. Bdw, to je najvišje ležeča župnija domžalske dekanije. In tja smo se odpravili tudi mi - pevski zbor Dob. Peli smo Svetega Martina in hm, naslov ta druge pesmi pa se ne spomnim. Sicer so mi take revije bl dolgočasne, kot pa kej drugega, ampak je vseeno fajn, rada slišim, če kateri drugi zbor izvaja pesem, katero znamo tudi mi. In pomoje, da smo se kar dobro odrezali. Komentar na nas: Iz župnije Dob so pod taktirko Janeza Osredkarja prišli pevci in pevke ,vendar v majšem številu kakor smo bili vajeni do sedaj, da se le niso ustrašili majhnosti cerkve.

Vreme je bilo ful lepo sončno, na koncu sem sicer res skoraj zmrznila, ampak dobro, to sem sama kriva. Pa za jesti je bilo noro veliko, res dobrega peciva, res zelo dobrega peciva. To pa je bilo nekaj zame in ja, za mojo sladkosnednost. Pošteno povedano, temu se res reče, 'nažreti' se.

Kino misija, spet

2008-11-15T13:11:00.005+01:00

Seveda, tanovi James Bond nas je vleke, da smo se zmenile, in spet večer preživele v kinu. Kajpak, Bond je Bond, je treba videti. In smo, tokrat, da ne bo vedno isto, odšle v Celje. Da najprej pokomentiram to. Odločitev za Celje, je bila full dobra, ker meni je bilo absolutno bolj všeč kot v LJ. Vse je bilo drugač, pa nevem, res mi je bilo všeč. Morda tudi zato, ker je bilo že vse tako lepo pravljično okrašeno, da se mi je kar zavrtelo v glavi, ko sem pomislila na prihajajoče mesece, ki so moji najljubši.

In sedaj sam Bond. Hmmm, takole bom rekla, mene je film potegnil vase, hitro mi je minil, predvsem zaradi vseh hitrih akcij, ki se dogajajo. Drugače, mi je pa slabši kot prejšnji. Nekaterih značilnih bondovskih stvari sploh ni, čudno se začne, konča se tudi presenetljivo, kar na enkrat, ampak dobr, naj bo, ko je ravno Bond, pa ker je glavni igralec ok, da rečem za silo vredno ogleda.

Fotgrafija tedna

2008-11-09T22:25:00.001+01:00

O delu, ker trenutno ni druzga

2008-11-07T21:46:00.003+01:00

Objava je dolga, tak mal šlampasto napisana, predvsem gre za zapis nečesa, branje neizkušenim in nezainteresiranim močno odsvetujem.

V tem deževnem času ne počnem drugega kot utečene navade in hobije oz obveznosti, plus telovadim, plus se tipkam, plus delam, plus se hočem učiti.

In vse ful hitro gre, komaj je začetek novembra, že bomo na sredini. Sicer mi je fajn, da določen mesec pride, ker se enega naveličaš in je potem bolj zanimivo, ko nastopi nov, zamenjaš list na koledarju, dobiš plačo,..., je pa beda, na mojem delovnem mestu. Jao, spet smo zašli v službo, no pa kaj, sej je to pač zadeva, kjer človek preživi veliko časa, izmenjava mnenja, odkriva toplo vodo, se druži s kolegi, se izogiba velikemu šefu,...bla bla bla. In na začetku meseca je dela ogromno, da se ven ne vidim, ker imamo opravka z vsemi zamudniki iz prejšnjega meseca (za postrelt, vedno isti), potem so tisti ful pridni (ok, ti so ok), potem pa še pač tisti ki so obvezni zaradi kratkega plačilnega roka, kakorkoli, to kar razlagam ni sploh pomembno.

In sem celi teden delalaaaaaaaaaaa,....., pa se nisem ravno stegnila, oz, sem malo spet blefirala, ker, hm, šla sem na nov način, ki se mu reče čimmanj čimbolje, ker, hm, sem imela ene težave v preteklem mesečnem prometu, kjer se mi je pojavila izguba.

Danes se je napovedoval zelo delavni dan, zato sem bila že ob 7.05 prisotna in prisebna, takoj začela z delom, ki je že bil v kritičnih rokih, pa se napove, da bo ob 9.00 kolegij. Ja ok, pa gre celi oddelek na kolegij, ki je trajal eno uro. Ok, blazno dolgčas, gledala sem vse prisotne, poslušala direktorja, bla bla bla, proučevala sodelavce, ki v pisarnah vedno jamrajo, imajo veliko povedati, v takem trenutku pa so riti (taki ljudje so mi res čudni).

No, ker so med zaposlenimi, normalno tudi kake napetosti pride do tudi kakšnih sočnih(pa ne moraš tako se obnašat):

B: 'M. koliko časa pa ti nisi bila tok obremenjena z delom kot mi?'

M:'Tok časa, da tebe lahko skrbi!'

B: 'Ma, jebise!'

VSI OSTALI: 'Hahahahahaha!'

Potem sem pa šla spet delat, ful hitela, jao, in spet nekaj, presenečenje, sodelavec je pripravil poslovilca ob 11.00, ker zapušča naš oddelek, tipson je že zelo študiran in z zelo prijaznim in sipatičnim smislom za humor, kar bomo vsekakor pogrešali. Da ne govorim o požrtiji, ki nam jo je pripravil, 3 pice velikanke, in ogromno palačink s čokolado. OUJE!

Baje jaz ful čudno gledam, pa ne gledam ampak na določene momente pogledam tako čudno, da nevem, ampak zdej sem se pa kr zamislila, ker zadnja na to temo je bila pa katastrofa. Mi je šef, ker sem kao bila ful na netu (oz me je velikat dobil), mi je dal sedaj še nekaj več dela. Najprej mi je obrazložitev poslal po meilu, potem pa mi je še osebno prišel povedat, in seveda mi pojasnil, kako in kaj in me vprašal, če bo šlo. Baje, da sem mu poslala tak pogled, da se je kr ustrašil, in še rekel je da gledam tako, da ne ve kaj to pomeni, ko pa je odšel, so se pa še drugi smejali, ker res šef se je dobesedno ustrašil, skoraj, da je rekel, 'A, ne Ana, ne sej ni treba!' in bi zbežal ven, no tako je zgledalo.

Neee, ni nam dolgčas, če ne drugega se spotaknem ob odprt predal. Skrbim za sproščeno vzdušje, sej to ni nič narobe! Pa po tanovem pijem ljublčjansko vodo iz pipe, je bilo rečeno da hujše kot diareje ne moram dobiti.

Pločevinka piva!

2008-11-04T19:26:00.002+01:00

Je dandanes bolje?

2008-11-03T19:07:00.003+01:00

Najprej moj odgovor. Meni so določene stvari boljše, določene pa slabše. Težko se je opredeliti glede tega, sploh pa zato, ker je vsak človek individualen in na stvari gleda in jih sprejema drugače, tudi času in gospodarskemu razvoju primerno.

Ko sem danes, po tako lepih in turobnih praznikih, sedela v pisarni, gledala v komp, pa skozi okno, pa se vrtela na stolu, in zopet razmišljala, da niti ni tako naumno, če bi lahko dali vsake toliko časa noge na mizo, sem imela v mislih, da moram mesec začet pozitivno, z dobrimi mislimi, se truditi biti bolj prijazna do vseh, vsem pomagat, pojasnit, če me kaj vprašajo, malo bolj pogosto dvigovati telefone, itd, pa mi je uspelo, da nisem pozdravila šefa, ko je prišel v pisarno, ker sem bila tako zatopljena v nevemkaj, mogoše v kak račun, mislim pa, da nisem bila na netu, tokrat res ne. Jojjj, sem si mislila, evo sem že spet zamočila, in sem si zasveto zadala, da moram biti glede takšnega bontona bolj prisebna, tako od sedaj vedno, ko kdo vstopi, usmerim pogled k prišleku. In kaj je sledilo, šef je v drugo vstopil v pisarno, ko sem imela ravno polna usta banane. Rekel mi je 'Ana dobertek!', jaooo, jaz pa razumljivo, hvala nisem mogla rečt, ampak sem le zmomljala en 'eaaahaaa'. No, sej bo bolje.

In potem, nevem po kakšnem naključju, sem se soočila s pisarniškim redom iz leta 1870. Prinesla mi ga je ena sodelavka, bolj za foro kot zares. In sem zadevo z veseljem prebrala. Pa navajam nekaj točk iz omenjenega reda. Zadeva je kar zanimiva.

Najstarejši nameščenec je odgovoren za čistočo pisarne.
Med pisarniškimi urami se ne sme govoriti.
Malica je dovoljena, vendar se delovni proces v tem času ne sme ustaviti.
Enostavna obleka je predpis. Osebje ne sme nositi svetlih oblek in lahko nosi le urejene nogavice. Galoše in plašči v pisarni niso dovoljeni, ker ima osebje v pisarni peč. V zimskem času vsak prinese 2 kg premoga s seboj v službo.
Potreba po tobaku, vinu in žganih pijačah se smatra kot mesena šibkost in je zaradi tega prepovedana.
Ženske uslužbenke se morajo držati pobožne življenske usmeritve.
Bolni uslužbenci ne prejmejo nobenega plačila, zato mora vsak dajati na stran, del svoje plače, da v primeru nezmožnosti dela, ne zaide v težave.
Vsak uslužbenec ima dolžnost, da svojega šefa informira, kaj o njem govorijo službeno in privatno.
...
...

No to je le nekaj, tako najbol sočnih, vsaj za moj okus. Drugače pa meni najboljša stvar, ki jo lahko počnem v pisarni je gledanje skozi okno. Ha, ha, ha, to bo treba v prihodnosti prepovedat.

Buča,noč čarovnic, praznik žensk?

2008-10-31T23:14:00.003+01:00

Kot že nekaj let, redno izdelam sovjo bučo. Letošnja ima nekoliko večje oči, naj ima to poseben pomen. In praznujmo, kaj že res? Hm, ja, tu bi se dalo razpravljati, ali je to nekaj, kar je v nasprotju s krščanstvom, kar je inkvizicija preganjala, istočasno pa naredila veliko napak, ali je to nekaj komercialnega kar kopiramo od američanov,v resnici pa to izvira iz Evrope, morda drži tista, da tako pozdravimo duše umrlih, hkrati pa se branimo zlih duhov. Pa naj bo kar koli, mene bolj zanima, zakaj praznik žensk, zakaj naj bi bile v večini ženske čarovnice? Zakaj? Seveda imam odgovor, saj je tako preprost. Za čarovnice so nas oklicali moški. Normalno. Tako so se v starih časih borili proti feminizaciji. Že od mekdaj so se imeli za nekaj več, za vladarje v političnem in cerkvenem življenju. In ker ženske niso imele nič slabših možgam, so bile sposobne prav takih stvari kot oni, če ne celo še več. In to pa jim je šlo v nos. In potem so se začeli bajni pohodi proti čarovnicam. Moški niso mogli prenesti, da bi lahko ženske, ki niso obiskovale njihovih univerz in teoloških predavanj, imele moč nad življenjem in smrtjo. In zakaj so bile na takem udaru predvsem ženske? Ker so vedno znale zdraviti, znale so prisluhniti skrivnostim zemlje, poznale zelišča in jih v pravem trenutku iz srca uporabile za pomoč sočloveku. Ahhh, slabo so končale, žal, ženske so bile že od nekdaj predobra bitja.

Bratec, vsenajboljše!

2008-10-25T23:09:00.002+02:00

Že 25 let je od kar sem dobila brata, ...........

čestitam ti ....

želim ti ....

upam da.... '(ti bo všeč darilo, drugače povej, imam račun, lahko zamenjam, hahaha)'

don't ask me what that means

2008-10-23T19:30:00.003+02:00

Trenuno sem si zaželela, da napišem o nečem, pa raje ne bom, sem si premislila, da ne bo kdo mislil, da sem res zmešana, čeprav, iz bistva zadeve, lahko rečem sama, da malo pa sem že, če se temu lahko reče zmešanost, ker v bistvu je to dar.

Kraljica

2008-10-23T18:58:00.002+02:00

Zgodovinski dogodek, nimam nič proti, od navdušenja pa tudi ne skačem. Bi me pa zanimal podatek, koliko je vsa zadeva državo stala?

Ok, včeraj sem se že zjutraj namenila, da grem na prešerca gledati kraljico in seveda ji mahati. Ja, nisem je videla, žallll, pa sem bila tam, pa, v bistvu je kraljica prišla prepozno, ko mene ni bilo več tam. Usoda je pač želela drugače. Pa mi je bilo potem zvečer že malo žal, ah, mešani občutki med tem, kaj bom imela od tega in med tem, kaj mi to pomeni, če jo vidim.

Pa sem se danes usedla na okensko polico, odprla okno in gledala, ravno ob 10.00, so krenili iz hotela, ob 10.02, pa je kolona avtomobilov že odpeljala kraljico. Katera točnost! Sedaj sem vsaj malo potolažena, da sem vsaj videla odhod (vsaj nekaj).

Dva dneva me že daje neka čudna bolezen. Preprosto govorim, govorim čisto preveč, oz skos govorim, čebljam, klepetam, vsevprek, s komurkoli, v bistvu zelo nenavadno obnašanje, in mi je danes že ratalo malo nadležno, ker ni moje pristno, in ne vem zakaj je do tega pojava prišlo, tak da se moram prov prisilno nazaj držati.

Ne vem, zakaj je mene tako enostavno pripraviti do tega, da neredim kako p****.

Včeraj izbrano, danes kupljeno. Sem se kar malo stegnila.

In ko zaspim....

2008-10-22T08:32:00.003+02:00

Jaz zagotovo nisem oseba, kateri bi zadoščalo le 4 do 5 ur spanca. Zato mi ni jasno, zakaj potem berem knjige še dolgo v noč, če me potem posledice spravijo ob pamet. Zjutraj zaspim, in jaoooo, potem se pa z vso hitrostjo začne dogajati. Letam med sobo in kopalnico, istočasno se umivam in oblačim, zraven pa razmišljam, kako naj sploh pridem v Ljubljano, saj v stanju takšne raztresenosti zamudim še zadnji sprejemljivi bus.

Zakaj se dogaja to, da takrat, ko gre že tako vse narobe, gre potem še bolj vse narobe:

-nogavice vlačim na noge, pa ne gre

-zapestnica mi pade pod posteljo

-ure ne uspem pripeti, ker se zatika

- majico že vsa besna obračam, pa tudi ne gre

-parfum,parfum špricnem v prazno, katera beda, a vseeno bolje kot, če bi nacentrirala v oči

- najhujša stvar pa je, da se potem še oglasi budilka, jaoooo, adijopamet, kaj sedaj cvili, če prej ni, mislim je, pa je nisem slišala

Drugače, pa, sedaj sem že na mestu, spet tvegam in skačem po netu, itak mi je usojeno, da me šef skoraj vedno dobi, tak, da je itak vseeno, pa kaj, pa kaj, pa naj kaj reče, ...., jaz se ne dam, jaz vztrajam.

Ampak, kljub slabemu začetku, mislim, da bo danes fajn dan, morda se mi celo zgodi porcija sladoleda.

Pa preživela sem zobarja, ni tok bavbav, kot jaz to doživljam, in nisem kritični primerek, sam pač se bojim in se bom bala, in ne, ne bom se navadila, pa je rekel zobar, da bi se že lahko.

Pravilno, a neuporabno, ali morda, naslednjič bodi tiho

2008-10-21T08:21:00.003+02:00

Joj, na faksu mi zadnje čase res postaja vse bolj všeč. Ha ha ha, bolj ko sem ven, bolj me še vleče tja. In hodim na predavanja,čeprav, hm, ne bi mi bilo potrebno, ampak res mi je fajn, preprosto uživam v poslušanju zadev, ki so se mi zdele še pred dvema letoma popolni bavbav, da ne rečem celo beda od bede.

In včeraj profesor vpraša: Koliko bo vrednost Krkine delnice čez 355 let?

Ja valda, kao, tok let naprej, kako naj vem? Hmmm, misli, misli Ana, dejmo, dejmo. Tapametni in tapridni so se takoj vrgli v računanje z vsemi možnimi formulami, 'uf, to ni zame sem razmišljala, formul ta moment niti ne znam, po matematično si tu sigurno ne bom mogla pomagati, to sem pa prepričana, itak pa matematiki samo posplošujejo, in potem nekaj predpostavljajo in potem še sklepajo. Hm, kako naj se rešim svojega problema. In se spomnim, jaaaa, bom pa še jaz malo posplošila, nimam kej zgrešiti, bolje kot da sem tiho, zato prepričana v voj odgovor strokovno izjavim. 'Jaaa, hm, če tako pogledamo in malo posplošimo, glede na to, da je časovna doba zelo dolga, lahko zagotovo rečem, da bo vrednost Krkine delnice visoka, nizka, ali pa Krke takrat sploh več ne bo.' Bramisimo, odgovor je bil več kot popoln, pri profesorju pa je sprožil, da nam je povedal sledečo štorijo:

Sta se peljala dva izobraženca z balonom, in ju je zajela megla, zato sta se izgubila.

Izobraženec 1: In kaj bova sedaj, ko ne veva, kje sploh sva?

Izobraženec 2: Spustila se bova dol, na zemljo in vprašala po lokaciji prvega, ki ga bova srečala.

In res se spustita dol, srečata tujca, in....

Izobraženca: Gospod, rada bi vas vprašala, kje sva?

Tujec: V košari od balona!

Izobraženca, se brez obotavljanja odpeljeta nazaj gor,....

Izobraženec 1: Tale tip je bil pa zagotovo ekonomist!

Izobraženec 2: Kako pa to veš?

Izobraženec 1: Zato ker oni vedno podajo pravilen in neuporaben odgovor.

Veselje, preventiva in rezultat

2008-10-18T12:38:00.002+02:00

Ker vreme in letni časi, ki so nastopili in bodo, ne dopusčajo ravno najboljših rezmer za tek, je treningov vse menj, potem pa ugotovim, da v celih 14 dneh nisem sploh nič naredila zase. Absurd! Ko nebi bilo v okolici Gradišča medveda (kao, če je to res), bi šla vsaj na sprehod tja.

In sedaj, alternativa so dvoranski športi. In letos bom aerobična. Smrk, smrk, smrk, kako mi je hudo, ker ni pilatesa, sej morda, upam, da še bo, da se bo našlo kaj kar mi bo ustrezalo, pilates je res zakon. No pa če ne bo šlo drugače, se bom z aerobiko kr morala sprijazniti. Kaj je vsa poanta teh skupinskih vadb, da preprosto uživaš v njej, da se do onemoglosti mučiš, mučiš sam sebe, pri tem resno razmišljaš, joj kok sem trapasta, a je res tega potrebno, potem pa ko vidiš, da se okoli tebe muči še cela skupina žensk, ti zadeva postane veliko lažja in bolj sprejemljiva. Komentar na trenerko-voditeljivo, hmmm, res nas goni. Ampak, če je treba, je pač treba, če je veselje, je pač veselje, če je pa obsedenost, je pa pač obsedenost.

Sveža podoba, sveže misli, novi cilji, isti smisel

2008-10-18T12:11:00.002+02:00

Evo, tu je nova podoba. Pa da pojasnim, ni mi všeč, ni mi všeč, ampak bo ostala takšna naslednjih vsaj 6 mesecev. Preprosto se ne moram poistovetiti z njo. Ne predstavlja mene, tak kot bi to lahko. Pa še nekaj več je pri tem. Da sem jaz neverjetno izberčna, ali pa celo neodločna, tu se postavlja vprašanje; ZAKAJ? Odgovor pa je, da zato, ker vem, da je vsaka stvar lahko še boljša, pa še perfekcionizem me daje. Del mene pa itak ni za razumet, ker ni s tega planeta.

Nova podoba je deloma tudi razlog, da se je nek del življenja končal z uresničitvijo, želja, ciljev, načrtov, sedaj pa sem si že postavila nove (vse visoko leteče). Smisel mojega življenja pa ostaja isti.

Tenkju K., ki si si vzela nevem koliko časa za mojo preobrazbo tu. Pa ko si bila tako potrpežljiva, ko sem bila jaz tako zahtevna: Ne, ne, ne, tut to ne, ni dobr, ni mi všeč, ne, ne modro, ne takšno, ne drugačno,...., he he he, se zgodi. Potem pa je obstalo na tej podobi, in drugi dan ti rečem, da mi tudi ta ni všeč. Js bi verjetno kr znorela. Zdej bo ostalo tako, še vedno nekoliko punčkasto, ampak dobro, sej prehitr prehod nikoli ni dober, zato jaaa, velike misli prihajajo.

Zvezde med priimki

2008-10-14T13:18:00.003+02:00

Pa sem po dolgem času spet našla nekaj, da napišem, ampak čisto tako, pač kr nekaj.

Ko takole delam, dela, pa da semo ne delam, sem si našla še eno dodatno stvar, ki me malo zabava, oz, pogledam tudi iz firbca, če kakega pacienta poznam.

In sem se lotila obdelave takšnih in drugačnih priimkov. Med tem ko sem s svojim priimkom res nadpovprečno zadovoljna, obstaja vrsto priimkov, katerih nebi marala, oz ni variante, da bi se jaz tako pisala. Torej, sem res izbirčna, sam če je pa res, nekateri priimki so mi antipatični, spet drugi se ne ujemajo z imenom, medtem ko so eni prava katastrofa. Pa sem prejšnji teden malo poizvedovala za priimki posebneži.

Napisala sem seznam:

Cimperman (to bi še šlo, ampak, če se le da, nop)
Štrumbelj (no a sem lahko Štrumbelj)
Kikelj
Hvala
Crnobrnja (tu si zlomim jezik)
Težak (težak s takšnim priimkom, je težak na potenco)
Skledar (halooo)
Starina (nebi se počutila ravno fajn)
Poglajen (a sem lahko raje poglajena)
Šviga (?)
Penca (je ok, če ti je ime PikaPolona)
Fikfak (absurdno)
Govedarica (ljubi bog, alternativa so Perutninarica, Kopitarica, Prašičerica,...)
Čelofiga (ta zasede prvo mesto, res je carski)
Prepeluh (?)
Butala (se sliši kot budala)
Pate ( a sem lahko raje Pašteta)
Bagar (pač)
Slaček (ja, Ana Slaček, neeeee)
Široka (ja pa še ozka, dolga, kratka,...)

Anpak sem najdla tut enega fajnega, Anuša. A se ne sliši dobro Ana Anuša? Ha ha ha

No, konc traparij, mal sem se pozabavala tekom dela, da ni tok monotono, zdej pa grem naprej knjižit.

Ljubljana in malo miksa

2008-09-29T20:05:00.004+02:00

Nevem zakaj, ampak, zadnje dni, tedne, mi pisanje kar ne gre od rok. Če je že čas se raje butnem v kot postelje in mal berem knjige.

Ugotovila sem, da je potrebno biti strpen do nosečih deklet/punc/žensk, do starejših, do zaljubljenih, do pubertetnih, do tistih v drugi pubetreti, do sorodnic, do tipov brez stila, do ...., vsi takšni so mi tako ali drugače šli zadnje čase na živce, ali pa sem se celo sprla. Nevem zakaj? Sigurno ni krivda v meni, 100% ne, pa tudi če nisem prilagodljiva, ker v tolikšni meri res ne rabim biti, je pa dejstvo, da sem občutila da so mi vsi ti primerki hoteli na nek način pridigati. No, bom zdej mal bolj strpna oz. razumevajoča.

Močno sem protestirala, ko me je nekdo naglasil z gospa. WAT? Sej nevem , kako bi se počutila, ampak gospa, pa res še nisem, tako in drugače.

Žurka Jerneja diplomira, je na nek način uspela, na nek način je bilo pa malo bedno, anpak vseeno, ok.

Srečanje, ki sem ga organizirala je tudi uspelo, udeležba 100%, res sem bila presenečena. Vsi smo bili srečni in veseli.

Nedelje, grem s Katjo v LJ. Ne obiščem pogosto oz. skoraj nikoli ob nedeljah Ljubljane. Fajn, luštno, tak malo bolj umirjeno vzdršje. Jeeee, še danes se mi poje pesmica "Jaz sem bolezen zaiglala, vsa se mu pledala, samo da skupaj sva bilaa aaa a aa aaaa!" Carica, brez konkurence.

Pa sva šle najprej malo peš, potem pa rikverc in na slavno vzpenjačo, u jeee, turistke, med samimi tujci, pa na grad, na stolp, dovoljenje za fotografiranje je všteto v ceno, gibnaje pa na lastno odgovornost. po razgled.

Zgodilo se je

2008-09-21T21:59:00.010+02:00

Predvsem je bil to teden, ko so straši v Grčiji, sestrica v Londonu, jaz pa skupaj z bratom in atom furam življenje tle doma. Mislim, da ni panike, je vse v najlepšem redu.

Drugače pa je bil to teden, v kateremu sem ful ustvarjala, takšnih in drugačnih stvari. S K. sva se dobili 2x, da sva nadoknadile za nazaj pa še mal za naprej. Bila sem na faksu (pripetljaj za v zgodovino). Zopet sem delala, razen 2 dni, ko sem res rabila, da sem doma. Pa pri bratrancu sem bila, v novem stanovanju. Na poti do Radovljice smo zašle 5x, ko smo se vračale domov pa 1x, za volanom pa nisem bila jaz, ne to bi bilo preveč ekstramno početje zame, tok leva pa še nisem. Potem sem bila pa še na prvi ravi diplomantski fešti. Bilo je ok, morda nekoliko preveč v stilu fdv-ja.

Ker že dolgo nisem nič sladkega spekla, ali kako drugače spacala, in sem bila en dan doma, brez dela, oz sem si najdla delo, sem se odločila, da bom naredila piškote. Kupim si sestavine in začnem. Najprej testo, iz testa krugliice. iz kruglic pa pravi, pravcati, okusni, slastni in estetski jurčki. Drudi dan sem jih nesla v službo, in ja, baje bom imela sedaj še proste dneve.

Že nakaj dni sem razmišljala in se spravljala k dejstvu, da bi bilo morda le pametno razviti kake fotke iz Avstralije in vse skupaj urediti v neko smisleno celoto. In sem se odločila, seveda sem investirala kar nekaj premoženja, da je sedaj izdelek tak kot je, urediti 450 slik v smiselno celoto pa tudi ni kar tako, zadeva potrebuje veliko prostora in časa, pa vendar, ko je naredeno je super.

Potem je prišlo do tega, da se je bilo potrebno zmeniti in pripravti darilo za našo diplomantko Jernejo. Po kakšnem naključju je vse padlo name. Ana bo to, Ana bo uno, ane, seveda, ja, pa dajmo. In sem mogla razmišljat, kaj pa kako, pa ker res nisem bila še na taki zadevi in pojma nimam kaj se nese za darilo, in sem se domislila, da bo darilo vsebovalo nekaj sladkega, nekaj zabavno šaljivega in nekaj resnega. In sem se sporbala v kreiranju, ustvarila majčko, katera je na koncu res dobro izpadla. Potem sem pripravila še eno sliko, za katero sem vedela, da si jo celo želi, za na hrbtno stran slike, pa sem pripravila napis. Jeee, darilo je bilo popolno.

Moram malo reklame za Enzota v Domžalah narediti. Res naredijo dobr, zelo dobr.

In ponovno en moj kaligrafski izdelek, kjer sem popisala prazen list.

Moji pacientki

2008-09-15T22:15:00.004+02:00

S Tedy je zadnje dni kazalo nekam čudno, tak da nismo vedleli kako in kaj bo. Pa smo šli k veterinarju in zadeva se je uredila, sedaj se zdravi, higiena in crkljanje je na višku, spet jih preveč razvajam. Tedy je sedaj že bistveno bolje, mal sicer deluje zaspana.

Mili pa, ona pa je pokora, ona se pa pusti razvajati, pa ona se mora skos stiskat, tok se prilizuje. No tle sem jo dala spat in ona je zaspala.

Misija kino

2008-09-13T11:24:00.002+02:00

Misija kino vendarle uspela! Kljub komplikacijami!

Mamma mia, še ena poroka, krasen film, ful fajn film, vzhičenja polno, metalo me je iz zica, pela bi, plesala bi, jao, res krasen film, glasba!

Btc območje, preplavjeno z pijanimi in zakajenimi mladoletniki,wcji v Koloseji, fuj in fej, sprehod do avta v garaži CityParka, dobim kurjo polt, gnusi se mi, strah me je! Kam gre ta svet, kaj še bo! Ležijo po tleh, počnejo stvari, javno, mečejo se ob avte,razbite steklenice, kričanje, hihitanje, razmišljam kako bi prišla iz drugega nadstropja garaže na način, da bi se jim uspela izogniti.

Ko pridem domov pa pof, mail, nova informacija, še ena nosečnica na pohodu, prepletanje veselja in žalosti, zakaj, ker je noseča moja voditeljica piilatesaaaaaaaaa.

Lubenica party

2008-09-04T19:41:00.004+02:00

Imeli smo eno veliko lubenico, in jedla sem jo cele 4 dneve, večinoma jaz, pa malo še kdo drug. In sem se je kar zelo najedla. Ostalo pa jo je tretjina in ker se mi je zdelo, da verjetno, če ne do sedaj, tudi sedaj ne bo nobenemu teknila, zato sem jo danes odnesla Meti. Pa naj ima ona lubenica party. Ampak ta koza je res abnormalna.

Začela je jesti, kot, da ni jedla že tri dni, potem je enkrat pljunila vame, vmes je norela, premetavala lubenico, na koncu mi je kazala že jezik. Pojedla pa je vse, še lupino. Pohvalno!

Politika je kot tekačica

2008-09-03T21:19:00.002+02:00

Pa bom o politiki, ko je ravno predvolilno vzdušje, čeprav politike nimam najraje, a o njej včasih vseeno malo razmišljam.

Povod za pisanje je današnji orientacijski pohod naše politične elite po Tivoliju/Rožniku. Da je zadeva bila uspešna, so morali levi in desni delovati složno, vsi za en cilj.

Kakšna misel se mi je utrnila. Politika je kot tekačica. Zakaj? Ker obe premagujeta razgiban teren, obe imasta določen cilj, obe podpira leva in desna stran, obe se srečujeta z ovirami, dolgimi in kratkimi progami. Tako politika, kot tekačica, morata biti zdravi, uravnovešeni, vztrajni, pemetni, da lahko zadovoljivo funkcionirata.

Vendar je med obema ženskama ena bistvena razlika! Tekačica je popolna, medtem ko, pa politika ni!

Tekačica si kupi dobre tekaške čevlje. Par čevljev vsebuje levi in desni čevelj, in oba sta enaka. Neuspešna bi bila tekačica, če bi na eni nogi nosila čevelj za pronatorje, na drugi nogi pa čevelj za supinatorje. V politiki pa je ravno to, levica in desnica sta si različni, nasprotujoči in mnogokrat ovirajoči, zaničujoči. Enkrat eni, drugič drugi, nikoli pa ni OK, in vrtimo se v začaranem krogu, nemesto da, bi tekli maraton.

Na današnjem orientacijskem pohodu se je nekoliko pokazalo, da je zadevi res tako, da če želijo lahko delujejo enotno, da so lahko malo bolj usklajeni in da vsi vedo, kaj jim je početi. Desničar je izjavil, da je namen njih vseh, da čimhitreje skupaj dosežejo cilj, levičarka, pa je izjavila, da kdor dela tudi greši, bistvo pa je, da zna napako popraviti. Če združim ti dve izjavi, dobim popolno politiko: treba je delati, vsi imamo isti cilj, sodelujemo, skupaj lahko grešimo, skupaj popravljamo napake!

A politika bo še dolgo nosila različen par tekaških čevljev. Pa veliko zdrave pameti ji želim, ko vsak dan tečem po Krtini, občutek pa imam kot da v tem kraju ni prebivalcev. Pa če bi imela majico M, bi se malo bolje počutila.

K vragu, pa komarji!

2008-09-01T20:27:00.003+02:00

Ne najdem ene pametne teme o kateri bi pisala, ali pač, sem samo preveč lena, ali pač nimam volje, ..., malenkosti pa se vseeno dogajajo, malenkosti pa so na določene trenutke pomembne in odločilne, tiste, ki pišejo zgodovino in tiste iz katerih se razvije nekaj večjega.

Kakorkoli, mineva dan za dnem, bistvene novosti se ne dogajajo. Zgodaj zjutraj vstajam, da uspem biti na delovnem mestu že ob 7.00, potem dan mine, in kmalu je ura 15.00, ko končam. Potem doma, ali kaj skuham, dokončam, pospravim, operem, potem se "še vedno" le poskušam učiti (danes sem ta problem celo razložila šefu), potem pa je že večer, ko gledam TV ali berem knjigo, in vsak drugi dan skrbim za redno rekreacijo.

Nazivi, ki sem jih v teku enega meseca pridobila v "službi": Ana, gospodična Ana, kolegica, punčka, piščanček, naša tamlada, naša deklca , tapridna, tanova, "referentka" (ta mi je še najmanj všeč),..., in drugi, ti pa se najbolj pogosto ponavljajo. In všeč delo mi je, res všeč, včasih mal monotono, spet drugi dan pa zelo rzagibano in pestro, odvisno, kako nanese.

Danes je bil neverjetni pripetljaj, dan se je že zjutraj začel zanimivo. Potem pa, ker je v zavodu pretekli teden potekala licitacija računalniške opreme, pri kateri je sodelovala ena pod mojih sodelavk, so se še danes pri njej oglašali kupci, ki so še pobrskali, po seznamu, kaj je ostalo na razpolago. Pojavil se je en Rudi, zgledal je normalno, čist bister človek, mi je deloval, in je prišel povedat, kaj bo kupil. Kolegici je moral le sporočiti, svoje podatke, ime, priimek, naslov, da mu bo zavod lahko izdal račun. Človek ni vedal, kje je doma. Njaprej hoče povedat, potem reče en kraj pa hišno št., potem si premisli in reče da ni pravo, potem spet ful razmišlja,...., men je šlo vse bolj na smeh, spogledala sem se s kolegi v pisarni, vsem je šlo na smeh, hahaha, kaj takega pa še ne. No potem nismo izvedeli, kje je revež doma. Potem reče, da bo naslov sporočil naknadno. Po kaki uri, dobimo klic in on nam sporoči kraj in hišno, o občini pa še vedno ni vedel v katero spada.

Ah, tudi take stvari se očitno res dogajajo! Nebi verjela če nebi vedela. Men osebno se zdi, da kolikor toliko normalno razvit človek, v kakršnem koli stanju, pa je le ta lahko zelo beden, pa že mora ločiti, ali spada v Domžale, Moravče, Ljubljano, Brežice, Postojno,..., vedeti občino v katero spadaš je pa ja nekaj res osnovnega in nezahtevnega.

Še nakaj, v zvezi z ničemer do sedaj, ampak samo tako v vedenje: Ne maram tipov, ki se nalivajo z alkoholom in ne maram vulgarnih tipov.

Ne maram, in zelo sovražim komarje. Kljub vsem mojim prizadevanjem, da bi se jih izognila, me pikajo, le zakaj? Pa, danes sem zopet imela na planu tek, in sem šla lavfati, full sem se našpricala z anti insekticidnim sprejem, pa me je vseeno sredi teka, en nadležen komar ornk pičnil v rit, joj kok me to pojezi, ob živce me spraqvi!

Učim se!

2008-08-25T20:58:00.002+02:00

Ker so počitnice že čisto predolge, sem se spravila početi nekaj novega, kar že dolgo nisem počela.

Danes sem naredila velik kora, prijavila sem se na izpite, zdej se bom pa učila, učila, učila,..., hahaha, upam tudi na kak rezultat.

Mal oz. popolnoma sem iz forme, tak da, nevem, nekam težko je sedeti ob knjigi! Ah, bo že, itak, ....

Utrinki

2008-08-24T22:28:00.002+02:00

Dogaja se, dogaja,...., jaz pa nič ne pišem, pa bi lahko vsak dan napisala kaj lepega.

Sedaj sem že kar v celoti v starem načinu življenja, izven sanj, v realnosti. Našla sem si delo, za katerega lahko rečem, da mi zelo ustreza, mi je zelo všeč, zato grem vsak dan z veseljem ponovno v Lj. Kolektiv me je zelo lepo sprejel in se med njimi krasno počutim. To mi sedaj vsak dan krajša dopoldneve vse tja do 15ih oz 16ih. In potem se vračam domov ponavadi utrujena, kaj malega še postorim, več ali manj pa je že konec dneva. In ko sem ravno v Lj, sem v petek prvič po dveh mesecih malo obiskala trgovine. Da vsaj vidim kaj kej imajo, v katero smer gredo jesenske modne smernice. Ti šment, v bistvu sem se popolnoma odvadila hoditi po trgovinah.

Ponovno tečem, tečem, tečem, huraaa. Res, in zelo mi odgovarja, v bistvu sem to zadnje čase že kar malo pogrešala.

Liza, Lizaaaa, o ti moja Liza. S kakšno novico si ti meni postregala na začetku tedna, še sedaj si nisem na jasnem. Najprej sem bila presenečena, nato vesela, potem pa kar naenkrat panična, jao, neverjetno sem vesela zate, ampak, preglavic si mi pa naredila malo morje. Kaj bom sedaj jaz, si mi dala krepko misliti! A baje nama bo vseeno složno uspelo! Torej 23.2!

Če si nekaj zelo močno želiš se ti želja izpolni. Saj jaz se mi zdi, da sem o tem že enkrat govorila. Videlaaaa sem ga, prav zares, razen, če sem imela privid!

Neverjetno me preseneča kako je Slovenija majhna, pa ne samo to, kako je majhen Svet. Torej rek, da vsakdo pozna vsaj dvesto petdeset oseb in do kogar koli na tem planetu ga loči samo sedem ljudi, v resnici res velja.

Ni ga boljšega užitka, kot vzeti bicikel, se odpraviti z njim na vrh Sv. Trojice in se potem spustiti navzdol!

Sydney 2 oz. mesto v katerega se preprosto zaljubiš

2008-08-16T20:02:00.030+02:00

SYDNEY

Našle smo prekrasen razgled in ugotovile:

Sydney je čudovito mesto!

Sydney je mesto mostov, plaž in vodnih poti!

Sydney je mesto raznolikih kultur!

Sydney je mesto številnih muzejev!

Sydney je mesto znamenite operne hiše!

Sydney je mesto olimpijskih iger!

Sydney je mesto mode!

Sydney je mesto z bogato ponudbo za preživljanje prostega časa!

Sydney je mesto z nebotičniki iz stekla in betona!

Je mesto v katerega se lahko zaljubiš!

Poleg vseh stvari, ki smo jih v Sydneyu počele, lahko rečem, da smo si ogledale skoraj vse, kar je bilo pomembnega videti, določene stvari smo si ogledale tudi po 4x, saj so nas tako zelo fascinirale. Zadnji dan se nam je zaradi vremena malo zalomili, pa nismo videle Blue mountains, škoda, vendar smo na ta račun, preživele celo popoldne v kinu in se neverjetno zabavale. Drugače pa, po res napornem potovanju smo si v Sydneyu organizirale življenje nekoliko drugače. Preprosto smo živele, kot bi bile doma. Kuhale, prale, likale, hodile po nakupih, hodile na pijače, gledale tv, šle na žurke, se rekrairale, sprobale vožnjo z vsemi možnimi javnimi prevoznimi sredstvi, res privoščile smo si življenje po avstralsko v pravem velemestu. Vse se mi je zdelo že tako domače in meni pisano na kožo, da mi celo ni bilo več zanimivo za fotkati, sedaj to obžalujem. Vseeno pa dodajam res skromen utrinek iz postopanja po Sydneyu.

Glavna železniška postaja.

Operna hiša, podnevi, ponoči, od znotraj, od zunaj, od daleč,od blizu, iz mosta, okoli, obdelala sem jo na vse možne načine, samo na predstavo pa nisem šla.

Katedrala, notranjost.

Odpravile smo se na izlet in krožila s trajekti po Sydneyjskem pristanišču. Peljale smo se mimo opere, pod Harbour bridge do Taronga živalskega vrta, ki je zelo velik in ima krasen razgled na mesto. Potem smo v živalskem v rtu ostale celi dan. Še vedno mi burijo duha te prekrasne ptice, ki se tu prosto sprehajajo, oz živijo na prostem. Šla sem tudi na predstavo pric, res neverjetna in čudovita predstava, ne morm verjet kaj lahko naučiš sovo, orla in vso ostalo perjad.

Slona pa, poglavje zase, celi dan.

Opice med opice, sej ni razlike!

Plaža en dan, plaža drugi dan, na prekrasne plaže smo naletele tudi popolnoma naključno.

Živeti v Sydneyu? Ja. V nizki, vendar prostorni hiši na obrobju mesta, pa vseeno samo 30 min od centra, saj javni prevoz tako dobro funkcionira.

Domov sva se s Tjašo vračali vsak dan zelo pozno ponoči, okoli 23ih. Jap, jap, resno, in takrat se je začelo delo vsakodnevnih stvari, kuhanje večerje, pranje cunj, likanje, umivanje, poležavanje, internet, pogovori z Jorgom in Mary, v glavnem smeha in zabave polni večeri.

S pospravljanjem sobe razumljivo nisva izgubljali dragocenega časa. Ne spraševati, kje sva imeli prostor za spati!

Znamenita enotirna železica monorail, ki pelje nekaj metrov nad tvojo glavo, je pa draga vožnja, vsekakor, ampak luksuz.

Ko smo med vsemi nebotičniki zagledale Sydney tower, je bilo takoj jasno, tega305 m visokega lepotca obiščemo, in žačele smo iskati pot, ki bi nas pripeljala do vhoda. Bravo mi, kmalu smo bile gor, seveda, spet so nas oskubili za kar nekaj dolarjev. Razgled pa, vau, pri soncu smo šle gor, počakale sončni zahod in šle v trdi temi dol, res veličastno. Mal smo gorenke, pa smo izkoristile to draho karto.

Ja vse smo študentke in zato poznamo StarBucks. Iiiiii, kok happy, naročimo, nazdravimo in nato, ooo, takšni trenutki so bili namenjeni predvsem za kratek počitek, oddih pred naslednjim našim podvigom.

Takole izgledajo avstralski šolarčki, dijaki, v uniformah, res smešni, hahaha, sam res smešni, in potem te skupinice korakajo po mestu in parkih v trgovinah, obnašajo se pa kot naši, preklinjajo, kadijo in mislijo da so frajarji, sam izpadejo še bolj smešni ker so v oblekah (pa kratke hlače in dokolenke, hahaha, res smešno).

Harbour bridge, impozanten, vreden občudovanja!

Pogled na mesto ponoči, fotkano iz Harbour bridgea.

Na mostu smo uprizorile en tek, šprint čez četrtino mosta, celotna dolžina je 503 m. Sej se lahko pohvalim, da je zmaga pripadla meni, v nasprotnem primeru bi mi bilo še nerodno. Ne vem kaj so si mislili sprehajalci oz ostali ljudje, v bistvu me pa sploh niso motili, nekateri so celo navijali.

Za nas punce je bil posebej znameni eleganten nakupovalni center Strand Arcade, zgrajen v bleščečem viktorijanskem slogu, od tod tudi ime Viktoria house, kjer se bohotijo trgovine najprestižnejših svetovnih znamk. Ko smo po celem dnevu šopingiranje odhajale ven, smo imele oči dobesedno izbuljene. Vse, vse, vse, prav vse mi je bilo všeč, vse je bilo v mojem stilu. Ta center mi še sedaj buri duha, ko spremljam oddajo avstralski top model, ki je smeman v teh prostorih. Prav te očala, ki so res nenavadna in jih Meta probava, privoščiti pa si jih ni mogla, je pred dnevi nosila avstralska manekenka na snemanju.

Iti domov praznih rok, nop, nop, odločitev je padla, s Kiki sva se podale v lov za gigantskimi pliškoti.

Čez dan zabava tako, ponoči pa drugače. Mal smo bile otročje, s Kiki sva bile 2cute. Lunaparka, pa ja, tokrat sem se zadržala in bila samo opazovalec.

Tale je pa mal prevelik, da bi bil pravi!

En sončen dan, smo odšle za celi dan na plažo. Prekrasnih plaž tu je ogromno, a celi dan smo se odločile nameniti le eni, težka borba je bila v odločanju ali bo to razvpito slavna Bondi beach, Manly beach ali nekoliko manj znana Coogee beaach. Zmagala je Coogee beach, in osločile smo se absolutno pravilno. Coogee beach (izgovorjeno guči), naš prvi namen je bil, da tam čakam prihod kitov, saj naj bi tja redno zahajali. Ja valda, slučajno takrat niso prišli. Dan je bil lep, plaža romantična, da se človek kar malo zamisle, ko občuduje vso to lepoto, šle smo na sprehod, na kosilo z razgledom, na pečine, tek po mivki, le kopale se nismo,....

Star čoln, le vesl ni bilo.

Enega izmed večerov, sva morali s Tjašo priti prej domov, ker nama je Mary obljubila, da naju bo peljala na pravo Karibatsko fešto. In res. Celo večnost je trajalo, da smo se po 5 pasovnici pripeljali do prizorišča. Take fešte pa še ne. Vse je bilo v stilu house patry. Najprej so vsi kuhali, sekali ogromne ribe, to se je tako delalo, da ne moraš verjeti, nato smo vsi jedli, nato pa vsesplošen žur, do jutranjih ur, oz ko sem hin zaspala na kavču. Udeleženci pa sami črnci, ženske z zelo dolgimi lasmi, takim mal nenavadnim obnašanjem in jaz in Tjaša, edini belki.

Po celi bajti so se odvijali raznovrstni plesi.

Proti koncu našeha potepanja tam doli, smo se odpravile nekoliko iz centra v Sydneyski olimpijski park, ki je v bistvu pravo mesto. Celi park, je umetno mesto, tako ogromno, s samimi hoteli in stadionom pri stadionu. Največji stadion je tako ogromen, da smo za obhod potrebovale skoraj 30 min.

Na enega izmed atletskih stadionov smo celo dobile dovoljenje za vstop.

Zadnji dan v Avstraliji. Kaj gremo počet. Joj, mene ima, da vidim to slavno pristižno Bondi beach. Napovedan je slab deževen dan, a kljub temu se odpravimo. Tam smo videle razbesneno morje in visoke valove, z nekaj pogumnimi surferji.

Ni bilo variante, da ostanemo tu, zato smo odšle v center, da zabijemo še popoldne, ki nam je ostal, kljub temu da se je vreme popravilo in je posijalo sonce, smo se odpravile v kino.

Hancock, je bil prava izbira, primeren, da se odpočijemo in malo razmislimo, da moramo ponoči ob 3.00 oditi na letališče.

Ampak po dveh urah filma, se ni nobeni nikamor ljubilo, zato smo se prešvercale v naslednjo dvorano in si ogledale še filmThe Dark Knight. Kakšno naključje, zadnji film v katerem nastopa Heath Ledger, sem si ogledala v njegovi domovini.

Konec dober, vse dobro!

Zvečer po 10 dneh sva s Tjašo začeli pospravljati najino sobo in zlagati stvari v ruzak. Potem je nastopil čas slovesa od Jorga in Mary. Nikoli ju ne bom pozabila.

Evo, to je zadnje dejanje mojega potepanja po Avstraliji. Skušala sem na čim krajši način prikazati čim več in deliti peščico fotk od vseh 4000, ki jih imam.

Bilo je fajn, bilo je nepozabno!

Vsekakor, Avstralijo priporočam!

Ne bom več izgubljala besed!, le to, da jo pogrešam in da se mi misli vračajo tja vsak dan!

V prihodnje pa imam idejo potovati nekam na sever ali pa na Karibate!

Majica, ki pove več!

2008-08-13T22:31:00.007+02:00

Jeee, jaz sem jo tudi dobila, to majico, z dodano vrednostjo.

Koliko malo je treba, pa smo že veseli, sem se kar poistovetila z njo, v momentu.

Kaj je globlji pomen tega besedila, je pač odvisno od namena za katerega je bila majica izdelana. Ampak, ko ti nekdo da takšno majico in še ne poznaš globljega pomena, si seveda zadevo po svoje razlagaš.

Na kaj sem prvo pomislila: Provokacija za punce, ki smo oh in sploh vse po vrsti malo čez les, oz ne razmišljamo tako kot bi drugi radi.

Nop, nop, nop, če je sporočilo na meni, to pomeni, da ga jaz posredujem drugim, torej je z menoj vse ok.

Kakorkoli, zdrava pamet je zaželjena, s tem zadeve bolje funkcionirajo, zato je smiselno, da se jo uporablja.

Vse ok, lepo in prav, majčka mi je full všeč, nevem kaj me bolj fascinira, že sam njen pomen, ali pač tudi dejstvo, da je to napisano zame?

Upam tudi, da je varna za uporabo, da me v prihodnje, ne bo kdo kresnil po glavi, in izgubim še to pamet, ki jo imam! Hi, hi, hi!

Kok je veri najs! O, m.s.!

Sydney 1

2008-08-10T17:54:00.039+02:00

Prispeli smo v Sydney, v to prečudovito avstrlsko mesto. V Sydneyu pa je bil plan sledeči. Tu sem imela načrtovano ostati 10 dni, od tega je bilo 5 dni namenjenih, da se kot celotna grupa iz Slovenije udeležimo na Svetovnem dnevu mladih, ostalih 5 dni pa smo imele s puncami načrtovano, da ostanemo dol v lastni režiji in počnemo že kaj. In tudi bilo je tako!

Ta post namenjam prvo dogodkom in utripu vzdušja iz Svetovnega dneva mladih, naslednji post pa bo namenjen samemu mestu Sydney.

Torej za tiste, ki o SDM nimajo prave predstave, kaj je to. SDM je največja prireditev mladih na celem svetu, kjer se zberejo mladi iz celega sveta. Nemen srečanja je grediti mostove prijateljstva in upanja med celinami, ljudmi in kulturami. Tovrstna srečanja potekajo vsako leto, vendar ne v tako ogromnem obsegu in pri takšni pozornosti, v taki razsežnosti je srečanje organizirano na vsake 3 ali 4 leta. In ja, je fajn, to je res nepozabno doživetje, kjer spoznaš in pridobiš prijatelje iz različnih kontinentov, hkrati pa vse bolj začneš ceniti, spoštovati in posredovati lastno kulturo. Ti dnevi potekajo nekako takole. Mesto prevladajo mladi, zbere se jih vse tja do 2 milijona (letos v Avstraliji nekaj pod 700.000). Program za 5 dni je sledeči (za vsak SDM enak), dopoldnevi so vedno prosti, popoldnevi in večeri pa so programsko izoblikovani, udeležba pa po lastni želji. Prvi dan je zbor na prizoriščih, kjer se zgodi otvoritev SDMja, mimohod zastav, zvečer pa bajni koncert, rock scena (koncerti so vsak večer), vedno sem ob glas in tudi če je mraz mi je vroče. Drugi dan je prihod papeža, tretji dan je zvečer uprizoritev križevega pota, četrti dan je namenjen romanju in odhod do sklepnega prizorišča, kjer je zvečer bedenje, potem spanje na prostem, zjutraj pa maša s papežem(prespala, ker se je preveč vleklo, ker mi ni všeč, da papež vedno nastopa z naprej napisanimi govori in stavek za stavkom prebere, premalo spontanosti za moj okus).

In se je začelo. Naša grupa 21 potnikov je po že dolgem potovanju prispela v Sydney. Dodeljeni smo bili v kraj Merrylands, kupili vlak karto in šli tja, kot so naročili organizatorji. Tam je bil en dom, kjer naj bi spali. Hkrati pa nam je bilo še popreje sporočeno, da bomo razdeljeni h družinam. Meta in Kristina sta takoj dobili svojo familijo, in odšli, jaz, Tjaša in reveža na slikci, pa familije nismo dobili skoraj do polnoči. To mi je že nejedalo, in rahlo sem že začela noreti, ker v domu si pa res nisem želela biti (tako dolgo, če pa je pri familiji lahko mnogo bolj fletno). Pa smo si mi štirje malo popestrili večer. Nato pa je prišla informacija, da se je javila neka mama in sporočila, da je imela namen sprejeti v dom sodržavljane, ker pa so oni sotali neznano kje, je sedaj pripravljena sprejeti domov, kogarkoli. Midve s Tjaš sva bili prvi na seznamu in sva sprejeli povabilo. Je, je, je, ti rečem Tjaša, tole bo še zabavno!

V svojo hišo sta naju sprjela zelo mladi par, poročena komaj 2 leti, brez otrok, Mery, je stara komaj 30 let, prava žurerka iz otočja Karibatov, Jorge njen mož, pa je poseben tip človeka iz Nikaragve. Midve iz Slovenije, kako lepa mešana druščina smo bili. Evo, to sta bila moj novi ata in mama, najprej za 5 dni, potem pa sva ju s Tjašo prosile, če lahko ostaneva še nadaljnih 5, in z veseljem sta sprejela. Dovoljenje sva imeli, da lahko uporobljava vse kar imajo, pralne stroje, likalnik, hladilnih, kuhinjo, skrinjo, TV, telefon, računalnik, ja vseeeee, brez izjeme, res se nama je obetal pravi luksuz, rajjjj. Že prvi večer, oz kar sredi noči, oz že proti jutru smo se na nujno odpravili v en big market, da smo nabavili, najine najljubše jedi, ki bi jih rade jedle za zajterke in večerje.

Jorge me je imel kar za svojo hčerko, jaz pa itak, obnašala sem se kot bi bila doma.

Mery me je imela še bolj rada, bila je fantastična, sploh, ko jo je zjutraj skrbelo, če je z nama kaj narobe, ko sva izgledale tako bogo in kislo, potem pa je zasmrčala na kavču medtem ko sva modve zajtrkovali. Sploh njen smeh je bil, maaaa, umirala sem jaz potem od smeha, bila je tudi utrujajoča, saj naju je vsak večer, ko sva se pozno ponoči vračali iz mesta, snemala in želela, da pojeva, pleševa, jeva, ojej, večinoma smo se pa smejali.

Dobile sva vsaka svojo sobo. Res luksuz, pa sva se odločili, da bova vseeno spali skupaj, ker pač, tak sva se bolje počutili, pa kej sva se mogle pogovort, zmenit, in bi skos mogle letat iz ene sobe v drugo, tak da je bilo tako mnogo bolj praktično. Evo, ena otvoritvena, najinih dogodivščin v Sydneyu.

Ker je naša klapica živela razkropljena na kar velikem območju, smo se punce vsako jutro dobile na določeni železniški postaji, od koder smo potem nadaljevale pot v center mesta, ali kamorkoli drugam, kamor smo se predhodno dogovorile, da bi šle. Že prvo jutro smo morale iti pogledati dve čudi tega mesta.

Moj prvi pogled na Sydney Opera House.

In moj prvi pogled na Sydney Harbour Bridge.

V teh dneh smo začeli spoznavati mlade iz celega svata. To je zelo zanimivo početje, najprej jih vprašaš od kod so, seveda če ne poznaš njihove zastave. Potem vprašaš, če se lahko fotkamo, nato pa debata postane že kar zanimiva, za konec pa si še izmenjaš mail naslov.

Eni izmed prvih so bili avstralci.

Italijanov je bilo v mestu 10.000. Osebno sem nad tem narodom popolnoma razočarana, celo na določene momente užaljena, prizadeta in nesramna. Zakaj? Ker so tupi, omejeni, nerazgledani, oz. se delajo take, ošabni in vasezagledani. Dobesedno ni bilo dneva, da nas italijani niso spraševali, od kod smo in kje je Slovenija, in podobne fore, res absurdno nesramno. Zraven pa so delali še čudne frise. Kaj sledi. Mi smo šle v napad, pristopimo do skupine Italijanov, in prav zvedavo,'Hi! Where are you from?', oni:From Italy, mi:OOuu,Italy, where is it? Maybe Suoth Africa or where?, oni: Nooo, Europe! In mi: Is it near Slowenia?, oni: Hm, niso vedeli odgovora, kreteni.

Mi imamo lepo zastavo, samo jaz bi ji naredila ful velik grb, na sredini čez celo!

Neverjetno sem bila presenečena, koliko tujcev je zanimalo, kaj je pomen naše zastave, in barve in grba. Seveda sem vedela odgovor, kajpak, saj to se spodobi.

Gneča je bila velika, množice in skupine tako in drugače opremljenih udeležencev. Mestne ulice so bile dobesedno zasičene, in vesela sem bila, da bom po tem ostala v mestu še 5 dni, da bom lahko videla kakšen je normalno utrip v mestu, v takšnih razmerah pa si določenih stvari sploh ni dalo ogledati.

Vsi smo bili dobrodošli, to je pisalo celo na nebu.

Tako nekako je izgledalo na mestnih ulicah okoli 13te ure, ko smo se začeli zbirati na prizorišču za udeležbo na popoldanskem programu, drugače čez dan pa je bilo normalno, znosno.

Slovenski ponos!

Takole smo dan za dnem jedli kosilo in večerjo, prinesli smo si v vreškah, kar smo dobili za bo, ketere smo imeli za teh 5 dni, potem smo posedli po tleh in jedli, pač, danes tega gotovo tudi pokusila nebi, tam pa sem jedla, res čudno.

Vsak večer nismo šle na koncert, ker zadnji večer smo malo varčevale z energijo, ampak toliko kot me je zeblo tu, me pa že dolgo ni, ena k drugi smo se stiskale, da bi se grele.

Ker je res kazalo, da je vsaka noč bolj mrzla, naslednjo pa smo morali še prespati na prostem, smo si omislile kapce, res fletna in zelo pametna poteza, kapca je bila od tega trenutka nujna zadeva.

Drudi dan zjutraj smo se odpravili na skoraj 10 km dolgo pešačenje do prizorišča sklepnega dogodka, do Rendwicka (stadion za konjske dirke, ogromna zadeva). Pot je bila dolga, mi že kar zmatrani, neprespani, ... Vzela nisem veliko stvari s seboj, večinoma le za oblečt, ker sem vedela da bom to najbolje potrebovala.

Šli smo čez Harbour Bridge in to je bilo prvič v zgodovini, da je bil ta most zaprt za promet.

Vlekla sem se kot megla s to kolono mladih, ki je zgledala kot deroča reka. Čez dan se je neverjetno segrelo, full je sijalo sonce, tak da je bilo še težje, to pa je napovedovalo, da bo noč zelo mrzla.

Ko smo po več urah hoje prišli na cilj, smo si najdle svoj košček ozemlja, in nato zaspale kot ubite.

Celi dan, vse do večera in jutra so mladi prihajali na prizorišče. Vse bolj je bilo polhno, vse bolj je bilo prašno, prašno je bilo tok, da groza, kot smog na Kitajskem.

Takole je izgledalo prizorišče iz zraka.

Zvečer je bilo bedenje, tja do 22ih, postopoma je postajalo mrzlo, vsako uro sem nase navlekla en pulover več, na koncu sem bila v dveh kratkih majicah, dveh dolgih majicah, enem puloverju, enem debelem puloverju, bundi in dvojih hlačah, potem sem obula še troje štumfe, noge zavila v kopalno brisačo, zlezla v spalno vrečo, vseskupaj pa sem se zavila še v folijo, s funkcijo zadrževanja toplote, in rezultat, tut premakn te nism več mogla.

Vse ostale stvari, kar smo imele, hrano, čevlje, ruzake smo zavile v dežne palerine, da smo jih zaščitile pred vlago, pametne punce, ni kej.

Noč je bila dolga, neprespana, teren neudoben, res, nisem se mogla premilat, ker sem bila tok oblečena, hkrati sem se bala, da si bom razrila folijo in bom potem mokra in me bo zeblo, ma, dobesedno, sem čakala da bo jutro.

Zjutraj smo bile kar ok, res, mal s čudnim nasmehom in mal z majhnimi očmi, drugače pa žive, nobena ni bila trda.

Potem je bila ob 10ih maša, pred tem sem se že polila z vročo čokolado, potem je prišel papež, res, sicer sem ga že 2 dni prej videla od bližje, potem pa se je začela maša. Spokala sem se nazaj v položaj spanja, ker se res nisem počutila najbolje in zbudila sem se ko je bilo že vsega konec. Bravo jaz, baje nisem nič zamudila, ker kao je bila maša dolga in pač dolga.

S tem dnem se je SDM konča, papež je naznanil kje bo naslednji, seveda nisem bila navdušena, sicer sem že prej izvedela kje bo, tako da tudi slabe volje nisem kazala, ali pač, morda bo pa le kdaj v Afriki.

Slovenci pa smo ponosna bitja, pa naj bo to kjerkoli, takole nas je na vlaku ujel v objektil nk Poljak, potem sem pa porabila skoraj celi dan, da sem našla tolo slikco na netu, spotoma pa sem se še malo poljščine naučila

Naslednji post pa bo Sydney kot prelepo turistično mesto.

Puščava 2.del: Nadaljevanje poti na jug Avstralije

2008-08-05T21:40:00.026+02:00

11.7 smo premagovali pot po puščavi na jug Avstralije. Ure vožnje po peščeni pokrajini, ki je postajala res vse bolj pusta, so se že začele krepko vlečt. Medtem, ko je bila pot na začetku še razburljiva in zanimiva, je bila sedaj že kar zelo mučna.

Potem proti koncu dneva pa so se na obzorju pokazali beli kupčki, bilo jih je vse več, ogromnih, majhnih, in kolikor daleč ja segel pogled, povsod sami beli kupčki. In vedeli smo, približujemo se naši postojanki, kjer bomo tudi prenočili.

Kraj imenovan Coober Pedy! Zakaj tako pomembno, zato ker je to podzemno mesto, vase kar se dogaja, vse je pod zemljo, neverjetno, neverjetno zanimivo. Beli kupčki, ki obdajajo mesto Coober Pedy, pa so posledica izkopavanja opalov, podzemlje je dobesedno preluknjano na vse konce.

Primer tipične hiše v tem kraju. Vhod, dvorišče, parkiran avto in veliko zračnikov, ki so speljani iz sob. Seveda, kot imamo pri nas hiše v dveh ali treh nadstropjih, jih imajo tudi tu, samo da jih imamo mi v višino, oni pa v globino.

Dnevna soba z vso opremo.

Kuhinja z vso opremo.

In potem smo noč prespali v hostlu, imela sem sobo št.14, he he he, v tretjem podstropju. Ja sej izgleda prostorno, samo, ko se pa zvečer sprehodiš po rovu do te sobe, pa je jao, tak malo čudno. V podzemlju je zrak drugačen, temperatura pa je zmerna, okoli 20.

Opali so lepi, zelo dragi, jeee, spet ena prepovedana fotka.

Mesto zunaj, nič kaj privlačno. Nekaj pa je, v teh razmerah imajo celo avtopralnico, kdo bi si mislil, čemu sploh služi. Šle smo tudi na nočni pohod po mestu, in smo ga tudi hitro končale, ker je bilo zelo strašno, pa kar veliko beračev, oz karkoli, tolovaji, ali razbojniki, kakorkoli, drugačni kot naši berači.
In potem smo pot na jug nadaljevali. In kaj se je zgodilo, edeni stvar, ki nas je na vsej poti še tolažila je bila asfaltirana cesta. Na lepem še te ni bilo več. OMG! Sledila je obilica prahu, ki je skozi zračnike in špranje prodirala v notranjost avtomobila, začelo nas je neprijetno premetavati, rukati, ah,..., spranje smo v avtomobilu začeli zadevati s cunjami. Zelo se je kadilo.

Potem pa ja, ustavilo smo se. Kar srce mi je zaigralo, ko sem se ozrla naokoli, veter je pihal, fulll. Pokrajina je bila, nepopisno lepa. Naš avto pa je res izgledal bogo. Vedno sem pogledala, če je moj ruzak še na strehi, in bil je.

Marko, v boju z lepoto narave.

Jaz naslonjena na močan veter.

Potem smo pa jasno pot nadaljevali, asfalt, neverjetno, spet je bil asfalt. Jah take table, pa povejo svoje.

Kot sem že omenila, smo se pogosto srečavali s cestnimi vlaki, temi dolgimi puščavskimi pošastmi, nekaj nas je celo prehitelo. Najdaljši je dolg nekaj več kot 50 m. Zelo so zanimivi, in postala je prav tekma, komu bo uspelo posneti lepšo fotko, ampak še vedno ne vem, kaj je na njih tako zelo zanimivega.

Potem so se na poti zašela pojavljati slana jezera, mnoga posušena, le še beli madeži soli, ogromni seveda.

Naslednji večer smo prispeli do kraja Port Augusta. S Tjašo sva prespali noč pri eni familiji, joj, kok sem bila tega vesela, samo če nebi privlekli k hiši vse žlahte, od mam, babic, vse do prababic in sosedov, sošolk, joj folka je bilo nekaj čez 30, vsi so prišli samo z namenom, da vidijo naju, midve pa hin, tik pred tem, da naju pobere.

Noč je bila, kratka, dolga, sploh nisem imela občutka, samo vem, da bi pa takrat spala, spala, spala. Zajtrk, nevem, družina naju je tako padenala, da je bilo kar joj, zjutraj pečena jajca in klobase, in nevem kaj vse, jaz pa vsa kisla kot limona.
Od familije smo se potem hitro poslovili, prekratko je bilo, da bi navezali, kakšne dolgotrajne stike.

Naša grupa pa je ponovno spakirala stvari, naložila na novo vozolo in odpeljali smo se do Port Periea.

Vmes smo imeli še postojanko na eni ovčji farmi.

V Port Perieu smo dobili na razpolago eno dvorano, kjer smo v vsej skromnosti preživeli noč.

Drugi dan zjutraj smo se odpravili na pot do Adelaid, kjer smo imeli sredi dneva let za smer Sydney!

Sydney pa je bil moja zadnja 10 dnevna postojanka na tem potovanju. Vse o puščavi se s tem postom zaključuje, bilo je lepo in nepozabno, mnogo se je zgodilo, tudi kaj sem ušpičila, veliko sem pozabila napisati, bistvo je, da sem preživela in doživela tovrstno izkušnjo/preizkušnjo.

V nadaljevanju pa vse o dogodkih iz Sydneya, katerih pa ni malo;)

Nadaljevanje 5 dni v puščavi: 1.del: Uluru

2008-07-31T15:26:00.049+02:00

Nadaljujemo pot. In smo se 9.7. že zgodaj zjutraj odpravili na letališče v Cairnsu. Kam že res? V puščavo, v središče te rdeče dežele, pogledati zakaj za vraga se ji reče rdeča celina, če pa smo tu že nekaj dni opazovali zeleno in zopet zeleno gmajno, vodo in vseee. Iti v puščavo, vsekakor za večino najbolj vznemirjenja pol dogodek, s priokusom tesnobe kaj bo, kako bo, kje bomo, kako bomo prišli na jug, ..., seveda sem bila v dvomih v zvezi z vsem tudi jaz, sploh pa, itak, a nisem jaz bolj hotelska vrsta turista, kao, sedaj zame to ne velja več, sem preživela to posebno, nepozabno izkušnjo. In smo se za ta dogodek, moja klapa, naprej pripravile. Kot blesti puščava, smo želele blesteti tudi mi. V Cairnsu smo si nabavile enake majčke, take, ki so res pritegnile pozornost. Na letališču smo se pojavile v takšnem stanju, zelo luštne. Marsikoga je to kar malo zmedlo, spet drugim iz naše potovalne grupe, pa je šlo to v nos in na živce, he he he, nas pa je zabavalo.

In nato je latalo vzletelo. Tokrat sem sedela ob oknu, jeeeee. Skozi okno smo še zadnjič opazovali prostrane, zelene, hribovite, površine Queenslanda.

Hkrati pa tudi dolge plaže in plitvo morje Velikega koralnega grebena in sem in tja kak otoček.

Pa, pa, zeleni svet in smo se dvignili nad oblake.

Po dobrih dveh urah leta, smo se končno spustili nižje in vauuuuuuuu, pod nami je bilo vse oranžno, puščavaaaaaa. In potem še naš, mojjjj prvi pogled na monolit ULURU. Nebo je tu kar žarelo, sijalo, čisto, čista plavina. Na drugi strani Uluruja pa Kata Tjuta, prav tako lepa gora, samo drugačne oblike, mnogo bolj razgibana, morda zaradi tega zame celo bolj zanimiva.

Pristali smo! Ja imajo asfaltno letališče tu, sicer sem mislila, da bomo kar v pesek zarili in to bo to, pa imajo čist solidno letališče. Spet sem naredila eno prepovedano fotko, ker na letališčih je povsod prepovedano fotografiranje. Ne vem zakaj? Moj ruzak je tarumen, res sem imela malo robe, v primerjavi z drugimi 20 kilskimi kufri. Na panoju je bil napisan fajn stavek 'Now you're here, do something.' Jap, sigurno nam ne bo dolgčas!

Ne daleč stran od letališča smo naredile sledečo fotko. Ta mi je posebej ljuba in zelo, zelo všeč. Hvala tistemu, ki je bil tako dober in nas je hotel slikati. Dobiš za spomin!

Še isti dan smo se odpravili do Uluruja.

In začeli walk okrog njega. Celotna pot je dolga nekaj več kot 9 km, prehodili smo tretjino, to je 3 km in se složno odločili, da za danes prenehamo in se vrnemo po isti poti nazaj. Bilo je vroče, zelooo, zelo vroče. Ker nismo bili še pripravljeni na tak globok poseg v puščavo, tudi nismo imeli s seboj dovolj vode, oz smo jo popili, torej začela sem s pitjem deževnice. Gora je kljub temu, da zgleda zelo enostavna in gladka, kar zelo razgibana. Predvsem se to opazi, ko si enkrat že čisto pod njo.
Bilo je kaj videti, prav zares, nebo je bilo plavo, kot ni nikjer, in vse te barve, res ni besed, da bi to človek opisal.

Kar nekaj previsov na dnu skale, na stenah previsov pa ohranjene poslikave staroselcev aboriginov.

Na določenih krajih je skala pravokotno navpična, črna barva je sled slapov iz obdobja, ko je bilo deževje, pod njim pa nizka drevesa neke posebne vrste.

Luna je bila na obzorju in je napovedovala, da se dan izteka.

Še en pogled od dol navzgor.

In potem smo se odpeljali nekaj stran od gore, na razgledno točko, katerih je tu kar nekaj in na njih turisti občudujejo sončne zahode in vzhode.

To je bil moj prvi sončni zahod. Gre za to, da ti gledaš goro, sonce pa zaide za tvojim hrbtom. Čudo vsega tega je, da se v nekem trenutku vse nebo za goro obarva v raznih barvah in zasije na svojevrsten način. Nisem vedela, da se to da ujeti v objektiv, sploh pa ne na takega malega digitalca, ali pač, če nisem bila talent, sem tu zagotovo postala. Dan se je končal, na eni bencinski črpalki sem si nujno morala privoščiti en evropejski sladoled, pa čeprav sem ga 100x preplačala.

Ko skos govorim smo se peljali, smo se peljali, da pjasnim. V puščavi smo imeli najeto eno firmo za prevoze, Toma, preskrbeli so tudi prenočišče v oddaljenosti 80 km od gore, na eni farmi, za 2 noči in redno hrano in deževnico, prali, pomivali smo sami, vse je bilo zelo preprosto in divje. Na sliki je komplet avtomobilov, vozila sem se v tem čudnem, kripastem kombiju, brez klime, na nizkih gumah, okna so se vsa tresla, vse je ropotalo, povsod je v notranjost prodiral rdeč prah peska, vmes smo pa notri še sušili servete, prtljago smo imeli na strehi, to pa je bilo vse kar smo imeli. Srčno sem upala, da imamo skos dovolj velike zaloge bencina. In s tem socialcem smo naredili ogromno kilometrov, tako po samem parku Uluruja, kot tudi potem naslednje dni, ko smo se lotili 1400km dolge poti proti jugu Avstralije. Pa še to, ni se dalo iti hitreje kot 100km/h. Samo to, preživela sem!

Evo, na sliki Tom, ko nam peče palačinke za zajterk. Jedlo se je na temu namenjenih postojankah. Tam imajo sem in tja postojanke, s slamnato streho na kolih, kako mizo in klop in obvezno kamin, potem si pripraviš, kar pač tovoriš s seboj užitnega. Palačinke so bile zelo fajn zadeva, predvsem so teknile z javorjevim sirupom, katerega drugače sploh ne maram. Drugače pa Tom je bil faca, dober kuhar, njegove tortilije zvečer so bile nepozabne, njegovi čudni polpeti tudi, vse smo pojedli.

Postojanke so oblegali takšni simpatični čopkoti in bili so zelo zanimivi, smešni, fotogenični.

Razen mravelj, kakih drugih živali ki lezejo po tleh, nismo srečali. Še sreča!

Takole je zgledalo pomivanje posode. Z vodo se je resno varčevalo. V en škaf se je nalilo malo vode in veliko praška in potem smo pomivali, vilice, žlice, šalce, krožnike, vseee kar smo uporabljali, potem se je samo še obrisalo v servet (imeli smo tri servete in skos uporabljali le te)in bilo je pripravljeno za novo uporabo. Nič splakovanja in nevem česa še. 3 dni, in preživela sem. Kumare, pradižnik, solata, to se ni nič opralo, to smo privlekli iz avta, razrezali in pojedli, povrhu pa deževnico. Okus je imela zelo poln, prav okušala sem takšne in drugačne minerale, mal peska je hrustalo med zobmi, pa prav zabavno je bilo, ni kej.

To pa je emu, avstralski veliki ptič, zelo podoben našemu noju. Meni ni bil kaj preveč lep, pa še divji je bil in je oblegal naše prenočišče, da nam je prav najedalo, ker nisi vedel a je napadalen ali ne. No, tista rdeča škatla v ozadju pa je kontejner, oz. naše prenočišče za dve noči. Ja, zelo je bilo mrzlo ponoči. Spala sem v dveh kovtrih, spalki, pa še grelec smo priklopile.

Drugi dan v puščavi nas je Tom zgodaj zjutraj odpeljal na neko drugo razgledno točko, kjer smo opazovali sončni vzhod. Bilo je nepredstavljivo mrzlo, predvsem smo mi to občutili, ker smo prišli iz toplih krajev, in tudi dnevi tu so bili še vedno vroči, potem pa jutro z bogimi 3 stopinjami.

Fotkanje proti smeri sonca.

Sonce se prikaže. Vse poteka kar hitro. Nebo žari.

Na eni strani Kata Tjuta ob sončnem vzhodu. Nebo žari roza plavo.

Na drugi strani in mnogo bližje Uluru že obsijan od sonca.

Potem sem imela že vsega dovolj in sem želela drugam, zato sem štopala. Ne sej ne, hec, fajn mi je bilo. Če se kdo spozna, bi vedel, da ne stojim na pravi strani ceste, ker tu promet poteka malo drugače. Tole je bilo le poziranje. Še vedno pa me je treslo in se nisem mogla ogreti od jutranjega čakanja sončnega vzhoda.

Potem smo imela današnji dan namenjen za obisk in plezanje v Kata Tjuto. Po poti tja sem jaz, pozor jaz zagledala v daljavi kamelo. Rekla, kameellaaaaa. Tom je na brzimo ustavil, vsi smo planili ven in neverjetno, vsi so leteli čez puščavo proti kameli. Nihče ni niti malo več razmišljal, da so morda tu nevarne kače in drugi plazilci. Ja, kamela je bila fajn, vredna občudovanja.

Kata Tjuta je bila vse bližje, še mal fotkanja, takšnega in drugačnega. Vsak najde kaj, kar ga inspirira, mene npr. je tole posušeno drevo.

In potem kar na lepem, dve uri po tistem, ko smo še zmrzovali v bundah, se je že tako segrelo in pripekalo, da bi človek rabil le kopalke in sončno kremo. Začeli smo z vzponom na goro. Ja, kar dolga in naporna pot je bila, sonce nas je ubijalo. Malo se je že poznalo, da je za nami že kar nekaj dni potovanja.

Dan je bil spet neizmerno lep in jasen.

Evo prispeli smo kar visoko, to je bil naš cilj. Tu imam pa fotko cele naše grupe. Jaz sem pa itak skoraj povsod v zelenem.

Po izstopu iz gore smo se zopet podali do Uluruja, na poti je bilo mnogo pokrajine požgane in črne zaradi požarov.

Še ena fotka, dokler sem še v stanju šenepopolne izmučenosti. Nato pa smo se podali še na obhod nadaljne 2/3 Uluruja, in tako lahko rečem, da sem ga obhodila celega, sicer ne v enem šusu, ker ni šlo, ampak v deh delih.

Iz določenih kotov je gora prav sijajna.

Še en sončni zahod.

Po dveh dnevih smo naložili vso robo na streho avtomobila in se odpravili na prvo polovico vožnje proti jugu in začeli seštevati kilometre, katerih je po dveh dneh vožnje naneslo 1400.

Sončni vzhod na farmi, v trenutku, ko so Tom in fantje nalagali prtljago na avto.

In potem smo se odpravili na dolgo pot. Zgledalo je nekako takole, mi v avtu, pred nami pa dolga, dolga, ravna cesta, brez konca. Čeprav si vmes zaspal za 2 ali 3 ure, ko si se zbudil je bilo še vse enako, nič novega, pokrajina pa vse bolj pusta, prazna in peščena.

Ko že nismo vedeli več kaj početi smo po šipah risali in igrali križce in krožce in vislice, in oh in sploh je že vsem tok škodovalo, da smo samo še neumnosti počeli, in je bil eden bolj čuden kot drugi.

Narisala sem mojega mižečega bejbi koalco. Vsem je dogajalo, 100 na uro.

Po dolgih urah vožnje je bilo končno sredi ničesar nekaj nenavadnega. Ogromen spomenik, oz napis, da zapuščamo Severno Avstralijo in da vstopamo v Južno.

Potem smo nadaljevali vožnjo, razen kakega znaka za opozorilo za kenguruje, razen kengurujev, mrtvih, živih, odpadlig gum, mesojedih ptic in cestnih vlakov (te objavim naslednjič), nas dolgo pot zopet ni spremlajalo nič razen ravna cesta. Pokrajina je postajala vse bolj pusta. Kmalu ni bilo na obzorju tudi grmička več, veseli pa smo bili vsaj asfalta, katerega pa v naslednjem mojem prispevku tudi zmanjka.

Posebno v lepem spominu mi ostaja večerno opazovanje zvezdnatega neba, saj je tu doli zvezd res ogromno, videla sem veliki križ, kateri je viden le tu, rimska cesta pa je bila prav tako krasna.

V nadaljevanju sledi moj drugi del o puščavi in srečanju s prav posebno civilizacijo.

Potovanje od 5.7 do 9.7. (zeleni dnevi oz. dnevi same gmajne)

2008-07-30T10:30:00.038+02:00

Sobota 5.7. je bila potovalna, zjutraj smo zapustili Brisbane in se z busom odpeljali do letališča, kjer smo imeli let do Cairnsa. V Cairnsu je bilo zopet polno presenečenj, tja smo prispeli okoli 15ih. Vzeli smo si avtobusni prevoz do hostla, altobusi so bili v Cairnsu izjemno luksuzni, z usnjenimi sedeži in imitacijo parketa po tleh. Potem je bilo naše prvo srečanje s hostlom Gilian's, oh in sploh žurerski hostel, v katerem si je človek težko privoščil miren spanec. Že samo nekaj ur v hostlo nam je dalo vedeti, kakšen je utrip življenja tu. Potem smo šle na šet, ker sem želela do plaže, do teh tako eksotičnih in obiskanih plaž. In že po poti do plaže smo imele kaj videti, bife pri bifeju, bujne izložbe trgovin in nočni klubi in povsod se je trlo ljudi, žensko hihitanje, majice so švigale gor in dol, takšne in drugačne stave, ja ja jim je dogajalo.

In smo prišle po vseh zapletih, brez zemljevida, do plaže. Težko se je orientirati v takem kraju, kjer je vogal za vogalom vse podobno. In nato naš začudeni oooooooooo, ja kaj za vraga pa je to, ja kje pa je morje!? Halooo, pa ne da je to oseka! In res, neverjetna oseka tu v tem letnem času. Daleč na obzorju ni bilo sledu po vodi, samo morsko dno, ptiči in ogromno rakov, rakovic.

Kar malo tesnoben občutek dobi človek ob takem razgledu. Neverjetno, jaz sem res težko verjela kaj vidim. Obhodile smo plažo sem in tja, se poslikale z vetrom v laseh, potem pa se odpravile nazaj v hostel z odločitvijo, da se ponoči vrnemo, ker moramo videti, če gre res za plimo in oseko. In res se je, ponoči je bilo morje v stanju kakršnega sem si želela, in bilo je mrzlo in slano.

V kraju je bilo malo pristanišče, kjer je zasidrano nekaj čolnov in nekaj katamaranov, ki vsakodnevno omogočajo prevoze na čudovite otoke Koralnega grebena. Drugače pa mesto Cairns in neverjerno prostrane plaže Quinslanda obdaja hribovita pokrajina, zelena, bujno zelena, tropski deževni gozd in jungla. Toliko zelenja, da sem po štirih dneh v tej zeleni pokrajini že sanjala in videla zeleno tudi tisto kar ni bilo.

Tudi tu, prav tako kot v Brisbanu, smo za vso hrano skrbele same, več ali manj smo nabavljale v trgovini in pojedle v hostlu na balkonu. Hrana je kar draga zadeva, vsake toliko časa smo si privoščile tudi obisk restavracije.

Potem se je tudi naša grupa odpravila po turističnem programu na Zeleni otok s katamaranom. Na sliki s klobučkom moja kolegica Špeli, zelo nasmejano bitje, z očali Vida, zelo zgovorno bitje, (You talk big! ha ha ha, ne nismo Italijani, čeprav ona govori veliko!)

Po 2 urah vožnje s katamaranom smo zagledali prekrasni otoček, majhen, romantičen, briljantino sredi neskončnega morja, vse se je šajnalo, pa še neverjetno lep sončen dan se je obetal. Ker je morje daleč naokoli otoka zelo plitvo zaradi koral, do otoka vodi dolg lesen pomol.

Pihal je prijeten vetrič, naša skupina pa se je kot vedno razbila na manjše grupice in vsaka je odšla na svojo stran otoka, svojim dogodivščinam na proti.

Sposodile oz. rentale smo maske in plavutke, za potapljanje in opazovanje koral in morskega živeža. Afne so se afnale, jaz sem jih slikala.

Vse smo se oblekle v najlepše bikinke, se namazale s faktorjem 30 in uživale, uživale, uživale.

Dan je bil res lep, prekrasen. Na peščeni obali otoka sem pustila svoje stopinje, čez leta, ko se bom vrnila me morda še pričakajo, če ne drugega pa spomini na zabavanje in trud, ki je bil potreben, da je ta fotka nastala.

Nato smo šle na ogled Velikega koralnega grebena s podmornico. Je kar fajn občutek sedeti v podmornici, okoli nje pa cele jate takšnih in drugačnih jat rib. Mimo je priplavala tudi želva in en skat in tri čudne ribe po obliki podobne morskemu psu, pa niso bile to. Nato smo se peljale še z ladjico s steklenim dnom, kar je bilo predvsem namenjeno opazovanju koral, njihovih različnih vrst in barv.

Dan se je že nagibal h koncu, odšle smo še na samopostrežno kosilo na katamaran, se vrnile na plažo, kjer smo se naužile še zadnjih krasot, ki nam jih je ponujal pogled. Vreme se je proti večeru že nekoliko pooblačilo, pogled iz plaže proti katamaranu je bil kar malo scary.

Naslednji dan je bil namenjen obisku Kurande, aboriginov in tropskega deževnega gozda. V Kurando smo se odpeljali del poti z busom, kjer smo se več 100 km dolgo pot, vozili ob nasadih sladkornega trstja, ob nasadih pa je ob cesti zgrajena železnica, katere namen je izključno za prevoz požetega trstja od nasada pa do tovarne.

V samo osrčje Kurande in tropskega deževnega gozda smo se odpeljali z vlakom, ki je sedaj namenjen samo še turističnim prevozom. Vozili smo se po tunelih, po gozdovih, po mostovih nad prepadi, ... Zelo razburljivo. Dan je bil nekoliko vlažen, kar pa je itak značilnost teh področij. Razgled in pokrajina je zahtevala svojevrstno občudovanje in čudenje.

Zaradi sušnega obdobja so bili vodotoki nekoliko oslabljeni, a vseeno je bilo prekrasno in spet neverjetno.

V Kurandi sem šla v par muzejev, nekaj pozornosti sem namenila občudovanju mavričnih metuljev,..., potem sem na ulici zagledala tegale domorodca, že šla naprej s kolegicami, ki smo se več ali manj držale skupaj, nato pa si premislila in stekla nazaj, da ga fotkam. Opazil me je, joj, sem se mogla sprenevedati, da kao fotkam nekaj drugega, nato pa vseeno usmerim fotič proti njemu, pritisnem in že stečem stran, ker so nam tovrstno fotkanje zaradi varnosti odsvetovali, človek pa je res zgledal nepredvidljiv.

Potem smo se šli peljati z gondolo čez širno pokrajino Kurande. Vožnja nad divjimi rekami in nad neverjetno visokim in gostim gozdom je bila zopet posebno doživetje. Prosto smo opazili kar nekaj papig, predvsem belih in rdečih, res so to lepi ptiči, kar veliki, ki živijo na vrhu migočnega gozda.

Še isti dan smo šli v naselje aboriginov, teh starih prebivalcev Avstralije, katere je naša kultura in zgodovina močno prizadela in jih na silo začela spreminjat in jim onemogočila življenje, kakršnega sedaj prikazujejo le še skozi igro, dokumentarce in v muzejih.

Aboriginal style mi je bil zelo všeč in mi je še, res bi si ful rada privoščila kak original aboriginski izdelek, npr. sliko na platno, ali pa kako posodo, pa je to vse tako zelo drago, da padeš dol, verjetno bi imela pa še večje težave s transportiranjem, kot sem jih imela s koalo.

Vse smo si dale v aboriginski vasi narediti face painting, kar je pač določeni pasalo. In sem jaz to pofotkala. Nas osem je bilo v Cairnsu klapa. Na začetku potovanja se nismo poznale, v Brisbanu se niti družile nismo, potem pa smo bile v Cairnsu cimre in do konca meseca smo si ostale kot rit in srajca, pa še enega fanta smo sprejele medse, da nas je malo nadziral in da smo imele komu težit in stokati. Smo bile tak dobra in vesela klapica, da nam je to marsikdo zavidal in so nas potem ostali udeleženci potovanja zaradi fovšije kar malo odrivali in izobčili. Pa kaj, mi smo si tok vse fajn splanirali in smo skupaj tok lepega doživeli, da pač res, omejencem ni pomoči. Nas je bilo 9 in se nam je zdelo, da je to ravno prav velika grupa, ki lahko hodi skupaj in kaj doživi. Še tako smo se enkrat skregali, ker je vsak hotel iti pogledati nekaj drugega in smo se potem za en dan razdelili na polovico.

Zadnji dan raziskovanja Quinslanda je prišel po nas v hostel George iz jungle, ne vem, rekel je da mu je tako ime, ali se je hecal ali pa je to srečno naključje. S tem 6 kolesnikom nas je odpeljal v junglo, kjer naj bi doživeli gozd še na malo drugačen način, kot prejšnji dan. George je bil faca, sedele smo na zadnjih sedežih, on pa je fural kot utrga, z neverjetno hitrostjo, čet neverjetne ovinke, čez blato, čez vodo, čez luknje v cesti. Joj, joj, joj, uzadaj nas je tok premetavalo, da sem se mogla prov držati, ker me je že vse bolelo, Meti se je kar zic odtrgal od tolikšnega rukanja sem in tja. George je skomignil z rameni in fural dalje v svojem stilu, mi pa smo morale skrbeti še za Metin sedež, ki ni več hotel biti na svojem mestu.
Nekajkrat smo se ustavili na razglednih točkah, in ja, ja, razgledi so seveda bili prelepi, predvsem plaža in gozd.

Vstopili smo v notranjost gozda, ja treba je bilo odmisliti vse kače, čričke, pajke in ostalo kar lazi in lomasti po takih gmajnah, pa ja mene je bilo malo strah, seveda, kajpak. Gozd je bil full zaraščen, voda ki je tekla v potokih pa kristalna. Viseči most je predstavljal pravo civilizacijo sredi te gmajne, katera sem imela vse bolj dovolj in sem si želela vn, vnnnn!

In smo šli res ven! Jeeeeeee!!!

Naslednja dogodivščina je bila vožnja s splavom, takim mal bolj kvadratastim čolnom po reki, ki naj bi bila kao ful nevarna, ja baje, če padeš notri ne preživiš. No, to ne bi verjela, ampak zgledala pa je mal tak strašljivo, tak, da smo v trd sedeli na svojih zicih.

Potem pa smo zagledali ob robu reke to nevarno čudo, nekaj več kot 6 m dolgega krokodila. Ja, ja, ja, ne, ne, tole pa ni več živalski vrt in hihitanje. Od nas se je slišal samo pridušeni oovvaaaaa, krroookkooodiillll. No potem smo videli še 2, eden je plaval po reki, videli smo še 2 kače in tudi to potovanje sem hotela končati v čim hitrejšem postopku.

Čez reko vozi tudi tak mal bolj zarustan trajekt, no pa nas je vseeno prepeljal čez.

Pristanek na drugi strani reke, zopet samo zelenje.

Potem smo se končno odpravili domov, po poti smo se še večkrat ustavili, saj so ob cesti res čudoviti razgledi. Sedaj mi morda res verjamete, da sem imela gmajne že čez glavo in da sem jo tudi sanjala. Želja, da pridem čimprej v puščavo, pa je bila zaradi tega še toliko bolj močna.

George je vztrajal, da jemo mravlje, ker so kao dobre. Ok, če se temu reče samopreživetje, jih bom pa jedla tudi jaz in sem prijela to čudno mravljo, ki je bila kar velika, zeleno rumena, in sem jo imela v roki in sem jo gledala in sem jo že hotela dati v usta in ne, ne, ne nisem je pojedla.

In potem na poti domov še nekaj postojank ob plažah, movka, sama mivka, tako velike plaže, da je na njih celo dovolj prostora za moje ime. Ampak so to drugače zelo neuporabne plaže, ni veliko junakov ki bi se tu upali kopati, zaradi nevarnosti morskih psov in zelo strupenih meduz.

Taki znaki so pogosti, ki opozarjajo na nevarnost meduz, hkrati pa je zraven še nekaka raztopina protistrup za primer meduzinega ožiga. Vse samopostrežno.

Avstralski prometni znaki pa sploh, te so tok fajn zanimivi, da se moraš nasmejati. Tale je bil sploh dober, sam ga George ni nič upošteval, on je vseeno fulral hitro kot je lahko.

9.7. smo vstali že ob 6.00 zgodaj zjutraj in odšli na letališče. Pot smo nadaljevali v osrčje Avstralije, v meni že tako nestrpno pričakovano puščavo.

Potovanje od 28.6 do 5.7.

2008-07-28T09:45:00.040+02:00

Dan se mi je začel zgodaj zjutraj, ob 4.30, in iz letališča Jože Pučnik sem s kolegicama Tjašo in Meto in še nekaj prijatelji odletela proti Zurichu. Tam smo imeli nekaj več kot 12 ur časa do naslednjega leta. Čakanje smo seveda izkoristili za kratek obisk mesta. Kupili smo karto za vlak in se odpravili v center. Mesto je obnorela evforija nogometnega vzdušja, kar se je videlo povsod, na tramvajih, v izložbah, povsod so bili postavljeni lcd-ji za ogled tekem na prostem in povsod polno izpraznjenih embalaž takšnih in drugačnih pijač.

Mal smo se šetali sem in tja, čas je hitro mineval, zapravila sem vse franke, to je bil tudi nekako moj namen, potem smo odšli še na pico, njama, njama, s tem se je tudi začelo obdobje hitre in nezdrave prehrane.

Potem smo potovali naprej. Letalo je bilo kar ok, samo s Tjašo za prvih 10 ur leta nisva dobili nič kaj udobnih sedežev, na sredini med dvema korejcema, in tip me skoraj do konca ni spustil, da bi šla na wc, ni in ni hotel zastopiti, da se mi mora umakniti, skoraj sem umrla.

V Seulu smo že bile utrujene, čaknja smo imele že čez glavo, do naslednjega leta sem si na letališču privoščila kratek spanec, nekaj ljudi me je posnemalo.

Za naslednji let, ki je trajal 12 ur z identičnim letalom, sem bila v božanskih razmerah, sedela sem ob prehodu, ob meni pa sta bila dva zica frej, tak, da sem lahko spala čez vse tri.

Hrana na korejskih letalih je bila nagnusna na pogled in zelo zanič, beef je bil kot bi bil iz pasje konzerve, ali pa je bilo vse prepojeno s sladkoslanokislim okusom.

1.7. zgodaj zjutraj, v Sloveniji ste bili zaradi časovne razlike takrat še 30.6, le prispemo v Avstralijo, natančno je bila naša prva nekajdnevna postojanka Brisbane. Hostel je bil kulči, zelo v živahnih barvah, glavni moto hostla pa 'Only sleep with the best!' Receptorke so bile mlade študentke, meni se se zdele malo trde v glavo, vsak večer sem se morala pregovarjati z njimi, da so mi udobrili in prodale uporabo računalnika in interneta. Bazen je bil bolj mali, nismo ga uporabljale. Drugače pa sem v hostlu malo zmanjšala zaloge Magnuma. Počutila pa sem se zelo domače. Aja, ja v tem hostlu mi je ratalo v naši sobi zaklent kopalnico od znotraj tako da ni bilo nobene notri. Nesrečni pripetljaj sem morala oditi sporočiti na recepcijo, kjer so me res mal čudno gledali, nato pa mi razložili, kako naj se lotim popravila. Ja sama sem mogla popraviti, zadeve sem se lotila s škarjami, ratalo mi je.

Nato, ko smo se po kratkemu počitku vsaj malo ustalile in klimatizirale smo začele obdelovati mesto. Brisbane mi je zelo všeč, ker je mesto veliko in hkrati majhno, lepo organizirano, vse funkcionira, dovolj razmer ža preživljanje prostega časa v naravi in dovolj ponudbe za športne aktivnosti. Šle smo v en park, kjer imajo umetno narejeno bazene in peščene plaže, vse prosto za uporabo, brez vstopnine, kot bi se kopal nekje v enem tolmunu sredi mesta, fenomenalno, pa kljub temu, da je to na razpolago vsem je bilo zelo čisto. Šle smo tudi v botanični park, na vodeni ogled, da bi se malo poučile o rastlinstvu, ki je bistveno drugačno kot v Evropi. Ob razlagi vodičke, smo dobili tudi kako rastlino v roke, da smo si jo pogledali od blizu, ja res, z enimi ustanki ene rastline sem dobila v roke 3 cm velikega pajka, močno zacvilila in odvrgla vse kar sem imela v rokah. Vodička me je čudno pogledala, drugi so se smejali, jaz pa sem morala razložiti, zakaj moj preplah. Rekla sem, spider! Drugi so se mi še vedno samo smejali. Celo mesto pa je oblegano s temi čudnimi ptiči, ki te preletavajo, ti hočejo vzeti hrano in sem občutila, da so res prava mestna nadlega. Nevem pravega imena tega kameleona, je pa teh živali kar precej, v velikosti skoraj 0,5 m, se prosto sprehajajo. Verjerno niso nevarni, a tako ne zgledajo.

V mestu sem se res počutila fenomenalno, šetale smo se od jutra pa do trde teme, na koncu so noge hodile že same od sebe. Palme so me popolnoma fascinirale, našla sem si najvišjo in začela plezanje nanjo, odnehala pa, ko sem bila že vsa popraskana.

Vsak večer smo se šle sprehajati ob klifih, ki o bili zelo lepo razsverljeni, na drugi strani, je bil prečudovit razgled na nočno razsvetljeno mesto, klifi pa so bili hkrati zelo obiskano prizorišče, kjer domačini in drugi, vsak večer preizkušajo in trenirajo svoje plezalne sposobnosti. Ulegla sem se v travo pod klifom in jih občudovala.

Ko nam je po parih dneh postalo že malo naporno, smo si novih moči nabrale z udeležbo na vodeni telovadbi Tai Chi. Potem smo bile vse vitalne, kot bi bile prerojene, in nadaljevale smo dirko po mestu in okolici.

Mesto je zgrajeno vzdolž ob reki, na eni strani brega je bolj naselje, na drugem pa bolj center, in veliko potniškega prometa se odvija po reki. Vozijo takoimenovane ladjice City Cat, to je primerjava Ljubljanskim trolam. In potem kupiš celodnevno karto, ali pač samo do naslednje postaje in se furaš. Vozi cik cak po reki in ustavlja na svojih postajah. Začele smo zjutraj, končale pa ponoči, vmes smo se še večkrat izkrcale, sle na kako ogled, gledale sončni zahod, šle na kosilo, zvečer pa smo se izkrcale pri Story Bridge-ju, in šle na sprehod čez most, ki je zelo lepo razsvetljen in se fajn trese. Iz mosta smo imele prekrasen pogled na nočno razsvetljene mesto in je čudovito, gledala bi ga cele noči.

Enega izmed dni smo imeli namenjenega za obisk zavetišča koal, Koala Pine Centre. Joj te koalce so tok cort živalice, vsaka je nekaj posebnega, se kar razlikujejo, res so simpatična bitja. Nisem se mogla upreti, da nebi šla in jo pestvala, hm, hm, občutek je bil, da so kljub temu da so majhne kar zelo težke, so tudi zelo trde, kožušček pa je nekoliko mehak. Res zanimiv občutek. Imajo pa dolge in ostre kremplje. Moj bejbi koala, je bil pa čist ekstra poseben, ful me je imel rad. Koal v naravnem okolju nismo videli, medtem ko sem videla v celem mesecu ogromno kengurujev tako v naravnem okolju, kot tudi v ograjenih parkih. Kenguruji so pa mal bolj divji in nepredvidljivi na pogled in kar precej veliki.

So pa kenguruji zelo fotogenična bitja, ki vsake toliko časa naredijo kako smešno pozo, da ne veš ali je z njim kaj narobe, ali kaj.
Tretja zanimiva žival je vombat, ki je tak okrogu kosmat prašiček, v velikosti mojih psov, sam da je debel in na kratkih nogah.

Po mestu pa strašijo tale čudna bitja, ki so velika kot mačke, in so primerjava našim podganam. Tale se je znašel na veji nad našimi glavami, ko smo se nek večer vračale domov v hostel. Jaz sem ga fotkala, druge so pa zbežale.

V Brisbanu smo bili tudi v nekaj akvarijih in v vodnem parku. Furale smo se z vakom smrti, z nekimi bodobnimi zadevami kot je koloradoboat v Gardalandu, gugale se na ladjici na način topspin v Gardalandu, no tole je vse skupaj res že mejilo na malo otročje.

Občudovale smo delfine. To so res neverjetno pametne živali. Šle smo na ogled predstave. Bili so čudoviti, mene je kar malo ganilo, ko sem to gledala, tok zelo je bilo lepo. Na sliki npr. v stoje plavajo ritnsko proti nam. No šli smo tudi na ogled predstave kjer so nastopali tjulni, tudi tjulni so pametni, neverjetno gibčni in imajo dobro ravnotežje.

V akvariju smo videli vse kar obstaja v morju, v vseh mavričnih barvah in pojavnih oblikah. Akvariji tu so res zelo posebni in se počutiš v njih kot bi bil v naravnem okolju. Iz oči v oči s tako pošastjo, že celo čez debelo stekleno steno povzroči kurjo polt, kakšen je šele občutek, če to srečaš v morju. Ja res, nisem se kopala v Avstraliji, teli morski psi so mi kar dali misliti. Bila sem v vodnem tunelu, priplaval je nad menoj in mi nad glavo pokaral svoje prelepo bele zobe.

En dan smo se odpravili na Sunshine Coast. Prvič smo bili v stiku s Pacifikom. Bilo je nekoliko oblačno, najbolj pogumni so se brez zadržkov pognali v morje in zaplavali s pacifiškimi valovi. Prijeten je občutek ko stojiš na mivki in pride val in ti odnese mivko izpod nog. Ime plaže na kateri smo se ustavili pa je Mooloolama.

Vsi imate radi ananas, kdo pa ve kako ta sadež raste. No, jaz že nisem vedela in je bilo prav zabvno ugibanje le tega. Šli smo na plantažo ananasa The Big Pineapple. Ananas ima tu malo drugačni okus, mnogo bolj sladek in sočen kot doma. Ananas pa raste na tleh, in v enem letu zraste en sadež.

No to je kratek opis dogodivščin v Brisbenu, prvi postojanki v Queenslandu in prvih 7 dni mojega potovanja. Iz tu smo pot nadaljevali ob obali proti severu v kraj Cairns.

Odhod in prihod

2008-07-27T20:12:00.008+02:00

Postopoma torej! Tole potovanje je bil poseben podvig, seveda polno presenečenj, negotovosti, naporov in takšnih in drugačnih pričakovanj, skrbi,....

Začelo se je 28.6., s poslavljanjem doma in na letališču, in končno je Adriino malo letalo odletelo v smeri Zuricha.

Po mesecu dni nas pričaka sprejem na letališči. Mi vidno izmučene, v bistvu kar malo čudne. Ma sej po 2 dneh korejske hrane, njihovega smradu, zraka, fuj in fej, čudne govorice, je bilo že meni slabo, pa sem drugače zelo odporna. Tini je bilo zelo dolgčas, naredila je prekrasen transparent, objela me je tako, da me je skoraj zadušila.

Ko sem prišla domov, sta bili Mili in Tedy tok veseli, zbegani, neverjetno, sploh nista vedeli kaj naj naredita, sam na vsak način sta hoteli biti pri meni, ena je bila bolj nora kot druga.

Evo to je začetek in konec, sredina je pa tako obsežna, da se je kar težko lotim.

Po mesecu dni sem doma doma!

2008-07-26T11:28:00.011+02:00

Končno doma, že doma, doma doma, kaj vse bi lahko rekla. Po mesecu dni, tako daleč od doma je povratek domov vsekakor prijeten. Slovenščina dobi drugačen pomen, doma doma sedaj pomeni, da sem res doma, ker do sedaj sem mesec dni govorila da sem doma, pa se je beseda doma nanašala na lokacije kjer sem prespala in le teh je bilo ogromno. V mesecu dni 10 avijonskih poletov, med njimi 2 po 10 ur in 2 po 12 ur, kar precej, tak da ne vem kdaj me bo spet prijelo letet.

Kratki vtisi, prvi vtisi:

Avstralija je daleč!
Doživela in videla sem veliko!

Do sedaj so me pogrešali domači in prijatelji, sedaj me pa avstralci!

Sladoled v puščavi vreden novih kavbojk, nič zato, nujno sem ga potrebovala!

Zakaj je v puščavi tuš slan in penast, sedaj me to ne zanima več, sem vseeno preživela!

Iti v Avstraliji v Sydneyu v kino, plačati za eno predstavo, ogledati si 2, biti 5 ur v kinu, nato pobegniti ven, adrenalinsko in vznemirljivo dejanje!

Voziti se z vlaki brez vozovnice, kao sej bomo se že zmenile, da ne znamo kupit karte, ja valda, sredi prevoza ugotovimo, da je to kriminal, ki se ga kaznuje z visoko globo kazni, hmmm, ja pomagalo nam je srečno naklučje, zopet, zato smo srečno preživele!

Imela sem buško, zaletela sem se direkt v lampo sredi ulice, pač po toliko časa sem že morala koga objeti!

Nove definicije: Ana je carica, včasih potrebuje terapevtski prijem, funkcionira nepredvidljivo!
Šle smo na pivo, na ingverjevo pivo!

Tim Tam in Vegemiti, brez tega Avstralija ne obstaja!
Kenugruji so zakon, koale prav tako! Koale me obožujejo!

Nepozabno, nepozabno, nepozabno!

Lahko se vrnem kadarkoli, sem zaželjena!

Jaz pa sem po tem potovanju dokazano trpežna!

Kaj vse se je v tem mesecu nabralo v mojem ruzaku in je tipično avstralsko:

Družina koal, tota velika mi je dala dela in preglavic!

Kapa, katera me je spremljala od trenutka, ko sem jo dobila!

Tim Tam, ni bilo dneva brez njega, makadamija tipični oreščki na 101 način!

Aboriginal style, meni zelo pri srcu, v izdelavi sem se preizkusila celo sama, mali bumerang je moje delo!

Majice, pač sem imela malo s seboj in sem si rabila kupiti kaj za oblečt!

Dva predpasnika, enega sem kupila kolegici, enega je nekdo podaril meni (zakaj že res?) in slavna Vegemite!

Školjke iz Pacifika, korale iz koralnega grebena, vse narabutano!

In še preostala krama, ki sem jo tekom časa nakupila, med njimi tudi pravi opali!

Zaključek!

V prihodnje bom pa objavljala v smiselnem zaporedju kake fotke, o lepotah Avstralije in moje uživačenje in raziskovanje tam doli!

Kako sem se spokala?

2008-06-27T14:19:00.006+02:00

Sedaj je šlo zares. Tisto kar bom vzela, tisto bom imela, tisto kar bom imela prveč, tisto bom po nepotrebnem vlačila za seboj. In sem se lotila pakiranja. V zadnjih dneh sem vse kar se mi je zdelo primerno zložila na in okoli moje omare. Ni izgledalo ravno lepo, ampak, kaj naj, vsak ima svoj sistem.

In sem začela dajati po kupčkih v vrečke in nekaj v mali in nekja v veliki ruzak, kamor je kaj pasalo. Jeee, kmalu je bila omara in okoli nje prazno, ruzaka pa nabito polna. Hmm, je to to, a imam morda premalo, ali morda preveč? 100 dvomljivih vprašanj in 0 odgovorov. Le kdo bi vedel?

Višina ruzaka znaša meni do pasu, teža pa je 14-16 kg (na približni tehtnici), mali ruzak pa cca 5 kg, torej ni panike, da bi imela masovno preveč.

In sedaj sem pripravljena. In hkrati utrujena, ne moram verjetni, da je pakiranje lahko tako zahtevno in naporno.

Grem, greeeemmmm, res grem! Danes si privoščim še en obilen počitek, pocrkljam Tedyko in Miliko (ona me bo najbolj pogrešala), potem pa bo kmalu ura 5.00 zjutraj, ko bom vstala in odšla na letališče.

Obljubljam, da se kaj oglasim, s kakim mamljivim in navdušujočim postom, kako je oh in sploh vse neverjetno fajn in lepo.

Do takrat pa ostanite pridni in si tudi vi kaj privoščite!Jaz pa pobožam koalo še v vašem imenu!

Dan na morju

2008-06-26T21:29:00.012+02:00

Je, pa sem šla, dva dni pred dopustom še na en oddih, da po dolgem času vidim kako izgleda slovensko morje. Nisem sicer vedela ali se bom dol kopala, sončila, brala, dolgočasila,..., zato sem vzela le najnujnejše stvari. Na koncu smo se dol odločile iti mami, tamala in jaz, oči je šel pa itak delat. Torej gremo v Piran. Potem, ko smo si uspele razgledati apartma, ki je še v delu, smo se ob 10ih odpravile v mesto, Piran. Meni ful lepo mesto. Ko sem ga gledala iz nekoliko višje točke, izgleda zelo nelepo, vse hiše so nasejane, ena sem, ena tja, brez vsakega red za moje pojme, streha ob strehi, meni pride na pamet, da bi lahko skakala iz ene strehe na drugo, pa bi lahko cel Piran obhodila.

Najprej smo odpešačile do cerkve. Začuda je bila odprta, ker jo je gospa ravno čistila, zato vstopimo. Pofotkam vse lepote, ki jih premore. Strop je čudovit, orgle so prekrasne, sliko, ki jo objavljam, pa verjetno še nihče ni videl, ker je na tako nevidnem mestu.

Potem smo lutale po teh čudnih in zamotanih ulicah, kjer se človek počuti kot v labirintu, povrhu vsega pa še vedno na njih vlada nehigiensko stanje, kar povzroča smrad, fuj, fuj, fuj,...

Odidemo do morja, tam jemo, in namakamo noge. Ja, meni se je voda zdela mrzla, zelo mrzla, premrzla za mojo razvajenost. Zato podvomim v to, da se bom danes sploh oblekla v kopalke. In povrhu, še tako omazana, ja, vsekakor, preveč sem navajena bolj perfektnih razmer. Nato zapazim na morju predseboj zanimivo barko s črnimi zastavami, pofotkam in se sprašujem, zakaj je taka, hm, hm, morda je umrl kak ribič, kak prijatelj, kak domačin, ne, to ni, morda je umrl lastnik barke, no ta bi bila že bolj možna, nato se spomnim, da morda zaradi tega ker je v vodi morski pes, in tako opozarjajo turiste. Hmmm, ne, ne grem v vodo. Nato pot pelje v marino, tam zagledam še več bark s polno črnimi zastavami. Ja, sedaj sem prepričana, morski pes je in te barke opravljajo obveščanje. Ker mi to ne da miru, povprašam na prvi barki kjer so bili 3je moški, zakaj imajo te grde zastave in toliko. Lepo prijazno mi povejo, da so oni ribiči (no to sem vedela že po njihovi opreme) in da izobešene črne zastave pomenijo, da imajo spuščene mreže, druga razlaga pa je, da jih imajo zaradi tega, ker pri nas ribištvo izumira. V istem stavku še pove naj kaj ukrenem tam v Lj., ki smo bolj blizu političarjem.

Nato še fotkanje sem in tja, seveda tudi na znamenitem, letos na novo obnovljenem Tartinijevem trgu, nato pa še malo shoppinga, in hob bile smo lačne, zato smo šle na pico. Njama, njama, napokala sems e z eno morsko, in v največji vročini, ko je bila ura 14.00 smo lazile v breg, nazaj v apartma. Superca. Sedaj pri apartmaju ni bilo več vprašanje. Želela sem se iti kopat, ne samo to, to je bilo tisti trenutek nujno.Bila sem izmučena. Jeee, pot pod noge in proti Fiesi, kjer smo se kopali. Ja res je, čeprav sem se zelo težko zmočila. Vedno se zelo težko zmočim. Ponavadi je takole, potrebujem 15 min, da se zmočim, potem pa sem 5 min v vodi. Hvala za nasvet, tistemu, ki mi je svetoval, da moram skočiti, ne, to pa jaz ne delam. In mi je ratalo. In za čuda sem bila v vodi pol ure, nato ven, da sem se ogrela, in nato še enkrat pol ure. Res neverjetno, voda v bistvu, sploh ni bila mrzla, samo pač zame, za zmočiti se, je premrzla. Torej plavala sem toliko časa, da sem bila že čisto izmučena. Itak umazana je pa bila, zame, je bila to zelo umazana voda, ker sem že tolikokrat oz vedno, na morju, kjer je res kristalna. Ampak, ker je ravno slovenska, pa pač z navdušenjem sprejmem takšno, ki jo pač imamo, čeprav ni ravno idealno. Potem se je dan zaključil, ker sem imela vsega že dost, ker sem imela eno glupo kremo, ki je sicer lepo dišala, po drugi strani pa me je spravljala ob pamet, ker je privabljala žužke in komarje, kar me še vedno žre, imam 9 novih komarjevih pikov. Enga žižka sem 5x poslala stran, pa je vedno pribrenčal nazaj in se želel usesti name, joj, mojega naslednjega dejanja ni preživel.

Zaključek pevske sezone 07/08

2008-06-23T13:25:00.003+02:00

Jeee, čeprav malo pozno, a vendar smo zaključili letošnjo pevsko sezono z našim zborom. Končno za nekaj časa premor od vsakotedenskih torkovih vaj, na katerih je bila zadnje čase tako slaba udeležba, da sem postala samo jezna na vse, ki niso prišli, jaz pa sem tam sedela, da sem drblala tiste pesmice, ki jih v svoji osemletni karieri že res vse znam na pamet. Ali pač, sem tako butasta, da potrebujem osvežitev, ostale (jaz vem katere) primadone (vedno iste), pa si lahko privoščijo, da pridejo samo na nastop. In potem, ne znajo, po parih mesecih pesem zopet vidijo prvič, in kaj je posledica, da nismo točni, nismo enotni, ne zveni, vlečemo, vse se podira, vsak diha drugače,..., in sem dvakrat jezna. Po vrhu vsega ja v zboru še slaba družba ( je ni), no tega drugi sicer ne vidijo, jaz pa govorim skozi svoje oči. Določeni posamezniki so tako posebni, da res ne vem ali sem jaz s tega planeta, ali pa so oni z drugega. Preprosto, kakarkoli sem z njimi, ne razumem do pike nič, kar debatirajo. Jaz res tam nimam ne prijateljev, ne sogovorcev (sej včasih je bilo drugače, zdej pa, joj, kako bi rada, da bi bilo kot je bilo včasih, pa je sedaj kot bi nas nekdo razgonil, no saj nas tudi je, samo s tem se pa ne bom ukvarjala). V glavnem, že lep čas ugotavljam, da sem tam sama zase, sama s seboj in hkrati z ljudmi, ki jih poznam. Čudna situacija. Ampak še vedno grem tja, ker je pa tudi dovolj kvalitet, ki mi zadoščajo in izpolnjujejo moje potrebe. Predvsem vsako leto dodatno obogaten repertuar, mi je popolnoma pisan na kožo.

No, in smo včeraj torej zaključili še eno leto skupnega ustvarjanja z našim zborom, kateremu bi jaz rekla, da je uspel preživeti še eno leto zatiranja. Bravo mi!

Podali smo se proti Primorski. Moje razpoloženje je bilo nikako, v polnem pomenu. Šla sem ker sem pač bila tako poštena do voditeljev in organizatorjev in sem šla, čeprav se sploh nisem prijavla, ampak sem celo rekla, da me ne bo. (sem bila besna, ker sem vedela, cel mesec hodim na vaje, udeležba 50%, potem bodo pa vsi prišli in se hihitali, mene pa to iskreno povedano žreee) . V Podnanosu smo peli pri maši, po maši pa smo se predstavili z minikoncertom, 4 pesmice. Bilo mi je fajn. Pela sem, lahko rečem, da perfektno, saj sem z vso čistočo svojega glasu, premagala vse tiste višave, ki smo jih izvajali. Jeee, kadar mi to uspe sem happy, kadar sem hripava je pa bed. Potem smo se sprehodili po asfaltnih poteh tistega kraja, še do ene cerkvice in nazaj. Verjemte, bilo je peklensko vroče, lahko bi se kadilo iz mene, tako je bilo vroče, ampak na presenečenje, je moja hladnokrvnost delovala tudi proti tem, tako na meni ni bilo sledov potu. Potem so nam pripravili kosilo, okusno, ampak, če pač pašta ni moja najljubša hrana, in jo pojem čisto malo, to še ne pomeni, da ni dobro in si nebi smela zaželeti porcije sladoleda. In sem si tudi jo! Šli smo na en trg, Ajdovčina??? (nisem sigurna), in sladoled so si potem privoščili vsi po vrsti.

Pot smo nadaljevali in šli pogledati samostan Sveti Križ. Joj, jaz sem res smešna. Mal sem gledala naokoli, kazala zanimanje, pokimala kadar je bilo to potrebno, ko je bilo ogleda konec, pa sem se spomnila, da sem tu res že enkrat bila. Skleroza, domofon mi je bil že na začetku prihoda znan.

Potem smo potovanje zaključili na eni turistični kmetiji na Razdrtem. In tam, sem zagledala njega. Stal je tam, večji od vseh drugih. Temnejši od vseh drugih. Kosmat ravno toliko kot vsi drugi. Imel je lepši pogled, kot vsi drugi. Seveda mi je bil takoj všeč. In sem se mu približala, na max razdalijo 1 m. Hotela sem ga pobožati, pa je preveč smrdel, in potem bi smrdela tudi jaz, ampak, bucibucibuci, sva se vseeno spoznala. Uuu, pa naraščaj je imel tudi že, kako fletno zadevico, ki je skakljala naokoli. No potem sem se le pridružila ostalim našim, ki so si že lepo privoščili domače specialitete, pršut, sir, klobase, salame, skuto, olive, kumarice,..., vino, sok, vino, ..., vse tako natur, da je še meni teknili, v enem, dnevu pojedla toliko pršuta, ki ga drugače v enem letu.

Konec dober, vse dobro.

Cesta, stičišče pametnjakovičev, norcev in tistih, ki so meni podobni

2008-06-19T19:38:00.002+02:00

Sama sebe imam za potrpežljivega, strpnega in previdnega šoferja. Torej po predpisih (razen izjemoma). Ampak, danes sem videla, da je lahko tudi vožnja po predpisih nevarna. Zakaj? Zaradai tega ker je na secti veliko važičev, norcev in debilov.

Torej šla sem v smeri Lj. Normalno, ker se mi ni nikamor mudilo. Celo zgodbico bom sedaj napisala, kaj vse sem doživela. Že v prvem križišču v Krtini, kjer čakam, da se vključim na cesto, pripelje po glavni cesti en avto (zelo počasi, pa ga vseeno počakam) in se ustavi (kar na glavni cesti), ženska mi pomaha. Meni? Zakaj? Verjetno me je s kom zamenjala, nič hudega, ampak vseeno, mi je bilo vseskupaj smešno, ker se je tako iz srca nasmejala in mi pomahala, jaz pa sem samo skomignila z rameni, kaj naj bi pa drugega, prvič sem jo videla.

Potem na cesti Domžale-Trzin, kjer je omejitev 50, peljem tretja za tovornjakom. Kar naenkrat se tovornjakar odloči, da bo prehiteval osebni avto. Ker mu ne uspe zaradi nasproti vozečega avtomobila, se vrne nazaj na svoje mesto. 'Idiot,' si mislim, 'lahko bi trčila.' Kmalu se on spet loti prehitevanja in tokrat mu uspe. 'Zdej je dosegel svoje!' In kaj sledi, ta idiot zabremza in vsi se ustavimo. 'Ok,' sem rekla, 'pred seboj imam resnega debila, zato previdno'. In se spet peljemo, in se spet ustavimo, dobesedno se je delal norca, halooo, ostala sem mirna in skoncentrirana, ker, nevem, kajvse bi se še lahko spomnil. Nato le pridemo na trzinsko obvoznico-dvopasovnica, kjer si mislim, 'no zdej bo pa šlo'. 'Vraga!' Idiot je peljal mal po levem, mal po desnem pasu, in ni dovolil, da bi šel kdo mimo. Nalašč, namenoma, je zapiral pot. Nato, se en s peugeojem upogumi in z vsem gasom proba prehiteti po desni strani, tovornakar pa zavije proti njemu. Mene je kar pri srcu stisnilo. Jaz nisem šla prehitevat, je tole preveč riziko zgledalo, k sreči se je srečno izteklo.

Potem sem se peljala skozi Črnuče, tam na mostu spet nekaj delajo, zato sem padla v kolono. Imam tako navado, da vedno pogledam v vzratno ogledalo, kdo je za menoj. Tokrat sem imela celo pot čez Črnuče za seboj nekoga, ki je pri vsaki ustavitvi, dal glavo ven čez šipo. Hm, to mi ni ravno delovalo normalno. Potem pa sem opazila, kako se iz stranske ceste, zaradi gneče sploh ne morajo vključiti na glavno, razen na način, da si malo pokimajo in se zmenijo, kdo bo kam šel. In tako je tudi prav, če le nebi bilo kakega norca motorista. In ker rada vržem uč na kak motor, sem gledala tudi motor, ki je peljal v nasprotni smeri. Vsi smo peljali v koloni, on pa po sredini dokaj hitro. Prepozno je opazil, da se je promet pred njim čisto ustavil, ker so se začeli vključevati tudi tisti iz stranske ceste in skos sem ga gledala, ker je moja kolona stala. Na vso moč je zabremzal, motor je spodneslo in ga odneslo v bok avtomobila, nekoliko posebej pa je bočno priletel v avto tudi motorist, pof, vse skpaj pa je padlo na isti kupček. OOOMG, pred mojimi očmi. K sreči mu nič ni bilo in se je kar hitro pobral in izgledal čist ok. Uf, kako hitro bi bilo lahko tole drugače. Kar z malo mešanimi občutki sem se odpeljala naprej s tokom kolone.

To, da me je eden izsilil, ker je prevozil rdečo luč, pa je že malenkost in ne bom več o tem pisala.

Še nakaj, čisto oftopiks, Naske, ne samo, da je zelo suh, je tudi dokaj majhen, bi rekla, da je v bistvu velik toliko kot jaz, mogoče ima 2 cm več. No, sem opazila, da ima tudi eno dobro lastnost, kar se na tvju ni videlo, ali pač, jaz nisem na tvju sploh gledala. Je pa sedaj silno bogat, se mu prov pozna, danes je imel ene hude šuhe, bele, in na robu podplata je imel okol, ma skoraj sem prepričana da ploščico iz pravega zlata. In to, da mu sedaj pristajajo kavbojke za 200 EUR, verjetno, ni več vprašanje.

Priprava, a ne še pakiranje

2008-06-19T19:04:00.003+02:00

Danes sem želela napisati en post, ampak sem si premislila. Vsekakor je tudi že čas, da kaj napišem. Ampak se res nič pretresljivega ne dogaja. Potem pa se danes odpravim proti Lj., in kot nalašč, že prvi pripetljaj mi je dal idejo, tole mora iti na moj blog, potem se jih je pa zgodilo še nekaj v podobnem smislu.

Par besed pa vseeno o trenutno pri meni najbolj aktualni zadevi. Preprosto so moje možgane obsedene z Down Under deželo, s katero pa se mi zdi, da že vsem malo presedam. Priprave so že proti koncu. Papirji so vsi urejeni, jutri jih le še vse sfotokopiram. Tehnične zadeve so tudi že vse urejene, le neka malenkost mi manjka. UUU, neee, zdele sem se spomnila, da še nimam kart za notranje lete. Joj, upam da jih čimprej dobim. S shoppingom sem že zaključila, le deodorant moram še kupiti, ker sem malo izbirčna in sem si enega že kupila, zdej mi pa ni všeč. Drugače pa, malo sem živčna, ker res nisem navajena, ne da nisem navajena, sploh še nikdar nisem bila nekjer za tako dolgo. In to zdej? Jao, kok različnih stvari rabim. Za mraz, za vroče, za kopanje, za dež, za taborjenje, za afnanje, za šport,... Včeraj sem se resno lotila planiranja pakiranja. Oprala sem 2 stroja cunj. Nekaj svojih najljubših majčk pa sem oprala ročno. 2 stroja cunj me še čakata za v ponedeljek. Potem sem pospravla v sobi in začela delati prve kupčke. V sredo načrtujem, da bo ruzak dokončno napakiran in stehtan. Ne bojim se, da bom presegla max dovoljeno težo prtljage, ampak se bojim, da bom presegla maso, ki jo bom sploh lahko nesla. Drugače pa zdele zadnji dnevi pri meni zgledajo nekako takole: vstanem, grem lavfat (ja to ni ravno meni podobno, da to počnem zjutraj, danes sem skoraj crk****), jem,ne jem (kakor je), večino dneva srfam po netu (zdej poznam že vse čričke, ščurke, pajke, kače, torej vse kar se giblje, tam doli in zna biti sumljivo), mal časa posvetim še Miliki in Tedyki, zvečer pogledam še nogomet, pred spanjem naredim telovadbo za trebuh in rit (razlog so kopalke), in to je to, grem spat, aha, pa par poglavij svojega ljubezenskega romana preberem.

In sem sedaj napisala tok velik, da bom tisto kar sem v resnici želela napisati, napisala sedaj v novem postu.

Moški,ženska=komedija

2008-06-16T09:00:00.002+02:00

Včeraj zvečer sem na novo dobila kar nekaj smejalnih gubic, trebušne mišice pa so se mi dodatno okrepile. Razlog? Šla sem si ogledati predstavo Jamski človek. Ha,ha,ha. Zadeva je zelooo zabavna. Uroš Fürst je bil fantastičen, kako je uprizoril lik moškega in ženske.

Ogled priporočam vsem ženskam, ki bi se rade iz srca nasmejale. Izvedele boste nekaj o moških, kar sem prepričana, da vam bo že vse znano. V bistvu se boste pa deloma smejale tudi same sebi, ker bo povedal par krepkih. Ogled pa je obvezen vsem moškim, ki pa se boste smejali prikrito, ker ne boste želeli pokazati, da je vse res. In izvedeli boste, kakšni ste in zakaj ste takšni kot ste, in zakaj potem toliko konfliktov z ženskami. Res prikazano na zelo nazoren način.

He, he, he, še danes se mi smeje.

O vsebini ne mislm v podrobnosti razlagati. Sem se pa nekaj na novo naučila. Obstaja strokovni izraz za tisto lastnost pri moških, kateri jaz rečem ozko gledanje. Temu se po strokovno reče fokosiranje.

Hi hi hi, nekdo praznuje na petek 13.

2008-06-13T10:33:00.003+02:00

Ni ravno moja navada pisanje rojstnodnevnih postov, ampak vseeno, morda še postane.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, najmanj problemov.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, največ ljubezni.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, najbolj norih dogodivščin.

Želim ti,

naj, naj, naj, naj, najlepših sončnih dni.

Tegale metuljčka jaz ne bom imela, ker gor piše kako moraš ti živeti. No, sej, sicer nebi bilo nič narobe, če bi tudi jaz tako živela, ampak je tebi namenjen, tak, da ga dobiš, enkrat že. Zadeva ni pokvarljiva. Če ti je pa preveč barvast, pa povej, ti naredim npr. enbarvnega, ali dvobarvnega. Nop, ne bom ti naredila drugačnega, he, he, he, ker se mi zdi, da ti tale najbolj paše.

Nogometno vzdušje

2008-06-12T10:16:00.012+02:00

Kam vse dandanes ne seže nogometno vzdušje?

Zjutraj sem zasledila sledeče slikce:

Preigravanje

Izvajanje iz kota

Žoga

Branjenje gola

Navijači

Sprejem podaje

Res zelo zanimivo. No ja, pomoje, da so to že pretirane poteze tržnikov, ali pač, res potrebujemo tudi to. In kje se te slikce nahajajo? Na wc papirju. In kar nekaj ga je potrebno odviti, da si ogledaš vse te slikice. Če koga zanima, nimam pojma kje se to kupi.

Prenagla odločitev; rešitev ali obup?

2008-06-11T09:49:00.003+02:00

Medtem, ko me je morilo vse okoli diplome in urejanja preliminiranega evidentiranja, in povrhu še zaradi predpotovalnih priprav in mrzlice, razen tega, da zopet nisem šla delati nobenega izpita, sem naredila še nekaj dodatnih neumnosti. Ko se že nečesa veselim, ko naredim 5 korakov naprej, sem jih naredila 20 nazaj. In kje sem sedaj? Nisem na začetku, ampak mnogo na slabšem. Sem v minusu, ker ne da sem se, ampak čakam, da se bom na nek način zamerila gospodični D., v glavnem, komplicirana situacija.

Kako reagiram? Cel dan živim v negotovosti, v bistvu, sem celo za določene stvari vesela, ponosna, kako sem kaj opravila, nato zelo zagnana, da zadevo speljem naprej, do konca, in nato, tako zelo negotova in črnogleda, da zopet, tista moja fobija, kaj bo, sestavim v mislih najbolj črn scenarij, kar jih je možno in ga začnem realizirati. Ne potrebujem več kot 5 minut, da se odločim. Odločitev pade, in kadar pri meni odločitev pade, ni več variante, da si premislim. Pokličem kolegico in ji z vsem navdušenjem sporočim, kaj sem sklenila, hmmm, ja, nevem, če je bilo tole pametno, da sem jo obvestila, ker sedaj obstaja 99%, da me bo posnamala.

Trenurno je odločitev zame sigurno rešitev, kako se bo pa pokazala čez pol leta je pa velik vprašaj. Upam, da bom takrat lahko rekla, vidiš, da si imela prav in si se prav odločila.

Prosim, da me kdo brcne v rit, če 19.6, ne bom šla na izpit, pa naj me že kak dan prej.

Drugače pa nisem obupana, nisem negativna, nisem kakorkoli slabe volje, prav vesela sem, no, z malo občutka slabe vesti.

Rdeča ali samo rdeča

2008-06-09T12:39:00.006+02:00

Je že nakej na tem, da mi je ta barva zelooo zelooo všeč. Morda preprosto zaradi tega, ker je rdeča, morda pa zaradi tega ker mi paše, morda zaradi tega, ker me na kaj spominja, morda zaradi tega, ker je dobrega okusa, ali pač preprosto, ker me pritegne, jo opazim in je postala in je moja najljubša barva. Jagode, njama-njama, češnje, njama-njama, no s sadjem se tu že konča. In potem rdeče obleke. Jap, no pa zaradi tega še nisem vedno in povsod oblečena v rdečem, ampak sem kar pogosto, vedno kadar je kaj ekstraposebnega.

Pred kratkim smo imeli v žlahti poroko. Sto problemov kaj oblečt, no v bistvu sploh ne. Želela sem biti bela, bela kot sneg, pa je padlo v vodo, ker se ni našlo primernega, lepša od neveste pa si tudi nisem drznila biti. In potem je bila alternativa samo še rdeča, in na koncu sem bila skoraj čisto črna. Pa saj to sploh ni važno, ker mene to s cunjami hitro mine. Najprej si nekaj zaželim, zamislim, in če se to v hitrem postupku ne uspe realizirati, pač poprimem prvo stvar v omari in mi je čisto vseeno, kaj in kako, če je jeans, je pa jeans.

Slavljencema sem zopet napisala prekrasno voščilnico, saj je to zadnje čase že kar moja obveznost, da pišem družinske voščilnice. Seveda, izbrala sem rdečo barvo, krvavo rdečo tinto, ki je še dodatno doprinesla romantični privdih vsej celoti.

In še slavni nazdravje treh, hm, sory KIKI, napačna fotka, ampak nič zato, hotela sem napisati treh kolegic oz. tako imenovane svetetrojice, ampak zdaj vidim, da sem malenkost napačno fotko naložila, ampak nič hudega. Bilo je lepo, malo zmedeno, malo nestrpno, malo šlampasto, malo zakomplicirano, veliko obsijano s sonce, malo z dežjem, trenutek z mavrico, malo čustveno, polno ljubezni, v glavnem uspešno poročno slavje. Malo sem se zabavala oz. toliko kolikor sem se hotela. Ampak, še vedno, čez Saško je pa ni, Ne grem na kolena in naša koreografija je pa IN in bo še nekaj časa.

Omg, omg, vse tok fajn, da je kr joj, oz post zmedenosti

2008-06-06T17:36:00.005+02:00

Omg, toliko stvari se mi v prid odvija in to ravno ob trenutkih, ko že skoraj obupam in vržem puško v krompir (že nekaj časa ne sadimo koruze). In sem tako happy, da se ne da povedat, kar pozabim dihat, kar pozabim govorit. In toliko nič nimam časa, da sem zaradi tega vsa zmešana in imam potem 5x preveč časa, da res vseskupaj ne naredim nič in potem trpijo moji pri in trpijo moji izpiti, vem pa samo še to da se Avstralija bliža, vse ostalo mi je padlo v jamo.

In zakaj to moje evforično stanje, zakaj? Zato, ker sem ravno dobila en meil, zaradi katerega sem pristala na oblakih, in življenje ni več tako temačno, kakršno je začelo postajati iz dneva v dan, ko sem živela v negotovosti.

Zadevo vlečem že 4,5 mesecev, in nič, naredila nisem nič, razen tega da sem razmišljala, kako čas beži in da je morda napočil trenutek, ko se moram tudi jaz tega lotiti, oz morda le nisem več tista majhna punčka, ali pač, sem postala malo večja. Ampak prav res, začelo me je že malo postajati sram. In sem se lotila dela, hm, ja, res sem se. Oblikovala sem določene želje, ideje, kaj bi bilo, kako bi bilo, izbrala bistvo, poslala meil, in nato čakala, čakala, čakala, ...., odgovora ni bilo, nič, sedaj se osebno ne bom javljala in nekaj prosila, kar bo bo,...., že v mislih pripravim cel scenarij, kako vse kar sem naredila prekličem, in v jok in na drevo, kako imam jaz res smolo. Potem pa danes, ko res ni bil primeren dan, jaz brez obotavljanja napišem še en meil, in presenetljivo, po nekaj urah dobim tak odgovor, da sem sedaj vsa zmešana. V glavnem, mislim, da pomeni JA, oz bom točno še zvedela, ker sem bobila povabilo in termin. Omg, omg, omg, sem presrečna. Pa to sedaj, ko mi gre že res na tesno s časem.

V zadnjem mesecu me vse zapušča, živci, volja, čas, sreča- ta mi ostaja, občutki veselja se prepletajo s pričakovanji, obremenjena sem z obremenjenosto, v glavnem, lahko bi rekla, da sem postala ena prava mala norica.

Enkrat me plaši pajek in se ne moram učiti, zdej sem preveč happy, potem bom delala kaligrafski izdelek, jutri poroka, nedelja, o nedelja, bi bila lahko lepa, če ji nebi sledil zakleti ponedeljek.

Ni se mi še zmešalo, sam mal zbegana in zmedena sem, oz nevem kaj bi počela, česa bi se lotila, ali preprosato šla le na shooping in tam zapravila par ur. Takrat, ko je vse najbolj enostavno, je tudi vse najbolj zakomplicirano.

Najbolj pa je moja glava obremenjena s spodnjo lepotico krasotico, ki je sicer še prazna, ampak, tudi embalaža je pomembna. Torej, se razumemo, o čem razmišljam?

Pajek za lahko noč

2008-06-05T23:19:00.003+02:00

To noč bodo bolj nočne more, kot pa sladko spanje in sanjarjenje. Brrrr, kr mravlice imam, ko ga vidim. O, kako se je zgodilo?

Šla sem v zgornje nadstropje, namenjena iti spat. Pa v hodniku pred mojo sobo na steni velika črna packa. O neee, pa tako velika, takoj sem vedla kaj je to. Pajek, full velik pajek. Začnem kriliti z rokami, nisem vedela ali iti naprej ali nazaj. Glasov nisem spuščala, ker je bila že prepozna ura, zato sem krike zadržala v sebi. Pomislim, joj fotkat ga moram, ampak kaj če ta čas, ko grem po aparat izgine, kdo ga bo iskal, ker dokler ga ne najdemo in ga ne vidim mrtvega, nebi mogla biti mirna. Vseeno grem po aparat, letim kot strela. Vrnem se v upanju, da me še čaka. In res, v vsej svoji grdoti/lepoti, pripravljen, da me ustrahuje.

Ok, fotka je narejena, zdej se ga moram pa nekako znebiti. Ubiti ga moram, pajek mora umreti. Obsodba je bila izrečena. Probam s svojim copatom. Ga naj kar z eno potezo spaštam in vsega bo konec, kot bi mignil. Neee, neee, kaj bo potem, copat bo umazan, lahko me celo piči čez copat, zato namero opstim. Vidim en drug copat v hodniku. Naj z njim. Neee, mene strah, kaj če ta moment skoči name, ko bom hotela zamahniti. Joj, mene. Res, panična, preplašena. Mitja, pokličem, Mitja, ej pejt pajka ubit. Njega ni. Nič, pomagati si moram sama. Zraven je podstrešje in kozarci za vlaganje. Torej bom pajka vložila. Super ideja. Vzamem kozarec, pociljam in pritisnem z njim ob steno. Pajek je v kozarcu in začne divjati. Kozarec kar tiščim ob steno. Ja, kaj pa sedaj kako naj to zaprem. OMG, ne moram. Skoču bo vn. Res, jaz vidim vse najhuje kar se lahko zgodi. No potem počakam da se malo umiri, in s hitro potezo privijem pokrovček. In ga imam, tega grdega, zlobnega pajka.

Ooo, pa kok je velik, za pol mojega mezinca.

Ne maram pajkov, ne maram pajkov, ne maram majhnih, kaj šele tok velike. Joj, kaj bo z mano. Pa če je eden pomeni, da je še kakšem. Sej pajki imajo družine, imajo mladiče, imajo partnerje. O šit, zdej bodo od njega kolegi prišli ga reševat in on jim bo povedal, da sem ga jaz zaprla in nato me bodo napadli. Sem v skrajnih dvomih če mu nardim luknjo za zrak. Nato mu naredim čist majhno, ker če bo pretirano shujšal, da mi čez luknjo ne uide. Pokrovček za varnost še prilepim, ker lahko kdo pride v mojo sobo in iz firbca zadevo odpre, potem bo pa jok. Ampak tega sranja res ne moram imeti v sobi, kam naj dam, hm, najrajš bi vrgla čez okno, in odpisala zadevo za vedno, ampak, to ni tako enostavno. Trenutno bo zadoščalo, če ga postavim na hladno.

O, ta trenutek se ga pogledala, kako se on giblje, kako leze, kako je strašansko grozen, omg.

Omg, omg, omg, skočim v posteljo in se pokrijem z dvema kovtroma.

Slovensko poglavje polno izzivov ali slovensko poglavje polno gljufij

2008-06-05T12:43:00.003+02:00

Po zdajšnjih informacijah prav gotovo eno z drugim, določeni usmerjeni v izpolnjevanje izzivov, drugi v iskanje osebnih koristi. Določene zadeve poznane, določene tiste odločilne pa prikriti, zamolčane.

Ko sem pred časom obravnavala študijo o pivovarski vojni, sem jo delala na podlagi znanih informacij iz časopisja in internetnih strani. Nisem naredila slabo, ampak zdaj opažam kje mi zadeve falijo. Kje me je neslo. Ugotavljam, da sem bila zelo omejena z informacijami. Poznala sem samo določene zadeve, določene poglede in na podlagi tega se je odražalo tudi moje mnenje, kako v bistvu je, tako kot je, tudi čisto OK. Seveda, po vsej zgodbi, ki sem jo premlela, sem jasno izrazila svoje mnenje, laščani so barabe, v narekovajih seveda, ampak vseeno je cela študija bila pozitivno nastrojena, da podpiram slovenski holding pijač, s kopico pozitivnih argumentov in brez negativnih. Ko pa sem morala izraziti mnenje o tujcih, je bilo pa kratko in jedernato moj odgovor, da to pa nebi bilo nič dobrega. Na podlagi česa sem res to trdila? Na podlagi, ničesar, oz laži, natvezovanja.

Mnogo premnogokrat, oz skoraj zmeraj pozabim, kako je veliko stvari odvisno od politike in kako je ona res povsod zraven. Oni delujejo za nacionalni interes, oz, delujejo že, kako jim pa uspeva, pa se ne da predvideti oz takle imamo (pač politiko mislim na splošno, nič leve, desne, lomijo ga eni, kot tudi drugi). Takrat sem na temo nacionalnega interesa napisala sledeče; Pivovarska vojna je dobila tudi politične razsežnosti. Odločitev kako se bo vojna končala je postalo odvisno tudi od nacionalnega interesa, saj bo to pomembno za vse državljane, njihovo gospodarstvo in državo. Večina pilitikov je bilo mnenja, da v primeru podjetij, ki sodijo v nacionalni gospodarski interes, deležev KAD in SOD nebi smeli prodajati tujce. Sicer je o politiki težko razpravljati, ker se eno govori drugo pa dela. In tudi v primeru pivovarske vojne si niso bili čisto na jasnem. Najprej rečejo, da se takih podjetij ne prodaja, potem pa iztočasno tudi rečejo, da nacionalni interes ni zaščiten z domačim lastništvom, ampak da je nacionalni interes imeti čim cenejše in čimbolj kakovostne izdelke, do česar pripelje konkurenca. Jaz sem mnenja, da se kokoši, ki nese zlata jajca ne prodaja. Po drugi strani pa mislim, da slovenski nacionalni interes na majhnem slovenskem trgu v večini primerov pomeni monopol. Zaradi tega monopola bo večina Slovencev na slabšem, razen peščice ljudi zaposlenih v teh podjetjih. Plačevali bomo višje cene. Tuji investitorji pa se nas bodo v velikem krogu izogibali. S pretiranim nacionalnim interesom ustvarjamo korporativizem – take vrste kapitalizem, ki se ga ravno socialisti, ki so tudi največji zagovorniki nacionalnega interesa, tudi najbolj bojijo. Dobili bomo namreč kakšne tri do pet mogotcev, ki bodo imeli v rokah praktično celotno gospodarstvo in s tem popolno oblast. (napovedovala sem nekaj kar se je v bistvu že dogajalo)

Danes bi morda napisala kaj drugega. Vsekakor, pa podpiram boj proti tajkunom. Določeni svoje bogastvo ustvarjajo predvsem z lastno podjetniško aktivnostjo, ki s svojim trudom, podjetniškim talentom in tveganjem uresničujejo lastne podjetniške ideje. In potem tisti drugi, kaj so že res naredili, da so tako obogateli? To so tisti posamezniki, ki so svoje premoženje ustvarili s prerazdeljevanjem in privatizacijo družbenega in državnega premoženja. Ti so bodisi zaradi bližine oblasti, bodisi zato, ker so se znašli na ustreznejšem koncu informacijske asimetrije, postali lastniki največjih slovenskih podjetij, mnogi na skrajno dvomljiv način, kar danes odkrivamo.

Bedna tema, oz tema o kateri še ni jasno kako ali kaj, ampak sem prisliljena da o njej razmišljam. V prihodnosti moram napisati esej na naslov Bogatenje v Sloveniji je potekalo oz poteka na pošten način, zato si že malo ustvarjam eno zgodbo, skozi katero bi lahko podala mnenje. Mislim, da že vem, kako bo tekla beseda.

Strela

2008-06-04T10:46:00.008+02:00

Maj je mimo, in ker smo že nekaj dni v juniju, moram kaj svežega objaviti. Ja, res je že junij. ŽE?

Torej, prihajajo vroči dnevi, soparni dnevi, to pa so razmere, ki jih jaz ne obožujem ravno zelo. Skupaj s temi poletnimi dnevi pa pridejo tudi vročinske nevihte, plohe, grmenje in strele. Grmenje in strele, strah iz otroštva. Ampak, tega se sedaj ne bojim več, no malo se le ustrašim. Strele se mi zdijo prav fascinantne in lepe.

In eden izmed takih nevihtnih večerov je bil včerajšnji. Ali pa je bilo že sredi noči. Začel je močno pihati veter. Grmenje. Bliskanje. Jaz nisem mogla zaspati pri teh razmerah, v sobi pa je bilo tudi zelo soparno. Zato vstanem, odprem okno in opazujem strele. Veter piha fulll. Dobim idejo, da bom fotkala strelo. No ja, fotkala že, nisem bila pa prepričana, da jo bom res uspela fotografirati.

Torej, vidim strelo, fotkam, zagrmi,...., to ponavljam v nedogled. Slike so vse po vrsti sledeče.

Strela mi je vedno pobegnila, prehitra zame, oziroma moj aparat prepočasen zanjo. Ah, skoraj že obupam, da ne bo nič iz tega, ko mi uspe sledeče.

A, jupi, full dobr, torej se da. Malo sem pomislila, kako vse skupaj poteka, v kakem vrstnem redu si strele sledijo in dobila sem dva zelo lepa posnetka. No, zelo lepa sta meni, ker je to tisto, kar sem želela. Strela v vsej svoji moči, svetlobi, silovitosti. Ob vsaki streli, ki se je pojavila, pa me je kar malo premaknilo, kar se tudi vidi.

Po teh dveh posnetkih pa je bilo težko odnehati, vendar mi ni več uspelo. Nato je enkrat ornk počilo, začel se je naliv, kar me je prisililo, da sem rekla, dovolj in zaprla okno. Napol slepa zaradi vse tve svetlobe na nebu sem odšla spati.

Ugotovitev: Slikati strelo je zanimivo, to lahko delaš zelo dolgo, potrebuješ kar dovolj potrpljenja in znanja, hkrati pa za kake dobre posnetke tudi nekaj boljši aparat oz temu primeren. Bom še trenirala.

Nevem kaj je v zraku ?

2008-05-31T20:12:00.002+02:00

Ne vem kaj je v zraku? Ali sem čudna jaz, ali so čudni drugi?

Danes sem morala pri nekomu nujno nekaj urediti. Sicer je bila zadeva res nepričakovana in izven plana, zato posledično tudi jaz nisem bila pripravljena na to srečanje in posledično nisem mogla funkcionirati z vsemi svojimi sposobnostmi, kar pomeni, da bi se v kritični situacije kar v jok vrgla.

V glavnem, grem do te osebe, prosim, kar pač rabim, da pri njej uredim. Ne, ne in ne. Se dela tako odsotnega in uradnega, da se ne da povedati. Šlo pa je res za nujno zadevo, on pa ni bil pripravljen sodelovati. S tem, ko je rekel ne in pri tem vztrajal, me je tako zmedel in zatrl, da nisem več trezno razmišljala, pri čem sem in kaj mi je storiti in če je to sploh mogoče. Kratkomalo, sem kar refleksno začela nekaj jamrati, blebetati. Pomoje si je mislil, ta ni čist uredu. Potem mi je pa rekel, da sem težek primer. Sem res težek primer? Mislim, nevem? Sploh nevem, v kakem smislu, je to mislil? Morda zato ker sem nekaj prosila, on pa se je delal, da nima 2 minuti časa, nato pa sem mu povedala, kako zelo nujno to potrebujem. Ne, to zagotovo ne mora biti temeljnji razlog. V čem bi bila jaz lahko težek primer, ker, sej me niti ne pozna. Ah, ampak se z njim ne želim obadati. V bistvu, pripetljaj dokazuje, da je moški spol res nekam čudn, zelo nepredvidljiv in mnogo bolj nerazumljiv, kot pa ženski.

Vzamem si čas in preizkusim teorijo v praksi

2008-05-31T13:58:00.005+02:00

Podjetništvo! Inovativnosti! Inovatorstvo! Hmm, takšno ali drugačno ustvarjanje torej. Pa preizkusim to teorijo v praksi.

Kako že res gre? Kako smo se učili?

1. Najprej je torej pomembna ideja! Le to hitro dobim, tokrat bom pekla torto, prav posebno in za poseben namen.

2. Nato si je treba zadevo nekako zamisliti, kako bo v realnosti izgledala. Hm, še preden se lotim tega, pa premisliti, če bom sploh imela čas za izvedbo. Aha, čas si bom vzela, zamisel pa je dvonadstropna torta z romantičnim pridihom.

3. Nato pa je potrebno zamišljeno idejo predstaviti z najbolj smiselnim prototipom. Izberem vrsto prototipa -risbo.

4. Prototip nato natančno pregedamo in premislimo, kaj vse bi se še dalo izboljšati in bolj praktično in stroškovno učinkovito narediti. Spremembe, ki jih naredim so; osnovna torta bo imela pravokotno obliko, okrasitev malenkost drugačna.

5. Ko, sem s prototipom že popolnoma zadovoljna in vem, da bo zadevo možno realizirati, se začne postopek izdelave. Hmm, zadeva uspe. Rezultat je lep izdelek in moje zadovoljstvo. Nato je samo še upanje, da zadeva ostane v takšnem stanju do drugega dne. Oooo, žal, začne malo razpadati. In to ravno na tistih mestih, ki so mi bili že na začetku sumljivi. Vem, kaj je narobe. Vse je preveč naravno. Manjkajo ogromne količine škodljivih Ejev. Ah, pa kaj. Hitro, možgane mislite, kaj naj naredim. In se odločim. Počakala bom, naj do jutri razpade, še vse kar misle razpadt. Jutri pa bom popravila in zaflikala, če se bo sploh kaj dalo popraviti. Itak so sami nepoznavalci okoli mene in ne bo noben opazil. Za piko na i, pa bom na prosto mesto pred številko 25 zasadila dva rdeča cvetova vrtnice, ki bosta preusmerila pozornost.

Teknilo pa bo, to sem pa prepričana. V prihodnosti pa se mrda le odločim in kupim tisti 6 kg škaf tičino mase, da mi ne bo treba te stvari pacati doma. Ampak ne rezumem, mislim razumem na en način na drugega pa ne, zakaj prodajajo samo te velike količine te mase. V bistvu, če bi proizvajalci naredili raziskavo pri potrošnikih, bi ugotovili, da je povpraševanje po manjših količinah kar precejšnje. Prodajajo samo velike škafe, v mišljenju, kdor bo rabil, bo pač kupil to kar ponujamo, ampak se motijo, opažam na forumih, da kdor potrebuje manjšo količino, kar lepo zadevo spaca doma sam, nato pa se duša, ker mu le ta, zaradi pomanjkanja Ejev začne razpadati.

Ata, imel si prov. Morda je res najbolj praktično, kar celo torto kupiti.

V skrajnem primeru sem lahko tudi frizerka

2008-05-28T22:10:00.008+02:00

Prej...

Potem...

No, ker je že lep čas toplo, sem za tri dni prevzela poklic pasjega frizerja. Luštna zadeva, pri kateri je potrebno veliko potrpljenja, ker se živali neprestano premikajo, postanejo nestrpne in se ob vsakem šumu vznemirijo. V razponu treh dni delam, ker imam z ušesi zelo veliko dela in še striženje le teh pse zelo vznemirja, ker slišijo neprijetni zvok reza škarij. Najprej prvi dan je zelo težko, potem pa opažam, de se navadita in jima je zadeva na koncu že zelo prijetna.

Medtem, ko je bil lansko leto v modi stil na balin, letos pa nisem bila posebno obveščena o modnih smernicah, sem kar izbrala najbolj preprosto in hitro varianto, štenge. Zaenkrat se nič ne pritožujeta.

Mili pred striženjem.

Mili po striženju.

Tedy pred striženjem.

Tedy po striženju.

Nemščina, o kako zelo te ....

2008-05-28T10:18:00.003+02:00

Nemščina je prav en čuden jezik, ki ga že od vseh začetkov, ko sem jo spoznala, prav nič ne obožujem. In potem me doleti še ta sreča, da se jo moram učiti na faksu, in to ne samo za en izpit, ampak za dva. In se lotim in ne gre, kr nekaj. Pa profesorici razložimo, da pač mi ne študiramo jezikov in da pač nismo vsi nadarjeni za jezike ona pa kr, bi rada nevem kaj, eno ekspertno znanje, kar me ubije že v osnovi.

Pa ne mislim komplicirati, sej bom itak enkrat naredila, to sem prepričana, ker nisem tok zabita, da se v določenem obdobju nebi mogla tega naučit, sam mi pa mori, da moram nekaj takega delati, kar nočem, hkrati te pa še profesorji provocirajo, nagajajo in situacijo poslabšujejo. Npr, če moram jaz pri dojči vodit sestanek in se znajdem, dam govor sestaviti poznavalcem in nato zadevo na predavanju perfektno izpeljem, potem, ni razloga, da dobim slabo oceno, že samo zaradi tega, ker imam status 'o nemščini nimaš pojma'. Koga briga kako si jaz olajšujem zadeve. Ampak tako posploševanje. In potem mi reče, js ti ne morem dati 9 ali 10, ker ti nimaš pojma, ti drugač nč ne znaš, kako ti naj dam tok dobro oceno, to je za tiste, ki obvladajo, čeprov si tole dobr izpeljala, ja, ne morem ti dat. Ma, k*** t* g*****, si mislim, in grem.

Ampak je katastrofa. Na primer že sam tele kačaste besede, ko rabiš že čas da jih prebereš, kaj šele, kar tako sredi noči znaš.

Zahlungsschwierigkeiten
Persönlichkeitseigenschaften
Wertaufbewahrungsmittel
Aussenhandelsüberschuss
Souveränitätsverlust
Zahlungsaufforderung
Bedauerlicherweise
Nationalversammlung
Volksgruppenabgeordneten
Unternehmenszusammenschlüssen

Še mesec dni nestrpnega pričakovanja in pripravljanja

2008-05-27T09:59:00.007+02:00

Sssss, kr mravlince dobim, ko pomislim, itak pa skos na to mislim, tak da sem zaradi tega skos pod stresom. Še mesec dni in bom v zraku, prvič v življenju na avionu, smer Avstralija.

Torej kaj se mi obeta na tako imenovanem prepovedanem sadežu. Najprej Brisbane, krasno mesto, polno lepot, krasnih plaž. Tu bodo aktualne kopalke. Sončna plaža. Potem že zelo na severu, Cairns, z rajskimi plažami, najlepšimi na svetu, bogatim tropskim rastjem, baje zelo žurersko mesto. Koralni greben, kjer bomo snorkali, in plavali skupaj z mavričnimi ribicami, nemoti in morskimi psi (1,5 m veliki baje niso nevarni, o velikih sploh ne upam razmišljati). V primeru lepega vremena, morda celo ne bo krokodilov in kač v morju. Potem jo mahnemo proti centru, v puščavo, ogled Uluruja. Kraju Coober Pedy , to je podzemno mesto, kjer izkopavajo opale, kjer je polno kriminala in kjer je največ zvezdic na nebo. Od Uluruja do Adelaid poteka voznja s cestnim prometom. Vmes kraji Woomero, Port Augusto, Port Pirie in končno Adeleide. Tu bom verjetno že na smrt izmučena. In nato še Sydney. O Sydneyu pa več, ko se bom vrnila, baje te mesto prevzame.

Oh, kako se dobro sliši. Kenguruji, koale, kače, komarji, pajki, meduze, na vsakem koraku. Plezanje na mostove, preživetje v pragozdu, aborigini, življenje pri domačinih, zabaviščni park, naselja ananasa, pesek med prsti, vožnja s katamaranom, plaža Bondi Beach, ..., in še in še. Ampak do takrat, se moram še malo zbrati. Vsaj malo. Da ne bo zaradi tega študij preveč trpel.

Če si kdo želi kaj avstralskega ima možnost, da se mu želja uresniči, samo pove naj. Ok, kenguruja in koale se ne da transportirati.

Pa kak nasvet, če ima kdo podobne izkušnje, je dobrodošel. Predvsem v zvezi z leti, prestopanji, prtljago, ker o tem res nimam pojma.

OJ, še sem tu!

2008-05-25T20:54:00.008+02:00

Me pa res dolgo ni bilo. In tudi sedaj, po vrnitvi, nimam kake pametne asociacije, o čem bi pisala. Imela sem naporen teden, naporen na poseben način, ampak sedaj je mimo, in sem OK. Sem malo več spala in sanjarila in ..., malo več nič počela. Sem in tja pa sem prebrala kako pametno modrost. Sicer še vedno berem romane, tiste po mojem okusu, ampak po tanovem sem prebrala tudi nekaj knjig za notranjo rast.

In kaj sem se naučila. Treba je sanjati, ker sanje so zdrave. Z njimi si ustvarjamo ideje, želje in posredno postavljamo določene cilje. Vendar še vedno, pozor, če želimo, da se nam sanje uresničijo, jih ne smemo prespati. Od same kvalitete naših misli pa je odvisno zadovoljstvo v našem življenju.

Torej,sanje, cilji so pomembni, izberem sledeče: LEPOTCA

Modrosti, ki sledijo:

Zdej si moram to dobro predstavljati in v to verjeti, posledično bom lahko zadevo dosegla. Hm, no ja, nevem, če naj verjamem. Stopnejvanje, prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj. Bi rekla, da so sanje lepe, dovršene v estetiki in dizajnu, s polno mero dobrega okusa, mmm moj sanjski lepotec. V nadaljevanju spodbuda, ko nekdo samozavestno napreduje svojim sanjam naproti in se trudi živeti po svojih predstavah, se bo srečal z uspehom, kakršnega običajno ne pričakuje. Torej mogoče dobim še celo kaj več zraven, en volan povrhu, ker tale lepotec je načeloma brez. In gremo proti zaključku modrovanje, skrivnost življenskega uspeha je v tem, da je človek pripravljen, ko se pokaže priložnost. No, priložnosti sicer še ni, upam pa, da bom zdržala v pripravljenosti, ker se mi dozdeva, da sem še daleč od priložnosti. Upam, da ne zaspim, ker grozlivo je dejstvo, da kdor o sreči samo sanja, je v nevarnosti, da jo bo prespal.

In K., ko je ravno taka situacija, še ena modrost zate, v pozitivnem smislu seveda. Upam, da bom sploh vsebinsko prov napisala, ker sem že mal pozabila. Torej, pretirano prilagajanje je prevelika stalnica modernega načina življenja in pomeni včasih nekaj povsem drugega, kot običajno prilagajanje osnovnim merilom civilizirane družbe. Če ne daje željenih rezultatov, ni to nič drugega, kot žrtvovanje lastne osebnosti. Torej, ne se pustit, da te drugi sikirajo. Nekateri pač že, ko odprejo usta, imajo v mislih samo eno, s sogovornikom želijo manipulirati.

Dovolj, zadeva o teh ciljih in željah je sicer zelo zanimiva, ampak, verjamem v vse skupaj ravno toliko, kolikor v zlato ribico, no kak procent več že, načeloma pa bom danes raje nadaljevala z branjem romana.

Prestala preizkušnjo

2008-05-17T19:48:00.007+02:00

No, danes je bil 17.maj, dan na katerega sem začela misliti že pred mesecom dni. Takrat sem začela 1x tedensko (včasih večkrat) trenirati tek , da bi bila danes v formi. Prehitra obremenitev, prehitro stopnjevanje, prezahtevna proga, preobremenjenost, premalo kondicije, vse to vodi v težave, ki te pri teku lahko doletijo. Nekaj težav sem imela, seveda, zato sem zadnje 14 dni imela popolno pavzo, v sredo pa sem šla ponovno na mesto dogodka (Gradiško jezero) in se preizkusila pri čem sem, če sem primerna za sobotno tekmovanje. Presenetljivo sem dosegla osebni rekord 20 minut okoli jezera, nevem, tisti večer je bilo res užitek lavfat, počutila sem se tako vitalno, lahkotno, polno energije, da sem bila naokoli kot bi mignil. 'Očitno mi gre', sem si mislila, 'torej grem lahko v soboto brez skrbi tekmovat.' In sem se prijavila.

In potem je bil danes tek, ki mi je bil bolj mučenje kot tek. Kot, da nisem več ista jaz, kot sem bila v sredo. Noge so bile težke, občutek je bil za znoret slab, kot avto brez motorja, soparni zrak je še dodatno mučil telo. Celoten tek je potekal nekako takole. Start, v vsej množici tekačev, te potegne, da začneš s prehitrim tempom in potem po parih 100 m zakuhaš. Hoja. Pa se spet prisiliš, da tečeš. Tečeš, tečeš, in vse skupaj se ti zdi tako zelo dolgo, kot ni bilo še nikoli. Telo noče in ne more, možgani pa pravijo, moraš, saj si vendar to že zmogel. Pa se potrudiš in nadaljuješ. Potem pa tisti slavni gradiški klanc. Ga prepešačim in si rečem, 'zdravje je na prvem mestu, če ne gre, pač ne gre. ' Nato še pot navzdol, ko te požene, in nato dolga ciljna ravnina v kateri sem bila že čist hin, navijači pa te spodbujajo in hočejo, še, še , hitreje, dejmo, dejmo. In direkt pred ciljem, tisti zakleti klanček, ki ima ful peska nasuteha, uuuuuuuuufffffffff, CILJ.

(Med tekom, že skoraj čisto pred ciljem.)

Pojma nisem imela kok sem lavfala, občutki so me zapustili, zdelo se mi je neizmerno dolgo. Nato pa izvem da sem dosegla čas 23 minut. Ni ravno rekord, ampak, glede na to, kako nerazpoložena sem bila, pa zelo dober rezultat. In mesto, ki sem ga zasedla, ja, seveda, nehvaležno četrto mesto. V svoji skupini žensk letnik 1992-1974, sem bila četrta, hmmm, sej to ni nič tok slabega, da bi se človek pritoževal, ampak za medaljo sem zaostajala 1 SEKUNDO. Težko bom to prebolela.

Ko pride človek enkrat do cilja in ko vidi kaj je dosegel, je neizmerno lep in dober občutek. Čeprav sem se celo pot jezila, 'kaj mi je tega treba', 'ti si neumna', 'kaj boš imela od tega', 'zdej pa lavfi, ko si to hotela', ' nikoli več ne grem', morda drugo leto, le poskusim ponovno.

(Stopničkam se nisva mogli upreti. Tam visoko gor je kar fajn občutek.)

Moja prva šola

2008-05-16T09:25:00.002+02:00

Letos vaška krtinska šola praznuje 100 let. Temu primerno, v počastitev njej, njenim učiteljem in vsem dosedanjim in sedanjim učencem, je bila včeraj proslava na Letnem gledališču Studenec, nadaljevanje v obliki zabave pa se je odvijalo pred šolo. Postavljene so bile razne stojnice naših aktivnih društev, potem se je odvijal turnir v odbojki, v sami notranjosti šole se je odvijala razstava o šoli skozi čas, lahko si pobrskal po arhivskih albumih (kjer sem se našla na 5ih slikah), lahko si pogledal film (tudi tu sem se videla, sem pač že iz časov, ko so bile prve kamere), zunaj je za zabavo skrbela skupina Gamsi, za sladkanje pa je bilo na razpolago obilo biskvita in razne druge mesne hrane. Za tako velik rojstni dan pa seveda ni manjkala tudi torta. Bila je zelo velika in seveda tudi dobra. Tisti črno-rjavi drekci gor so taki majhni in veliki krtki.

No in ob takem dogodku, se ti utrne marsikateri prijeten ali neprijeten spomin. Saj je to vndar moja šola, tista šola, v kateri sem prepričana, da sem se največ naučila. Pa ne samo, da sem se naučila, tudi zelo lepo sem se imela, brez vsakih skrbi. Ha, ha nekateri spomini so prov smešni. Sploh tale. To je šola v kateri smo si punce izborile telovadnico, da smo jo lahko med odmorom uporaljnale za igro, fantje pa so morali ostati v razredu, ker so bili bolj divji. Ker so tudi oni začeli zahajati v telovadnico, kljub tovarišicini (takrat so bile še tovarišice) prepovedi, mi pa smo bile še vedno vztrajne (nas je bilo samo 5 punc), nas je tovarišica začela zaklepati v telovadnico, ker pa so bili fantje tako nemogoči, ljubosumni in nevoščljivi, je vse skupaj propadlo in ponovno smo bili vsi obsojeni na razred.

Drugače pa, to je šola, kjer sem že v mali šoli, občutila kaj je nevoščljivost in grupiranje, ko so se med puncami pojavljala bockanja, kaj ima katera lepše in bolj moderno (nekatere smo imele eno barbiko, nekatere pa so jih imele pet, z vso dodatno opremo). V prvem razredu sem ugotovila, da sem neizmerno trmasta in bistra. Prvi dan, ki je potekal skupaj s starši, smo sedeli za mizami. Učiteljica je bila neizmerno prijazna. Vsakega je vprašala kako mu je ime in kako se piše. Nato je za nagrado dobil liziko. Seveda sem si neizmerno želela lizike, samo pot do nje se mi je zdela zelo neumna. Le zakaj bi morala jaz naglas povedati, da sem jaz A.G., ko pa so to že itak vsi vedeli (takrat so bili še časi, ko smo se vsi poznali). In ker se je meni to res zdelo tako zelo nesmiselno, tega nisem naredila. Rekla sem pa nekaj takega kot 'nebom', 'ne', ne spomnem se točno. Vem pa samo, da je bilo mami neizmerno nerodno. To je bila tudi šola, ko sem bila jaz še tako majhna, da nisem dosegla obešalnika za bundo, pri čemer so mi pomagali starejši učenci. To je bila tudi šola, ko sem že v prvem razredu dobila podpis (sej vsi vemo, kaj je takrat pomenil podpis, če se ne motim, nekako najstrožja kazen za kak prekršek). Ja, če sem bila pa poredna.

Joj, teh spominov je tok velik, da se mi niti ne da več tipkat, niti nimam časa, niti nočem, da bi bil tale post zelo dolg, zato zaključujem.

Ne hvala, mi ne paše! To nebi rekla nikoli.

2008-05-13T09:11:00.004+02:00

Užitek? Ja, privoščič si sebi najljubši okus. Prekletstvo? Ja, energijska vrednost je dokaj visoka, cena pa tudi, zato se brez problemov znebiš kovancov, ki se prilepijo kam drugam.
Kako bi ga lahko še vse opisala? Moja razvada? Sladka razvada? Morda celo že nujna potreba? Zasvojenost? Dilema? Ali preprosto sladoled? Zadeva, ki me osrečuje, pri kateri ni meja, kateri se ne da upreti.

Poslastica torej, ki se ji le redki lahko uprejo. Eni imajo radi sadnega, drugi mlečnega, tretji kak konkreten okus, včasih pa je celo popolnoma vseeno kakšen je, važno, da se ga liže, grizlja ali je z žlico. V prihajajočih toplih dneh, pa zadeva postaja še bolj aktualna. Neizmerno uživam v njem in si ga brez slabe vesti privoščim na vsakem koraku, kot bi bila majhen razvajen otrok, ki se ne zna nikoli omejiti. Jah, pa kaj. Življenje brez sladoleda bi bilo zame kot poletje brez sonca, kot zima brez snega, kot jesen brez kostanja, kot faks brez izpitov. Z njim prekršim svoje principe, svoj lastni jaz. Sem nebogljeni suženj, živeč v zakletem kraljestvu sladoleda.

Postavim se pred skrinjo sladoleda, hmmmm, koliko okusov, le katerega naj izberem danes. Sadnega? Čolokado? Sladkega? Kislega? Ojoj, kako težka odločitev. Uspem se odločiti za dva in želim pol pol. Nečejo dati. Želijo, da izberem samo en okus. Kako nesramno, škandalozno. Ampak, kaj naj sedaj. Brez večjega premisleka, bleknem svoj najboljši, najslajši okus. Ja sej, sploh nevem, zakaj je bilo potrebno toliko kompliciranja in obotavljanja, ampak, vsak dan pa ne morem jesti en in isti okus. Moj okus pa je sledeči, kepica vsebuje nekaj kremnega, nekaj grenkega, sladkega, alkoholnega, biskvitnega. Le kako se imenuje?

Tu pa še nekaj tipičnih ugotovitev o lastnostih oseb, ki posegajo po določenem okusu, saj baje najljubši okus pove veliko o človeku.

vanilija = popolni romantiki
čokolada = strastni in šarmantni
jagoda = iskreni, zanesljivi in previdni
banana = nežni in simpatični
pistacija = družabni in pripravljeni za akcijo
stracciatella = složni in razumevajoči
mesni okus = živali
moj okus = izbirčni in odločni

Veliko tovrstnih užitkov! Naj vam tekne hitro ali pošas! Pa brez obotavljanja, baje je zadeva celo zdrava!

Če me kdo opazi rolati v smeri Domžal, ne si misliti, lej jo, se rekreira, kok se ji da. To je pač preprosto zaradi sladoleda!

V smeri morja

2008-05-11T23:18:00.009+02:00

Ker Trst ni naš, sem današnji dan preživela v Italiji. S samimi ženskami, Krtkami. Bilo je zelo luštno, zabavno, vroče, fascinantno,... Ko se ženske odločijo, da bodo nekam šle, same, brez moške družbe (izjema je le šofer, on je lahko, saj nam je častil celega Jegermeistra) , si izberejo zadevo konkretno in zanimivo. Najprej kofetkanje na Lomu. Jaz pa seveda, jagode. Potem pa za začetek ogled ene vasice in cerkvice na Krasu. In nato Miramare. Palača v Trstu. Krasna, res lepa. Kjer človek dobi poseben navdih. Pravljica. Morda prostor primeren za slavje kot je poroka, ali pač ne, ker je zadeva dokaj turistično oblegana. Mmmmm, občudovanje mogočne palače je na vrhuncu, veter v laseh, sonce na licih, dišave raznih nepoznanih dreves,...,celota, ki te premami in prevzame. In nato sprehod po grajskih vrtovih, brezmejnih, širnih, bolijo noge od neprestane hoje, a vendar, lepo je, zato se splača potruditi.

Sonce pripeka, žge, jao, spet kavbojke neusmiljeno gajsnajo rit. Zopet moja napaka. Pa sej tovrstne hlače so res najbolj praktične, ampak, ko je vroče, pa obstajajo tudi bolj primerne zadeve.

Če cel dan gledaš morje, si zaželiš, da bi se tudi malo namočil. Zato odidemo na plažo. Presenečenje. Plaža je polna ljudi. Vsi se pohajo, nekaj jih je že kar lepo zagorelih. Verjetno še nihče ni slišal, kako strupeno je sonce. Jaz pa brez kopalk. Ni bilo v planu kakršno koli čofotanje. Jaz tega tako in tako ne obožujem ne vem kako. Meni že sam pogled in vonj po morju naredi popolno zadovoljstvo. Voda pa je še vedno slana in mrzla, to sem preverila.

Po ogledu dvorca, sprehajanju po parku in uživanju na plaži smo se odpravile še v sam center Trsta. To mesto mi ne potegne. Baje sem v njem že enkrat bila, pa sem ga tako slabo doživela, da se sploh ne spomnim, da sem kdaj bila v Trstu. Zato sem trdila, da sem danes prvič in zopet nisem navdušena. Nekako v njem nisem začutila nobenega življenja. Večino stavb je zaprtih. Še sladoleda nisem uspela najti, razen tiste najslabše ponudbe iz tovornjaka, kar pa ni nekaj po čimer bi jaz planila. Tudi trgovine so vse zaprte, razen izjeme le ene kitajske voglane trgovinice. Ha ha, in potem se 30 žensk zapodi v to trgovinico. Trgovka je bila verjetno zelo zmedena, zato je kar raje nadaljevala svoj pogovor po telefonu. Potem so si ženske vzele čas za kofetek. Nekateri, ki pa smo bolj avanturisti in ki vemo kaj nas zanima, razen stvari, ki jih lahko počnemo tudi doma, smo še naprej nabirale kilometre.

Jaz pač nisem mogla iz svoje kože. Je bilo že v izložbi kaj videti. Bi bilo interesantno videti, kaj ponuja notranjost. Gre mogoče kdo v bližnji prihodnosti za en dan v Trst?

No potem je še sledilo nekaj stvari kot so: teranov liker, predjed pršut, kosilo, nekaj med teranom in refoškim, zrezek in njoki s teranovo omako, jogurtova strnjenka s teranovim prelivom, čokoladna rezina, sadna torta, mmmm, za prste polazat, vse je bilo tako zelo dobro, mmmm, viljamovka, jegermeister. Ni čudno, da se je zadeva zavlekla in sem zopet zamudila odbojko.